Jedro

Na podlagi 295. člena DZ se šteje, da je oseba, ki ji je bila popolno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z ZNP, postavljena pod skrbništvo, tako da ta oseba ne more opravljati nobenih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je predlagateljev predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, ki je bil vložen leta 2014, pravilno obravnavalo kot predlog za prenehanje skrbništva. Iz izreka sklepa je jasno razvidno, da predlagateljevemu predlogu ni ugodilo in da je odločilo, kakšne so pravice in obveznosti (sedaj drugega) skrbnika predlagatelja.

Skrbnikove pravice in obveznosti na področju vzpostavitve socialne mreže predlagatelja so dovolj jasno in določno opredeljene.

Vsaka omejitev pravne sposobnosti mora biti prilagojena okoliščinam posameznika in sorazmerna z njegovimi potrebami. Novega, vsebinsko spremenjenega instituta skrbništva za odrasle ni mogoče enostavno primerjati z odvzemom poslovne sposobnosti. Sedaj moramo izhajati iz tega, da imamo pred seboj osebo, ki ni sposobna skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi. Sodišče mora v skladu z načelom sorazmernosti izhajati iz tega, da se sprejmejo ukrepi, ki so potrebni za dosego želenega cilja ter ki bodo posegali v pravice in svoboščine te osebe v najmanjši možni meri. Predlagatelj in skrbnik v svoji pritožbi ne navajata, da kateri izmed ukrepov, ki jih je določilo sodišče, ne bi bil potreben in zakaj. Ravno tako pritožba CSD ne navaja, da predlagatelj potrebuje zaščito še na katerem od področij.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (točki 1 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se obseg obveznosti in pravic skrbnika A. A. spremeni tako, da je ta nadalje dolžan in upravičen: - skrbeti za osebnost A. A. njegove pravice in koristi, zlasti tako, da poskrbi za vzpostavitev socialne mreže, ki bo predlagatelju zagotavljala varno in strukturirano okolje, v katerem bo varovano njegovo zdravje in omogočeno usposabljanje za samostojno življenje, in takoj, ko bi nastopile okoliščine (prenehanje jemanja zdravil in pitje alkohola), ki bi lahko povzročile poslabšanje njegove bolezni, poskrbi za odpravo le-teh; - upravljati in razpolagati z njegovim premoženjem (točka 1 izreka). Odločilo je tudi, da se CSD X, razreši kot skrbnik A. A. in se imenuje nov skrbnik D. D. O prenosu skrbniških nalog pa mora v skladu s 1. odst. 67. člena DZ poskrbeti CSD X v roku 30 dni (točka 2 izreka). Odločilo je tudi (v točki 3 izreka), da se predlagatelju vrne aktivna volilna pravica (v zvezi s tem je bil izdan popravni sklep z dne 29.8.2019).

