Jedro

Glede časovnega pogoja iz določbe 4. točke 3. člena ZPotK-1 se sodišče strinja z razlago tožeče stranke, da gre za izjemo takrat, ko se mora kredit odplačati v treh mesecih in s tem kadarkoli v roku do treh mesecev, ne pa točno v roku treh mesecev ali več.

Glede stroškovnega pogoja iz določbe 4. točke 3. člena ZPotK-1 pa se sodišče strinja z razlago tožene stranke, da je v zakonu postavljena zgornja oziroma absolutna meja stroškov kredita (10 EUR), relativno mejo stroškov kredita, ki je določena v odstotku od zneska kredita, pa je treba upoštevati skupaj z absolutno in ne alternativno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal sklepanje kreditnih pogodb po Zakonu o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1), ki jih daje na daljavo preko mobilnih aparatov s sms-ji in preko elektronskih sporočil na internetni strani X. brez dovoljenja Urada RS za varstvo potrošnikov.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da sta tržni inšpektorici dne 9. 11. 2010 in dne 24. 11. 2010 opravili inšpekcijski pregled pri tožeči stranki ter pri tem na podlagi pregledanih listin in pojasnil tožeče stranke ugotovili, da se storitve potrošniškega kreditiranja na daljavo preko sms sporočil oziroma preko elektronske pošte, ki jih opravlja tožeča stranka, ne uvrščajo med izjeme iz 4. točke prvega odstavka 3. člena ZPotK-1 in s tem med storitve kreditiranja, ki ne podležejo ureditvi po ZPotK-1. Ugotovili sta namreč, da je rok vračila kredita, ki ga tožeča stranka ponuja potrošnikom, petnajst dni in ne tri mesece in da zato ni izpolnjen pogoj iz citirane določbe. Izjavo tožeče stranke, po kateri sta pri kreditiranju izpolnjena oba predpisana pogoja, pri čemer rok vračila 15 dni spada v okvir zakonske določbe „v roku treh mesecev“, prvostopni organ zavrača in poudarja, da se pogoji za potrošnika bistveno spremenijo v njegovo škodo, če je odplačila doba petnajst dni in ne tri mesece, kar pa zagotovo ni bil namen zakonodajalca, ko je določil obravnavano izjemo. Med izjeme od uporabe ZPotK-1 po stališču inšpekcije sodijo tisti zavezanci, ki 1. dajejo potrošnikom kredite, katerih stroški ne presegajo 0,1% ali 10 EUR in 2. ima potrošnik možnost odplačila v treh mesecih, kar pa v konkretnem primeru ni podano. In ker tožeča stranka po ugotovitvah inšpekcije sklepa kreditne pogodbe, ne da bi si v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZPotK-1 pred začetkom opravljanja storitve potrošniškega kreditiranja pridobila dovoljenje za opravljanje teh storitev pri Uradu RS za varstvo potrošnikov, se ji v skladu s 7. točko šestega odstavka 34. člena ZPotK-1 prepove sklepanje kreditnih pogodb po tem zakonu, tako kot sledi iz izreka odločbe.

3. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da dejanske okoliščine v zvezi s krediti, ki jih ponuja tožeča stranka, niso sporne. Sporna je uporaba določb ZPotK-1, ki se nanašajo na izjemo iz 4. točke 3. člena tega zakona. V tej zvezi pa ugotavlja, da se je z ZPotK-1 v pravni red RS prenesla Direktiva 2008/48/ES z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), ki v točki 2(f) iz 2. člena iz svoje uporabe izvzema med drugim kreditne pogodbe, ki določajo, da se mora kredit odplačati v roku treh mesecev in pri katerih se plačajo zgolj zanemarljivi stroški. Določba je bila iz Direktive v ZPotK-1 prenesena na način, da se je obdržal časovni kriterij kreditnih pogodb, stroškovni pa konkretiziral na način, da se je jasno opredelila višina t.i. zanemarljivih stroškov, in sicer kot 0,1% skupnega zneska kredita oziroma znesek 10 EUR. Po presoji pritožbenega organa je treba vsebino izjeme iz 4. točke 3. člena ZPotK-1 razlagati skladno z namenom, ki izhaja iz Direktive. To pa v pogledu stroškov kredita pomeni, da so v vsakem primeru zanemarljivi tisti stroški, ki ne presegajo 0,1% skupnega zneska kredita. Obenem pa ni mogoče sklepati, da so zanemarljivi vedno tudi stroški v višini 10 EUR, kar je še posebej razvidno v konkretnem primeru, ko tožeča stranka zaračunava stroške v tej višini pri skupnem znesku kredita 50 EUR in ki torej znašajo celih 20% vrednosti kredita. Gre torej za delež, ki v primerjavi s skupnim zneskom kredita ne more biti opredeljen kot zanemarljiv. Pritožbeni organ zato meni, da so zanemarljivi stroški lahko zgolj tisti, ki ne presegajo 0,1% skupnega zneska kredita in ne morejo biti večji od 10 EUR tudi v primeru, če bi zaradi višjega zneska kredita ta odstotek znašal več kot toliko. Vsekakor pa mora biti izpolnjen tudi časovni pogoj, to je odplačilo v treh mesecih, da je mogoče kredit uvrstiti pod izjemo. Vendar pa bo njegovo ugotavljanje bistveno šele, ko bo jasno, da gre za kreditno pogodbo z zanemarljivimi stroški, saj morata biti izpolnjena oba pogoja kumulativno. Zato pritožbeni organ ocenjuje, da je odločitev pravilna, niso pa pravilni njeni razlogi, saj je v zadevi bistven stroškovni kriterij, ki ga prvostopna odločba sploh ne omenja. Zato izpodbijano odločitev potrdi kot pravilno in zakonito, nepravilne razloge prve stopnje pa nadomešča s svojimi razlogi.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter ugoditev pritožbi, oziroma podrejeno vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter v vsakem primeru povrnitev stroškov postopka. Kot razlog za predlagano odločanje v sporu polne jurisdikcije navaja, da se z izpodbijano odločbo povsem onemogoča poslovanje tožeče stranke sedaj in tudi v prihodnosti, saj lahko Urad za varstvo potrošnikov vlogo za izdajo dovoljenja z ozirom na izrečeno kazen za prekršek zavrne. Poleg tega je takšen način odločitve potreben zaradi različnih pravnih tolmačenj relevantnih predpisov s strani upravnih organov. Stališče Tržnega inšpektorata glede višine stroškov kredita je bilo v ustnem pojasnilu sprva drugačno in je tožeča stranka temu prilagodila svoje poslovanje, zato bi bilo neprimerno, da bi bila sankcionirana za ravnanje, ki je bilo skladno uradno razlago. Odločitev sodišča bi tako lahko doprinesla k enotni razlagi predpisa in s tem k pravni varnosti udeležencev na trgu.

