Jedro

Tožnik zahteva izdajo posebne začasne odredbe na podlagi 113. člena ZDR-1. Pogoj za začasno zadržanje učinkovanja odpovedi na podlagi prvega in tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 je, da gre za predstavnika delavcev, ki je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zoper katero uveljavlja sodno varstvo, negativno mnenje sindikata k odpovedi in zahteva predstavnika delavcev, naslovljena na delodajalca, da se zadrži učinkovanje odpovedi.

Kljub temu, da mora upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirano navesti trditve in predložiti dokaze za izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe, je dopustno tudi konkretizirano sklicevanje na že podane navedbe in predložene dokaze. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe podal dovolj trditev in priložil dokaze, da bi sodišče prve stopnje moralo o njegovemu predlogu odločiti po vsebini.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje glede tožbe zaradi nezakonite izredne odpovedi oziroma najdlje za šest mesecev od vložitve tožbe; za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas zadržanja učinkovanja odpovedi ter izplačilo nadomestila plače v višini 80 % od bruto zneska 1.955,00 EUR, vse pod grožnjo denarne kazni v višini 5.000,00 EUR v primeru kršitve začasne odredbe (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve v nov postopek oziroma spremembo sklepa tako, da se predlogu ugodi. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je postopek izdaje začasne odredbe samostojen postopek, zato bi moral v predlogu za izdajo začasne odredbe ponovno in izrecno navesti vsa dejstva in dokaze, pravno zmoten in ne upošteva, da je predlagal zadržanje po 113. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in ne izdajo klasične začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Začasno zadržanje nastopi ex lege, če so izpolnjeni pogoji iz 113. člena ZDR-1, pri tem se ne presoja dodatnih pogojev po 272. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zadržati učinkovanje odpovedi do odločitve oziroma najdlje za šest mesecev od vložitve tožbe. Skladno s 43. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), se v delovnih sporih začasne odredbe izdajo tudi po uradni dolžnosti. Neutemeljeno je sklicevanje na prakso v zadevah I Cp 1970/2023, I Cp 1140/2024, Pdp 341/2018, saj se nanašajo na splošne civilne spore oziroma klasične začasne odredbe po ZIZ. Iz sklepa VSC I Cp 100/2025 pa izhaja, da če sta tožba in predlog za izdajo začasne odredbe vložena skupaj, se predlagatelj lahko konkretizirano sklicuje na že navedena dejstva in dokaze. S tem, ko je sodišče formalistično razlagalo procesna pravila, je kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj ni vsebinsko presojalo zahteve tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik je z isto vlogo vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. V tožbi je utemeljil, zakaj se ne strinja s podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2025, ki jo je prejel 29. 10. 2025, kot tudi zakaj nasprotuje odločitvi toženke, da ne zadrži učinkovanja odpovedi po prvem odstavku 113. člena ZDR-1. V predlogu za izdajo začasne odredbe se ni zgolj skliceval na razloge, ki jih je navedel v okviru tožbe, kot mu to neutemeljeno očita sodišče prve stopnje. V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedel, da mu je bila dne 29. 10. 2025 vročena izredna odpoved; da je predstavnik delavcev; da so izpolnjeni vsi pogoji iz 113. člena ZDR-1, tj. negativno mnenje sindikata in pravočasna zahteva predstavnika delavcev za zadržanje učinkovanja odpovedi pri delodajalcu; da s tožbo uveljavlja nezakonitost odpovedi (11. in 12. stran predloga za izdajo začasne odredbe na l. št. 11 in 12). Navedel je tudi višino plače oziroma nadomestila plače, ki jo zahteva za čas zadržanja učinkovanja odpovedi (12. stran predloga za izdajo začasne odredbe na l. št. 12.). Poleg tega je še navedel, da se v celoti sklicuje na navedbe in dokazne predloge, kot jih je podal v tožbi. V samem predlogu za izdajo začasne odredbe se sklicuje na akte oziroma listine (izredno odpoved, negativno mnenje, zavrnitev zahteve za zadržanje odpovedi), katere je že predložil tožbi in s tem tudi predlogu za izdajo začasne odredbe.

6.Upoštevajoč zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik v predlogu za zadržanje učinkovanja odpovedi ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, da se je le pavšalno skliceval na svoje navedbe in dokaze iz tožbe, zato ni izkazal obstoja zakonskih razlogov za izdajo začasne odredbe. Tožnik zahteva izdajo posebne začasne odredbe na podlagi 113. člena ZDR-1. Pogoj za začasno zadržanje učinkovanja odpovedi na podlagi prvega in tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 je, da gre za predstavnika delavcev, ki je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zoper katero uveljavlja sodno varstvo, negativno mnenje sindikata k odpovedi in zahteva predstavnika delavcev, naslovljena na delodajalca, da se zadrži učinkovanje odpovedi.

7.Sodna praksa je zavzela stališče, da mora upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe jasno navesti dejstva, na podlagi katerih utemeljuje izdajo začasne odredbe in za to predložiti dokaze, kar je tožnik storil, v dodatno utemeljitev pa se je skliceval tudi na navedbe v tožbi. Dokazov na koncu predloga za izdajo začasne odredbe sicer ni posebej specificiral, vendar to niti ni bilo potrebno, glede na konkretizirane trditve, s katerimi se je skliceval na relevantne akte, ki jih je tudi priložil tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Ne gre za primer, kjer bi tožnik zgolj navedel, da se glede izpolnjenosti pogojev iz 113. člena ZDR-1 sklicuje na vse že navedeno v tožbi. Kot pravilno izpostavlja pritožba, je kljub temu, da mora upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirano navesti trditve in predložiti dokaze za izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe, dopustno tudi konkretizirano sklicevanje na že podane navedbe in predložene dokaze.

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe podal dovolj trditev in priložil dokaze, da bi sodišče prve stopnje moralo o njegovemu predlogu odločiti po vsebini.

8.Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno pravno stališče, da tožnik za izdajo začasne odredbe ni navedel vseh relevantnih dejstev in predlagal izvedbo dokazov, ni presojalo vsebinske utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe na podlagi prvega in tretjega odstavka 113. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v povezavi z 19. členom ZDSS-1), ki naj upoštevaje vse navedeno ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe.

9.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. VSC I Cp 100/2025.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 113, 113/1, 113/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.