2. Zoper ta sklep so se pritožili predlagatelj in skrbnik ter CSD X. 3. Predlagatelj in skrbnik v pritožbi izpodbijata 1. alinejo 1. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da ne vidita v obsegu obveznosti in pravic skrbnika nobene vsebinske razlike s prejšnjim osebnim statusom predlagatelja, ko mu je bila poslovna sposobnost popolnoma odvzeta. Sodišče pri obsegu skrbništva nad predlagateljem ni izhajalo iz tega, na katerih področjih in v kakšni meri je pri njem ugotovilo take konkretne okoliščine, ki kažejo in utemeljujejo neposredno nevarnost ogrožanja njegovih pravic in interesov. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je psihofizično stanje predlagatelja dobro, da se je izjemno dobro uredil na nivoju telesnega zdravja, uspešno prebolel in nadkompenziral prejšnje telesne posledice svojih obolenj ter sedaj živi zdravo in aktivno telesno življenje. Duševni motnji rezidualne shizofrenije in odvisnosti od alkohola sta v dolgotrajni remisiji z dolgotrajno abstinenco. Sodišče prve stopnje pa zaključi, da je pri predlagatelju ogrožena njegova pravica do zdravega življenja in potrebuje zavzeto socialno mrežo, ki bo aktivna pri vzdrževanju predlagateljevega doseženega stanja. Pritožba ne razume zaključka sodišča, da predlagatelj nima sorodnikov in prijateljev, ki bi mu bili v pomoč, saj ni zaslišalo predlagateljevega brata in prijateljev, ki še vedno živijo v istem okolju, iz katerega je bil predlagatelj iztrgan. Ne glede na tako obrazložitev je sodišče predlagatelju postavilo skrbnika, ki naj skrbi za osebnost predlagatelja, vse njegove pravice in koristi. Po mnenju pritožbe je tak izrek v nasprotju z obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev postopka. Sodišče bi moralo iz zgoraj navedenih okoliščin konkretizirati, v kolikšni meri te vplivajo na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca ter za katere svoje pravice in koristi ni sposoben sam poskrbeti (kar je sicer storilo), iz tega pa napraviti zaključek glede obsega pravic in obveznosti skrbnika. Pritožba pa se strinja s tem, da skrbnik še vedno bdi nad financami predlagatelja. Pritožbeno sodišče naj po razveljavitvi sklepa v 1. alinei 1. točke izreka sodišču prve stopnje naloži, da glede na ugotovljeno dejansko stanje in spremenjene okoliščine določi konkretne pravice in obveznosti skrbnika in ne nekih splošnih nalog, ki ne pomenijo odraza novega stanja predlagatelja.

4. CSD X se pritožuje zoper 1. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in da se odloči, da predlagatelj ostane pod skrbništvom v celoti in ima položaj mladoletnika, ki še ni star 15 let. Navaja, da bi sodišče moralo ugotoviti, ali so se okoliščine pri predlagatelju in njihov vpliv na njegovo sposobnost, pravice in koristi, spremenile tako, da je obseg skrbništva utemeljeno spremeniti ali odpraviti. Takšnih okoliščin sodišče ni ugotovilo, posledično pa razlogi za odvzem predlagateljeve poslovne sposobnosti niso bili odpravljeni in je sodišče napačno odločilo, saj je obseg skrbništva za predlagatelja bistveno zožilo in s tem ogrozilo predlagateljevo korist. Vprašanja obsega poslovne sposobnosti oziroma obsega skrbništva sodišče ne bi smelo pogojevati s kvaliteto socialne mreže in drugih družinskih okoliščin, ki sicer lahko vplivajo na presojo skupka okoliščin, ki bi za predlagatelja morebiti predstavljale le varovalo v primeru samostojnega bivanja v domačem okolju. Tudi tega elementa podpore predlagatelj nima. Novi skrbnik D. D. predlagatelja sicer že dlje časa pozna, ni pa zaznati morebitnega tesnega osebnega odnosa. Pritožnik ocenjuje, da je bilo v postopku ugotovljeno, da predlagatelj ne zmore sam skrbeti zase, za svoje pravice in koristi ter da je to posledica njegovega osebnega stanja, ki izhaja iz bolezni. Nikakor ni prišlo do tako spremenjenega stanja, da se obseg skrbništva lahko zmanjša. Sodišče se je samo prepričalo, da predlagatelj brez izjeme vztrajno zanika obstoj bolezni. Popoln neuvid v bolezen predstavlja veliko nevarnost, da bi opustil jemanje zdravil, če niso del strukture. Prisoten je tudi dejavnik tveganja za manipulacije iz okolja. Pri predlagatelju je razviden tudi svojski način razmišljanja, ki ga težko usklajuje z realnimi informacijami iz okolja. Zato je predlagatelj dodatno v primeru, da nima zavodske strukture, še vedno ogrožen do te mere, da potrebuje celostno zaščito. Sodišče je v izreku sklepa v prvi alinei 1. točke izreka opisno opredelilo obseg skrbništva za predlagatelja in pri tem prepisalo zakonsko določbo, ki veže skrbnika že sama po sebi, ter jo specificiralo na način, da je vprašljiva njegova izvršljivost. Sodišče skrbniku ne podeli možnosti nadzora nad varovančevim jemanjem zdravil oziroma terapije in nadzora nad zdravljenjem, saj ga izrek sklepa ne podpira. Skrbniku je posledično naložena naloga, ki presega okvire zakona, poleg tega bi takšna naloga skrbnika nujno narekovala tesen oseben odnos skrbnika in varovanca, česar pa skrbniku glede na zakonske določbe ni mogoče naložiti. Predlagatelj se je zaenkrat sicer strinjal z vključitvijo v skupnostno obravnavo, vendar ga sodišče v izreku sklepa k temu ni zavezalo. Sama vključitev v skupnostno obravnavo po Zakonu o duševnem zdravju pa je prostovoljna in posameznik soglasje za vključitev lahko kadarkoli umakne. V drugi alinei 1. točke izreka sklepa je sodišče ohranilo skrbništvo za predlagatelja le v delu upravljanja in razpolaganja z njegovim premoženjem. Posledično je mogoče sklepati, da predlagatelj lahko samostojno razpolaga s tekočimi denarnimi sredstvi (pokojnina, denarna socialna pomoč) in eventualnimi drugimi prihodki ter vstopa v druga pravnoposlovna razmerja. Sodišče v tej smeri ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je izvedenka menila, da predlagatelj potrebuje zaščito v smislu razpolaganja s financami in materialnimi dobrinami. Morebitno oženje skrbništva za predlagatelja predstavlja nevarnost nastanka nepopravljive škode tako na osebnem kot premoženjskem področju. Širok nabor potrebnega varstva za predlagatelja pa onemogoča taksativno naštevanje nalog v izreku odločbe, saj s tem nastane nevarnost, da se predlagatelja ne zavaruje na določenem pomembnem področju. Sodišče je tudi napačno določilo pravno podlago, s katero je CSD X naložilo prenos skrbniških nalog, ki jih sicer sodišču omogoča Zakon o nepravdnem postopku, in o katerem mora sodišče odločiti v primeru razrešitve in imenovanja novega skrbnika.