5. Tožeča stranka sicer meni, da je materialno pravo nepravilno uporabljeno v obeh odločbah. Glede stroškovnega kriterija meni, da pridemo do pravega pomena zakona že z gramatikalno razlago. Iz zakonskega besedila dovolj jasno izhaja, da gre za zanemarljive stroške takrat, ko stroški ne presegajo 0,1% skupnega zneska kredita ali zneska 10 EUR. Pogoja je treba upoštevati alternativno. Med obema pogojema je namreč besedica „ali“, iz česar jasno sledi, da je stroškovnemu pogoju iz Direktive zadoščeno, če je podan eden od navedenih pogojev. V nasprotnem primeru bi zakonodajalec uporabil drugačno dikcijo oziroma druge veznike, npr. „in“ ali „niti-niti“. Razlaga tožene stranke torej presega namen zakona in je materialnopravno nepravilna, saj je volja zakonodajalca iz zakona dovolj jasno razvidna. Odločitev je posledično nepravilna in obenem arbitrarna, kar je v nasprotju z ustavnim načelom zakonitosti.

6. Glede časovnega kriterija tožeča stranka ponavlja argumente iz pritožbe in s tem argumente, do katerih se tožena stranka ni opredelila. Določba 4. alinee 3. člena ZPotK-1 je tudi v tem pogledu po mnenju tožeče stranke dovolj jasna, tako v gramatikalnem kot v namenskem pogledu. Iz predloga zakona izrecno sledi, da je zakonska določba transpozicija tiste izjeme iz Direktive, ki velja za kredite, ki imajo zelo nizke (zanemarljive) stroške. Zamišljena pa je (po Direktivi) ta izjema tako, da velja za kredite, katerih odplačilna doba je kjerkoli v roku do treh mesecev, kar dovolj jasno sledi tudi iz angleške, nemške in francoske verzije. Drugačna razlaga zakonskega besedila s strani inšpekcije je napačna, še zlasti navedba, po kateri gre za posojila z možnostjo odplačila v treh mesecih. Besedo „možnost“ je vnesel v zakonsko besedilo inšpekcijski organ in s tem, ko je besedilo priredil po svoje, kršil načelo zakonitosti. Posojila tožeče stranke, ki imajo odplačilno dobo petnajst dni tako nedvomno sodijo pod izjemo od uporabe ZPotK-1, ki je določena v 4. alinei 3. člena. To pa pomeni, da tožeča stranka ni kršila določil ZPotK-1, saj se predmetni zakon na njeno poslovanje ne nanaša in sta zato obe izdani odločbi nezakoniti.

7. Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise ter obenem pojasnila, da Tržni inšpektorat nima podatkov o tem, da bi tožeči stranki posredoval kakršnokoli mnenje v zvezi s tolmačenjem sporne zakonske določbe.

8. Tožeča stranka je sodišču posredovala dve pripravljalni vlogi. V prvi dodatno pojasni, da je bilo ustno mnenje Tržnega inšpektorata, na katerega se sklicuje v tožbi, podano v telefonskem pogovoru, ne da bi bilo povedano, kdo kliče in da zato iz informacijskega sistema ne more biti razvidno, da je bilo podano kakršnokoli zavezujoče mnenje. Kar pa še ne pomeni, da ni zavezujoče tudi neformalno mnenje uradne osebe.

