Jedro

Ker je bila tožnica ob smrti moža zavarovanka pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri hrvaškem nosilcu zavarovanja (kot kmečka zavarovanka), ji je bilo priznanje pravice do vdovske pokojnine na podlagi 7. odstavka 110. člena ZPIZ-1 že pravnomočno zavrnjeno. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine je odločilno dejansko stanje, kot je obstajalo v času smrti tožničinega moža, ko je tožnica imela status zavarovanke, zato na to dejstvo kasnejša ugotovitev o zastaranju obveznosti plačila prispevka za nazaj, s čimer je tožnica izgubila lastnost zavarovanke na dan moževe smrti, ne vpliva. Ker se niti dejansko niti pravno stanje zadeve nista spremenili, je toženec novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 2. 11. 2011 in sklepa toženca št. ... z dne 21. 9. 2011 in na priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu od 6. 10. 2005 dalje. Obenem je odločilo, da tožnica krije svoje stroške postopka sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine niso spremenili, in z ugotovitvijo, da na dan moževe smrti ni dopolnila predpisane starosti. Ne strinja pa se s tem, da je na dan moževe smrti imela status zavarovanke in da potrdilo hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 18. 8. 2011, iz katerega izhaja, da je bila zavarovanka le v obdobju od 1. 1. 1980 do 31. 12. 1990 in na dan 1. 1. 2001, na to dejstvo ne vpliva. Sodišče je kršilo materialno pravo, ko je potrdilo toženčevo zavrženje zahteve na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Po potrdilu z dne 18. 8. 2011 tožnica na dan moževe smrti ni bila zavarovanka pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato to pomeni bistveno drugačno dejansko stanje. Poudarja, da je predlagala, da sodišče prve stopnje opravi poizvedbe pri hrvaškem nosilcu zavarovanja o statusu tožnice na dan moževe smrti, da bi se ugotovilo, ali je to potrdilo posledica zastaranja obveznosti plačila prispevkov za čas od 1. 1. 2001 dalje ali pa tožnica dejansko po 31. 12. 1990 ni bila več kmečka zavarovanka. Ker sodišče ni ugodilo temu dokaznemu predlogu, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Potrdilo z dne 18. 8. 2011 je javna listina, ki kaže drugačno dejansko stanje, kot je obstajalo takrat, ko je tožnica uveljavljala vdovsko pokojnino, pa je bila njena zahteva zavrnjena. Ker je tožnica ob moževi smrti dopolnila 45 let starosti in, kot to izhaja iz potrdila z dne 18. 8. 2011, ni imela statusa zavarovanke, bi bilo potrebno uporabiti 7. odstavek 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče j e izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pri tem ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

Predmet tega socialnega spora, v katerem tožnica na podlagi 63. člena ZDSS-1 izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 2. 11. 2011 v zvezi s prvostopenjskim sklepom toženca z dne 21. 9. 2001, je presoja pravilnosti in zakonitosti postopanja toženca, ki je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrgel, ker je bilo o tej pravici že pravnomočno zavrnilno odločeno, pri tem pa se niti pravno niti dejansko stanje zadeve nista spremenila. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je proučilo listine v sodnem in upravnem spisu, v izpodbijani sodbi sprejelo, pritrjuje pa ji tudi pritožbeno sodišče. Skladno s 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja uporablja na podlagi 249. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže tudi v primeru, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila z dokončno odločbo toženca z dne 22. 5. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 9. 2. 2006 zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Takšna odločitev toženca je bila potrjena najprej s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 3158/2007 z dne 11. 1. 2008, nato pa še s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 248/2008 z dne 15. 1. 2009. Tožnica pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni izpolnjevala, ker na dan smrti moža ni dopolnila 47 let in 6 mesecev starosti, da bi to pravico na podlagi 3. odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 421. členom ZPIZ-1 pridobila pri starosti 52 let in 6 mesecev. Poleg tega je bila na dan moževe smrti vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ji pravice do vdovske pokojnine ni bilo mogoče priznati niti na podlagi 7. odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 421. členom ZPIZ-1, ko bi dopolnila starost 47 let in 6 mesecev, čeprav je na dan smrti že dopolnila 42 let in 6 mesecev starosti.

V obravnavanem socialnem sporu se glede na to, da je bila tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine že zavrnjena, tako presoja le, ali sta se spremenila bodisi dejansko stanje bodisi pravna podlaga, na katero se zahteva opira. Le v tem primeru bi bilo tožničino (novo) zahtevo z dne 19. 9. 2011 za priznanje pravice do vdovske pokojnine dopustno obravnavati po vsebini. Ker se pravna podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine, to je 110. člen ZPIZ-1, ni spremenila, je sporno, ali se je spremenilo dejansko stanje. Pri tem se d ejstvo, da je bila tožnica ob smrti moža stara 42 let in 1 mesec, in torej ni dopolnila 47 let in 6 mesecev starosti, ni spremenilo.

Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali se je z izdajo potrdila z dne 18. 8. 2011 spremenilo dejstvo, da je bila tožnica na dan moževe smrti vključena v zavarovanje. Tožnica je namreč novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine vložila na podlagi potrdila hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 18. 8. 2011, iz katerega izhaja, da je bila tožnica vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje le v obdobju od 1. 1. 1980 do 31. 12. 1990 in na dan 1. 1. 2001. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bilo potrdilo hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 18. 8. 2011 izdano na podlagi odločbe hrvaške davčne uprave z dne 3. 2. 2011 o zastaranju obveznosti plačila prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 1. 1. 2001 dalje. Takšna ugotovitev izhaja iz listin v upravnem spisu, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se opravi poizvedbe pri hrvaškem nosilcu zavarovanja o statusu tožnice na dan moževe smrti.

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev določenih dejstev odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitev določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano.

Tožnica je bila torej ob smrti moža zavarovanka pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri hrvaškem nosilcu zavarovanja (kot kmečka zavarovanka), kasneje pa je za nazaj ta status izgubila.

Ker je za priznanje pravice do vdovske pokojnine odločilno dejansko stanje, kot je obstajalo v času smrti tožničinega moža, v času smrti moža pa je tožnica imela status zavarovanke, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da na dejstvo, da je tožnica ob smrti moža imela lastnost zavarovanke, kasnejša ugotovitev o zastaranju obveznosti plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od 1. 1. 2011 dalje, kar je podlaga za izdajo potrdila z dne 18. 8. 2011, ne vpliva.

Že v sodbi opr. št. Psp 248/2008 z dne 15. 1. 2009 je bilo poudarjeno, da eventualni izbris iz zavarovanja pri hrvaškem nosilcu zavarovanja za obdobje od 1. 1. 2001 do 6. 10. 2005 ne bo vplival na njeno pravico do vdovske pokojnine po pokojnem možu. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZUP za zavrženje zahteve z dne 19. 9. 2011, saj je bila izdana zavrnilna odločba in se po njeni izdaji dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira tožbeni zahtevek, nista spremenila. Tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine zato ni mogoče vsebinsko obravnavati in torej ponovno odločati o tem, ali izpolnjuje pogoje za priznanje vdovske pokojnine.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.