5. Na pritožbo CSD je odgovoril predlagatelj, ki predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa ugotovilo, da je bila predlagatelju s sklepom OJ Kranj N .../2010 z dne 9.10.2012 v celoti odvzeta poslovna sposobnost. Na podlagi 295. člena Družinskega zakonika (DZ1) se šteje, da je oseba, ki ji je bila popolno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z ZNP2, postavljena pod skrbništvo, tako da ta oseba ne more opravljati nobenih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je predlagateljev predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, ki je bil vložen leta 2014, pravilno obravnavalo kot predlog za prenehanje skrbništva. Iz izreka sklepa je jasno razvidno, da predlagateljevemu predlogu ni ugodilo in da je odločilo, kakšne so pravice in obveznosti (sedaj drugega) skrbnika predlagatelja. Izrek sklepa je jasen, ne nasprotuje razlogom sklepa in ga je mogoče preizkusiti. Tako nista utemeljena pritožbena očitka o „neizvršljivosti“ sklepa oziroma o njegovi presplošnosti, kar bo natančneje obrazloženo tudi v nadaljevanju te obrazložitve. Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa navedlo, da je izvedenka v postopku N .../2010 ugotovila, da pri predlagatelju sovpada več psihotičnih motenj (poleg duševne bolezni iz skupine shizofrenskih motenj mešanega tipa, v katero skupino sodita ciklična shizofrenija in mešana shizofrenska in efektivna psihoza, je bila pri predlagatelju v letu 2007 ugotovljena nedefinirana shizofrenija), ki so skupaj s prisotno hudo odvisnostjo od alkohola pripeljale do telesnih in osebnostnih sprememb. V letu 2010 pa je bil pri predlagatelju ugotovljen tudi organski možganski psihosindrom s kognitivnimi spremembami, zaradi česar je prišlo do organskih sprememb v možganih in s tem tudi do celotnega načina razmišljanja.