9. V drugi vlogi pa tožeča stranka dodatno pojasni svoja pravna naziranja v zvezi s stroški kreditiranja, in sicer s sklicevanjem na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1A), s katerim se spreminja sporna zakonska določba in iz katere se sedaj besedica „ali“ pri določitvi stroškov nadomešča z besedno zvezo „vendar hkrati največ“. S tem sedaj ne gre več za alternativna pogoja, temveč za pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno, kar po mnenju tožeče stranke potrjuje pravilnost njene razlage, da je zakon pred spremembo oba pogoja določal alternativno in ne kumulativno. V nasprotnem primeru namreč sprememba zakona na opisan način sploh ne bi bila potrebna.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Kot pravilno ugotavlja že drugostopni upravni organ, dejansko stanje v zadevi ni sporno. Sporna je uporaba prava, konkretno 4. točke 3. člena ZPotK-1, s katerim so določene izjeme od uporabe tega zakona. Tako se po navedeni 4. točki ta zakon (ZPotK-1) ne uporablja za kreditne pogodbe, ki določajo odplačilo kredita v treh mesecih, s plačilom stroškov, ki ne presegajo 0,1% skupnega zneska kredita ali zneska 10 eurov.

12. V pogledu časovnega pogoja iz citirane določbe se sodišče strinja z razlago oziroma uporabo zakona, kakršno zastopa tožeča stranka v tožbi in ki jo je pred tem uveljavljala tudi že v pritožbi in v izjavi na zapisnik. Strinja se namreč, da zakonskega besedila ni razumeti dobesedno oziroma na način, na kakršnega razlaga besedno zvezo „v treh mesecih“ prvostopni organ, temveč da je potrebno upoštevati njen namen, ki je dovolj jasno razviden iz Predloga zakona o potrošniških kreditih (EVA: 2010-2111-0008 z dne 20. 5. 2010) in iz določb Direktive, konkretno iz besedila točke 2 (f) 2. člena, po katerem gre za izjemo takrat, ko se mora kredit odplačati v treh mesecih in s tem kadarkoli v roku do treh mesecev, ne pa točno v roku treh mesecev ali več. Takšno razlago podpirajo nenazadnje tudi tuje verzije citirane določbe Direktive (angleška: „within three months“ oziroma francoska: „dans un delai ne depassant pas trois mois“), na katere se utemeljeno sklicuje tožeča stranka in na katerih, kot sledi iz Predloga zakona, sicer temelji sporna zakonska ureditev.

13. Po namenu in ne zgolj dobesedno pa je potrebno po presoji sodišča razlagati tudi določbe, ki se nanašajo na stroškovni pogoj iz citirane zakonske določbe. Zato sodišče v tem pogledu pritrjuje razlogom druge stopnje, ki izhajajo iz določb Direktive o „zanemarljivih stroških“ in po katerih so kot takšni, zanemarljivi, v zakonu opredeljeni tisti stroški, ki znašajo 10 EUR. S tem je postavljena, kot sledi iz Predloga zakona, zgornja oziroma absolutna meja stroškov kredita, to pa pomeni, da ostaja kot relativna meja tista, ki je določena v odstotku od zneska kredita in ki jo je kot takšno treba upoštevati skupaj z absolutno in ne alternativno, kot bi sicer izhajalo iz dobesednega upoštevanja zakonskega besedila oziroma iz besedice „ali“, na kateri temelji svojo razlago zakonskega besedila tožeča stranka. Dobesedna razlaga tudi ni logična, saj lahko pripelje do situacije, ko je odstotek skupnih stroškov, z ozirom na neomejeno višino kredita, bistveno višji od 10 EUR in s tem od zneska, ki naj bi predstavljal kot „zanemarljiv strošek“ iz Direktive absolutno mejo stroškov kredita. Da je razlaga po namenu pravilna pa nenazadnje potrjuje tudi sprememba zakona, na katero se sklicuje tožeča stranka v pripravljalni vlogi in ki, skladno z obrazložitvijo predlagatelja k 2. členu zakona (v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih, EVA 2011-2111-0011 z dne 2. 6. 2011) in obenem drugače kot meni tožeča stranka, po presoji sodišča ne spreminja obstoječe ureditve, temveč le bolj določno in jasno ureja že pred tem predpisano (hkratno) upoštevanje obeh predpisanih mejnih zneskov stroškov kredita, relativnega in absolutnega.

14. Glede na povedano krediti, ki jih ponuja tožeča stranka, stroškovnega pogoja za uvrstitev med izjeme iz 4. točke 3. člena ZPotK-1, nedvomno ne izpolnjujejo. Zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni očitki v tem pogledu pa neutemeljeni. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati morebitna drugačna (ustna) pojasnila Tržnega inšpektorata, na katere se sklicuje tožeča stranka v pripravljalni vlogi. Sodišče je zato sledilo predlogu tožene stranke iz odgovora na tožbo in tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.