Jedro

V postopkih javnega razpisa je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Enakost obravnavanja pomeni nearbitrarno uporabo prava, kar vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločbe. To jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojanje njene pravilnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Župana Mestne občine Maribor, št. 41101-1/2013 z dne 19. 6. 2013 v delu, ki se nanaša na tožečo stranko (zap. št. 70 pod I. izreka), odpravi ter se v tem obsegu vrne zadeva istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom, ki je bil izdan v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje izvajalcev letnega programa športa v Mestni občini Maribor za leto 2013 (v nadaljevanju javni razpis) je tožena stranka pod točko I. izreka, zap. št. 70,nogometni klub A. odločila, da se navedenemu prijavitelju dodelijo sredstva v skupnem znesku 28.171,00 EUR. V obrazložitvi sklepa navaja, da je na javni razpis prispelo 146 vlog, od tega je bilo 135 popolnih in pravočasnih. V skladu s Pravilnikom o sofinanciranju letnega programa športa v Mestni občini Maribor (v nadaljevanju Pravilnik) je popolne vloge obravnavala Komisija za vodenje postopka javnega razpisa za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa MOM za leto 2013, ki je popolne vloge ocenila na podlagi izpolnjevanja pogojev iz navedenega Pravilnika. Osnovni pogoji, ki so jih morali izpolnjevati vlagatelji vlog, so bili navedeni v 3. točki javnega razpisa, merila za izbor oziroma vrednotenje pa v 4. točki. Natančnejši opis pogojev in meril je bil naveden v razpisni dokumentaciji. Na podlagi navedenega je komisija pripravila predlog sprejetih programov ter predlog višine odobrenih sredstev, temu pa je sledila tožena stranka v izpodbijanem sklepu, kar je razvidno iz točke I. izreka.

V pritožbenem postopku je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o sofinanciranju. Pojasnjuje, da je bilo tožeči stranki odobreno sofinanciranje ene skupine športne šole I. stopnje v višini 1.394,00 EUR, ene skupine športne šole II. stopnje v višini 2.016,00 EUR, ene skupine športne šole III. stopnje v višini 2.861,00 EUR ter 600 ur vadbe na nogometnih površinah v športnem parku Tabor v višini 21.900,00 EUR. V skladu z 11. členom Pravilnika je strokovna komisija pripravila predlog izbora programov in delitve razpoložljivih proračunskih sredstev ter ga posredovala v mnenje Športni zvezi Maribor. Pri evidentiranju vadbenih skupin je komisija sledila mnenju športne zveze, da glede na razpoložljiva sredstva ni širitve, ter da se društvom, ki v preteklem letu niso bila sofinancirana, v letu 2013 prizna le po ena skupina. Glede na to, da se je tožeča stranka v letu 2013 prvič prijavila na javni razpis ter je sofinancirana za programe športa otrok in mladine usmerjene v kakovostni in vrhunski šport, se je potrdilo sofinanciranje po ene skupine I., II. in III. stopnje otroških športnih šol. S tem je sklep organa prve stopnje pravilen.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja nepravilno napisanemu imenu društva v izpodbijanem sklepu (Nogometni klub A.), prav tako iz samega sklepa ni mogoče razbrati, za kateri program so dobili sredstva. Na prijavnem obrazcu so prijavili program športa otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport – kolektivne športne panoge, sedaj pa so dobili sredstva za čisto drugi program „Selektivno usmerjevalni šport“, ki niti ni bil razpisan in se nanj ni bilo mogoče prijaviti. Sklep tudi ni utemeljen, saj iz njega ni razvidna razdelitev proračunskih sredstev po programih, kar kaže na evidentno neupoštevanje veljavnih predpisov. Tako ni navedena natančna obrazložitev sofinanciranih programov, evidentno je, da se prikazuje napačno dejansko stanje. Na svoje ugovore, ki so jih podali v pritožbi, tudi niso prejeli odgovorov v sklepu z dne 13. 8. 2013. Ni jim jasno, zakaj so jim bile odvzete tri skupine, ki so jih prijavili na javni razpis, prav tako ne vedo, katere tri skupine so sofinancirane, saj to ni bilo obrazloženo. Oba sklepa sta tako popolnoma nerazumljiva in zavajajoča. Pričakovali so, da bo odločitev komisije v sklepu z dne 13. 8. 2013 razjasnjena, utemeljena in nedvoumna, kar je osnovno vodilo pri razdeljevanju proračunskih sredstev. V postopku sta odločali dve komisiji, saj je bila prva komisija razrešena in imenovana nova. Ta pa svojega predloga za delitev sredstev ni posredovala v mnenje Športni zvezi Maribor. Nekatera društva so dobila sredstva zaradi tega, ker že dolgo delujejo, ta pogoj pa v javnem razpisu in Pravilniku ni bil določen. V sklepu prvostopnega in drugostopnega organa tudi ni navedena oseba, ki je vodila postopek, tako kot to določa ZUP. Predlaga, da se postopek javnega razpisa razveljavi in ponovi, ker gre za evidentno neupoštevanje materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da s terminom „Selektivno usmerjevalni šport“ primarno ocenjujejo šport otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport. Navedeno zajema sofinanciranje športnih šol in kategoriziranih posameznikov državnega in perspektivnega razreda. Navedeni pojem se uporablja že dolgo in je poznan vsem delavcem, ki v športu delujejo. Glede dodelitve sredstev pojasnjuje, da so bila pri tem upoštevana razpoložljiva proračunska sredstva. Druga komisija res ni posredovala predloga v mnenje športni zvezi, vendar za tovrstni očitek tožeča stranka nima pravnega interesa, saj to ni vplivalo na odločitev o prejetih sredstvih, ker je bil predlog nove komisije zanjo identičen kot predlog prvotno ustanovljene komisije. V skladu s Pravilnikom sklep o izbiri izda župan, prav tako 233. člen ZUP določa pristojnost župana za odločanje na drugi stopnji. Tožbeni predlog je neizvršljiv, saj so sklepi o izbiri v vseh primerih, razen obravnavanega, že pravnomočni, izvršljivi in tudi že izvršeni. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Obravnavani spor se nanaša na dodelitev javnih sredstev za sofinanciranje izvajalcev programa športa v Mestni občini Maribor za leto 2013, ki jih dodeljuje tožena stranka iz sredstev svojega proračuna. Pri tovrstnih postopkih, ki potekajo na podlagi javnega razpisa, gre po ustaljeni sodni praksi za javno pravno stvar, ne pa za odločanje o pravicah tožeče stranke. Glede na to, da gre za specifičen tip upravnega spora, se je že tudi razvila sodna praksa, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Za navedene postopke je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopkih javnega razpisa in se potegujejo za podelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Narava odločanja v tovrstnih zadevah je tako v pretežni meri strokovno tehnična, saj je ocenjevanje prijavljenih vlog, po v naprej predpisanih kriterijih, v pristojnosti strokovne komisije. Zaradi navedenega je sodna presoja v tovrstnih postopkih zadržana ter je usmerjena v presojo, ali obrazložitev izpodbijane odločbe zadosti pogojem iz 214. člena ZUP.

Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega obrazložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Za bistveno kršitev določb postopka gre, če se odločitve ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V primerih, kot je obravnavani, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami ali točkami oz. se odraža z višino dodeljenih sredstev, mora obrazložitev omogočiti preizkus odločitve. Zato je treba v obrazložitvi navesti konkretne razloge in okoliščine, na podlagi katerih je organ ocenil, v kakšni meri prijavljeni program izpolnjuje razpisne kriterije. V spornem primeru je tožena stranka z enim aktom odločila o 135 vlogah prijaviteljev, pri čemer pa odločitev pod točko I. izreka, ki se nanaša na odobritev sofinanciranja, sploh ni obrazložila. Višina odobrenih sredstev je razvidna le iz izreka sklepa, to pa ne zadošča, saj je za tožečo stranko sporna pravilnost uporabe Pravilnika pri dodeljevanju sredstev. Zaradi navedenega tudi sodišče ne more preizkusiti izpodbijanega sklepa. V postopkih javnega razpisa pa je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Enakost obravnavanja pomeni nearbitrarno uporabo prava, kar vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločbe. To jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojanje njene pravilnosti. To velja tudi za postopke, kot je obravnavani, ko gre za javnopravno stvar, kjer se v skladu s 4. členom ZUP upravni postopek smiselno uporablja. Navedena pomanjkljivost obrazložitve prvostopenjskega akta pa ni bila odpravljena niti v drugostopenjski odločbi. Te nepravilnosti pa ni mogoče odpraviti v odgovoru na tožbo, saj je relevantno le tisto, kar je zapisano v odločbi.

Ker že navedena opustitev obrazložitve izpodbijane odločitve terja odpravo, se sodišče ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. Odločitev sodišča temelji na določbi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ sklep v odpravljene delu ustrezno obrazložiti v skladu z napotki v tej sodbi.

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj ZUS-1 priznava pravico do povrnitve stroškov postopka le tožnikom, kolikor ti uspejo s svojo tožbo.