9. Ugotovilo je tudi, da je ob zaključku obravnave na prvi stopnji predlagateljeva regeneracija zaradi bivanja v SVZ Y. zelo dobra. Psihofizično stanje predlagatelja je dobro, predvsem se je izjemno dobro uredil na nivoju telesnega zdravja. Sedaj živi zdravo in aktivno telesno življenje. Ker je bival v zaščitenem okolju, ga je to ščitilo pred opijanjem. Od januarja 2017 predlagatelj ne pije več alkohola. Kljub dolgotrajni abstinenci je pri njem podana diagnoza Sindrom odvisnosti od alkohola, ki je kronična motnja, saj se ponovi, v kolikor prej zasvojen človek začne ponovno uživati alkohol. Shizofrenija pomeni pravo duševno bolezen oziroma psihozo, pri kateri je moten odnos do realnosti. Pri predlagatelju kot del rezidualne simptomatike ostaja fenomen tako imenovane anozognozije, kar pomeni, da je pacient „slep“ za dejstvo, da je bolan.

10. Na podlagi mnenja izvedenke M. M. je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je ravno to, da se pri predlagatelju ne oblikuje zmožnost uvida v naravo svoje bolezni (psihoze), najbolj ranljiv del njegovega duševnega in celostnega funkcioniranja kljub aktualnemu izboljšanju njegovega funkcioniranja. Zaradi opisanega zdravstvenega stanja je ogrožena predlagateljeva pravica glede zdravega življenja, ker ne zmore povsem realistično oceniti svojih zmožnosti za življenje brez zaščite in je zato ranljiv za ponovitev obeh motenj, zaradi katerih je bil v preteklosti življenjsko ogrožen. Ne glede na to, da je predlagatelj v dobri (delni) remisiji, je njegovo duševno doživljanje zaradi duševne bolezni drugačno kot pri povprečnem človeku in ne zna ustrezno oceniti okoliščin, ima nerealistična pričakovanja in potrebuje dobronamerno, zavzeto socialno mrežo, ki bo aktivna pri vzdrževanju predlagateljevega doseženega stanja, da bo vzdrževala neko varno strukturo z ustreznimi mejami, hkrati pa izkazovala tudi tolerantnost do predlagateljeve osebne spremenjenosti po psihotičnem procesu. Ugotovilo je nadalje tudi, da žal predlagatelj take socialne mreže nima in so mu v oporo lahko le strokovne službe in nevladne organizacije. Predlagatelj in skrbnik v pritožbi sicer navajata, da sodišče ni zaslišalo prijateljev predlagatelja in njegovega brata, pri čemer pa ne pojasnita, kdo so ti prijatelji in kakšno pomoč bi le ti in brat lahko nudili predlagatelju oziroma da so to pripravljeni storiti. Ker pritožba tega ne pojasni, teh trditev pa ni bilo niti v postopku na prvi stopnji, absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP zaradi neizvedbe zaslišanja teh oseb ni podana. Pritožba predlagatelja in skrbnika tudi neutemeljeno navaja, da sodišče ni izhajalo iz tega, na katerih področjih in v kakšni meri obstajajo konkretne okoliščine, ki kažejo in utemeljujejo neposredno nevarnost ogrožanja njegovih pravic in interesov.

