Jedro

Razlog za prisilno hospitalizacijo je v konkretnem primeru odklanjanje zdravljenja in lastno ogrožanje (in ne ogrožanje drugih oseb). V takem primeru je prisilna hospitalizacija dopustna le, če je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera osebe v takšni meri, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede svojega zdravljenja. Takšnega zaključka oziroma ugotovitve iz izpodbijanega sklepa ni razbrati. Zgolj nekritičnost do podane simptomatike, ki jo je ugotovil izvedenec, ne zadošča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je sprejem na zdravljenje osebe N. N. v oddelek pod posebnim nadzorom, ki ga je izvedla Psihiatrična bolnišnica ..., utemeljen in se oseba zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... do 21. 2. 2016. Odločilo je, da se stroški postopka krijejo iz proračuna sodišča. 2. Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba. Navaja, da meni, da niso podani pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ker ne ogroža ne svojega, ne življenja kogarkoli drugega. Pritožnik navaja, da je prišel v bolnico manj bolan, kot je sedaj. Ne drži, da je razbil TV, saj ga je le odstranil s stene. Ne grozijo mu vsi, le njegovi šefi. Za spremembo prehrane se je odločil že leta 2014 in posledično tudi izgubil kilograme. Meni, da je na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnice ... nezakonito.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz 1. odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, mora biti po 39. členu ZDZdr alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (1. alineja 1. odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (2. in 3. alineja 1. odstavka 39. člena ZDZdr).

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v treh alinejah navedlo zaključke o tem, da so pogoji iz 39. člena ZDZdr izpolnjeni. Navedlo je, da N. N. huje ogroža svoje zdravje in življenje z opuščanjem oziroma nesprejemanjem ustrezne psihiatrične medikamentozne terapije, do svoje psihopatologije ostaja popolnoma nekritičen, ima odklonilen odnos do okolice in sodelavcev, slabo skrbi za prehrano (v zadnjem letu je močno shujšal), kar izkazuje že obstoj enega izmed alternativno določenih pogojev, to je hujše ogrožanje zdravja osebe. Pritožbene navedbe, da pritožnik ne ogroža ne svojega ne življenja kogarkoli drugega, navedba v zvezi z razbitim TV-jem (česar sodišče sicer ni ugotovilo) in glede spremembe prehrane, zato niso relevantne.

6. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj duševne motnje, to je neorganske psihotične motnje, česar pritožba ne izpodbija.

7. Nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje so neobrazloženi. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o nadaljnjih odločilnih dejstvih, saj je tako glede drugega, kot tretjega pogoja le prepisalo zakonsko določilo, torej, da ima oseba zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja ter, da navedenih vzrokov in ogrožanja zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 8. Razlog za prisilno hospitalizacijo je v konkretnem primeru odklanjanje zdravljenja in lastno ogrožanje (in ne ogrožanje drugih oseb). V takem primeru je prisilna hospitalizacija dopustna le, če je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera osebe v takšni meri, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede svojega zdravljenja. Takšnega zaključka oziroma ugotovitve iz izpodbijanega sklepa ni razbrati. Zgolj nekritičnost do podane simptomatike, ki jo je ugotovil izvedenec, ne zadošča. 9. Povsem neobrazložen je tudi nadaljnji pogoj, ki mora biti podan v skladu z 39. členom ZDZdr, torej da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, zgolj navedba zakonskega določila ne zadošča. Tudi glede pogoja iz 53. člena ZDZdr sodišče prve stopnje ni navedlo drugega, kot le zakonsko določilo.

10. Ker v izpodbijanem sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih, sklepa ni mogoče preizkusiti. Sklep sodišča prve stopnje je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, saj kršitev določb postopka sodišča druge stopnje ne more odpraviti samo (1. odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). V ponovljenem postopku naj sodišče ugotovi manjkajoča odločilna dejstva ter v sklepu navede razloge o vseh odločilnih dejstvih.