11. Predlagatelj je že v predlogu za vrnitev poslovne sposobnosti leta 2014 izrazil željo, da bi rad živel doma in ne v SVZ Y. Ta želja je ostala takšna vse do konca postopka na prvi stopnji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kakšno podporo oziroma pomoč bo potreboval predlagatelj v domačem okolju, da bo varovana njegova osebnost, njegove pravice in koristi. Ugotovilo je, da bi socialno mrežo predlagatelju lahko zagotavljali delavci nevladne organizacije O. (gre za vsakotedenske prostočasne dejavnosti, osebno pomoč in socialno oskrbo ter redne telefonske stike). Predlagatelj je povedal, da se s takšno vključitvijo v obravnavo v skupnosti strinja in se bo vključil v njene dejavnosti. Izvedenka je ocenila, da bo takšna oblika pomoči zadostna, saj predlagatelj sodeluje z zdravniki in osebami, ki mu pomagajo. Ocenila je tudi, da bo predlagatelj zdravila jemal kljub svoji nekritičnosti, ker je sodelujoče narave. Ker predlagatelj v svojem življenju potrebuje varno in do neke mere strukturirano socialno okolje, ki bo aktivno pri vzdrževanju predlagateljevega doseženega stanja in ki bo ukrepalo, v kolikor bi nastopile okoliščine, ki bi lahko povzročile ponovitev obeh duševnih bolezni, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kot nalogo skrbnika določilo, da poskrbi, da bo predlagatelj takšno okolje imel. Sodišče prve stopnje je v točki 30 obrazložitve sklepa jasno obrazložilo, kaj takšna naloga pomeni: da skrbnik pomaga predlagatelju navezati in ohranjati stike z O., da mu bodo zaposleni v okviru svojih programov zagotavljali socialno okolje, ki bo aktivno pri ohranjanju stanja, ki ga je dosegel predlagatelj, in vsaj v začetku z zelo pogostimi stiki; da mora skrbnik poskrbeti, da bo predlagatelj redno obiskoval zdravnika in se držal predpisane terapije ter če bi nastopile okoliščine (prenehanje jemanja zdravil in ponovno pitje alkohola), ki bi lahko povzročile ponoven izbruh obeh bolezni, takoj poskrbeti za odpravo le-teh, npr. tudi s podajo predloga na nadzorovano obravnavo po Zakonu o duševnem zdravju. Pritožba CSD neutemeljeno navaja, da sodišče skrbniku ni podelilo nadzora nad predlagateljevim jemanjem zdravil, saj je to iz izreka sklepa v povezavi z obrazložitvijo jasno razvidno. Je pa jasno, da glede na to, da skrbnik s predlagateljem ne bo živel v skupnem gospodinjstvu, skrbnik ne bo mogel kontrolirati, ali je predlagatelj vsakodnevno vzel zdravilo, temveč bo moral dovolj pogosto pri njem preveriti, ali zdravila jemlje ter ustrezno ukrepati, v kolikor ne bi bilo tako. Enako velja za nadzor nad morebitnim ponovnim pitjem alkohola. Tako pritožbeno sodišče meni, da so skrbnikove pravice in obveznosti na tem področju dovolj jasno in določno opredeljene, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pritožba CSD pravilno navaja, da je vključitev v skupnostno obravnavo prostovoljna in da se je predlagatelj s tem strinjal, zato je odveč navajanje, da ga sodišče k temu ni zavezalo.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da predlagatelj potrebuje pomoč tudi pri upravljanju in razpolaganju s premoženjem, saj glede na izvedensko mnenje predlagatelj pomoč na tem področju potrebuje zato, ker na finančno materialnem področju nima realističnih pričakovanj in je zaradi svoje naivnosti in nekaterih zmotnih interpretacij ranljiv za sugestibilna sporočila (mu primanjkuje samovarovalnega vedenja). Predlagatelj in skrbnik se v pritožbi s takšno ugotovitvijo strinjata. Sodišče prve stopnje je v točki 30 obrazložitve pojasnilo tudi, da s tem, ko se skrbniku nalaga, da je dolžan upravljati in razpolagati s predlagateljevim premoženjem, to pomeni, da upravlja in razpolaga z vsem njegovim premoženjem (pri čemer je jasno, da takšno upravljanje zajema tudi sklepanje pravnih poslov v imenu in za račun varovanca), to je nepremičninami, premičninami in denarnimi sredstvi. Pritožba CSD tako neutemeljeno navaja, da skrbniku ni podeljena tudi pravica in dolžnost upravljanja s predlagateljevimi tekočimi denarnimi sredstvi (pokojnino, socialno pomočjo), napačno pa razume tudi razloge sodišča prve stopnje o zaščiti predlagatelja v smislu razpolaganja s financami in materialnimi dobrinami. Predlagatelj in skrbnik v pritožbi ne nasprotujeta nalogi skrbnika, ki je določena v 1. alineji 1. točke izreka sklepa oziroma potrebnosti zaščite predlagatelja na tem področju. Kar se tiče zapisa sodišča prve stopnje v 1. alineji 1. točke izreka, da je skrbnik dolžan in upravičen skrbeti za osebnost predlagatelja, njegove pravice in koristi, zlasti tako, da poskrbi za vzpostavitev socialne mreže, takšen zapis pomeni, da je sodišče na podlagi 264. člena DZ določilo obveznost skrbnika, ki se kaže v skrbi za varovančevo osebnost. Na kakšen način naj to zlasti stori, pa je opisano v nadaljevanju te alineje.

13. Glede pritožbene navedbe predlagatelja in skrbnika o tem, da ne vidita v obsegu obveznosti in pravic skrbnika nobene vsebinske razlike s prejšnjim osebnim statusom predlagatelja, ko mu je bila poslovna sposobnost popolnoma odvzeta, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila leta 13.12.2006 pod okriljem ZN sprejeta Konvencija o pravicah invalidov (KPI), ki se je začela uporabljati 3.5.2008. Njen namen je spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno ter enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva. Invalidi predstavljajo skupino, ki ji je bila skozi zgodovino največkrat odvzeta ali omejena pravica do „pravne sposobnosti“.3 S tem jim je bila tudi odvzeta možnost samostojnega odločanja. KPI pomeni paradigmatično spremembo pojmovanja invalidnosti, saj se invalidi kot imetniki pravic obravnavajo enakopravno z drugimi osebami, posameznik pa se postavlja v središče vseh odločitev. Tak pristop k invalidnosti je posledično vplival tudi na slovenskega zakonodajalca, ki je temu pristopu sledil ter odpravil odvzem poslovne sposobnosti, ki je pomenil razvrednotenje osebe. V skladu z načelom spoštovanja prirojenega dostojanstva, osebne samostojnosti, ki vključuje svobodo izbire, in neodvisnosti posameznika se želi vsakemu posamezniku omogočiti, da sam sprejema odločitve v okviru svoje pravne sposobnosti4 (na to sposobnost se nanaša 12. člen KPI - enakost pred zakonom). Vsaka omejitev pravne sposobnosti mora biti prilagojena okoliščinam posameznika in sorazmerna z njegovimi potrebami. Glede na navedeno novega, vsebinsko spremenjenega instituta skrbništva za odrasle ni mogoče enostavno primerjati z odvzemom poslovne sposobnosti. Sedaj moramo izhajati iz tega, da imamo pred seboj osebo, ki ni sposobna skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi. Sodišče mora v skladu z načelom sorazmernosti izhajati iz tega, da se sprejmejo ukrepi, ki so potrebni za dosego želenega cilja ter ki bodo posegali v pravice in svoboščine te osebe v najmanjši možni meri.5 Predlagatelj in skrbnik v svoji pritožbi ne navajata, da kateri izmed ukrepov, ki jih je določilo sodišče, ne bi bil potreben in zakaj. Ravno tako pritožba CSD ne navaja, da predlagatelj potrebuje zaščito še na katerem od področij. Glede zmotnega razumevanja CSD v pritožbi glede razpolaganja s financami in materialnimi dobrinami pa se je pritožbeno sodišče predhodno že opredelilo.

14. CSD v pritožbi sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje v drugem odstavku 2. točke izreka navedlo napačno pravno podlago (67. člen DZ namesto pravilno: 67. člen ZNP-1). To očitno pisno pomoto bo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravilo s popravnim sklepom, poleg tega pa sama pravna podlaga za neko odločitev niti ne sodi v sam izrek sklepa.

15. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

16. Izrek o stroških odgovora na pritožbo temelji na 1. odst. 155. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, saj ti stroški niso bili potrebni.

1 Ur. l. RS, št. 15/2017 2 Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami 3 KPI uporablja v angleščini izraz „legal capacity“, ki ustreza slovenskemu terminu „poslovna sposobnost“. Zato izraza ni možno tolmačiti kot „pravna sposobnost“. 4 Povzeto po: Družinski zakonik s komentarjem, izr. prof. dr. Suzana Kraljić, Poslovna založba MB, 2019, str. 1044, 1045, 1046. 5 O tem tudi načelo 6 Priporočila R (99) 4 Odbora ministrov Sveta Evrope o načelih v zvezi s pravnim varstvom poslovno nesposobnih odraslih oseb.