Jedro

Splošno nevarno dejanje po 1. odst. 317. čl. KZ je tisto, s katerim storilec sprosti sile, ki jih potem ne more več obvladati, zato splošno nevarno dejanje in sredstvo (motorna sila) pridejo v poštev šele kot subsidiarna opredelitev, torej ko ne pride v poštev druga pravna kvalifikacija. Zato vožnja oškodovanca na pokrovu motorja vozila po vijugasti cesti več metrov, predno je storilec vozilo ustavil, ne more biti pravno kvalificirana kot kaznivo dejanje po 1. odst. 317. čl. KZ.

Izrek

Ob reševanju pritožbe državnega tožilca se izpodbijana sodba o pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah v delu, ki se nanaša na obtoženega B. G. po uradni dolžnosti spremeni tako, da se ravnanje obtoženega B. G. opisano pod točko I/2 a in b pravno opredeli kot dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po 145. čl. KZ, Obtoženemu B. G. se po čl. 51 KZ izreče pogojna obsodba, v kateri se mu pod točko I/2 a po čl. 145 KZ določi kazen 3 (tri) mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko I/2 b po čl. 145 KZ določi kazen 1 (en) mesec zapora; ter se mu v skladu z določilom čl. 47/II točka 3 KZ določi enotna kazen 3 (tri) mesece in 15 (petnajst) dni zapora, ta kazen pa ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožba državnega tožilca se v celoti zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtožena M. G. mlajšega in M. G. starejšega spoznalo za kriva kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV. odst. v zvezi s I., II. in III. odst. 302. čl. Kazenskega zakonika (dejanji opisano pod točko I/1), obtoženega B. G. pa dveh kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti po I. odst. 317. čl. KZ (dejanji opisani pod točko I/2 a in b izreka sodbe). Vsem trem so bile izrečene pogojne obsodbe in sicer: - M. G. mlajšemu tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, - M. G. starejšemu tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in - B. G. za dejanje opisano pod točko I/1 a pet mesecev zapora in za dejanje opisano pod točko I/1 b tri mesece zapora, nakar mu je bila določena v skladu z 2. točko II. odst. 47. čl. enotna kazen 7 (sedem) mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, v enotno določeno kazen mu je vštelo čas pridržanja od 22.11.2002 od 15.47 ure do 22.11.2002 do 18.05 ure.

Obtoženi T. I. je bil oproščen kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV. odst. v zvezi s I., II., in III. odst. 302. čl. KZ (dejanje opisano pod točko II izreka sodbe) obtoženi B. G. pa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV. odst. v zvezi s I., II. in III. odst. 302. čl. KZ (dejanje opisano pod točko III izreka sodbe). Sodišče je odvzelo zaseženo vozilo Renault 4. Obtožena M. G starejšega, M. G. mlajšega in B. G. je sodišče oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 92. čl. ZKP naložilo pa jim je v plačilo povprečnino v znesku vsakemu po 70.000,00 SIT. V oprostilnem delu je stroške postopke naložilo v breme proračuna.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil Okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazni po 4. točki 370. čl. ZKP v zvezi s I. odst. 374. čl. ZKP in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki 370. čl. ZKP v zvezi s 1. točko 373. čl. ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu M. G, starejšemu, M. G. mlajšemu in B. G. določi višje kazni zapora z daljšo preizkusno dobo, obtožena T. I. za dejanje opisano pod točko I/1 (pravilno II) in obtoženega B. G. za dejanje opisano pod točko I/2 (pravilno III) spozna za kriva po obtožbi in jima izreče primerne kazni.

Višji državni tožilec svetnik pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije J. S. je v svojem pisnem mnenju predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega državnega tožilca glede kaznivih dejanj opisanih pod točko II in III izreka izpodbijane sodbe iz razlogov, ki so uveljavljani v pritožbi ugodi. Prav tako je mnenje, da je pritožba državnega tožilca utemeljena v delu, kjer napada izrečeno kazensko sankcijo obtoženemu M. G. mlajšemu in starejšemu ter obtoženemu B. G.. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje napačno pravno opredelilo ravnanje obtoženega B. G. opisano pod točko I/2 a in b izreka sodbe in da bi bilo potrebno ti ravnanji pravno opredeliti kot grdo ravnanje po 145. čl. KZ ob predhodni ugotovitvi, da sta oba oškodovanca podala predlog za kazenski pregon.

Obtoženi na mnenje višjega državnega tožilca, ki so ga prejeli, niso odgovorili.

Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca v skladu z 2. točko 383. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da je bil na škodo obdolženca prekršen kazenski zakon (4. točka 372. čl. ZKP). Zato je v delu, ki se nanaša na obtoženega B. G. in na njegova ravnanja opisana pod točko I/2 a in b ti dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji grdega ravnanja po čl. 145 KZ in mu za ti dve kaznivi dejanji izreklo kazenski sankciji, na kar mu je izreklo enotno kazensko sankcijo. Pritožba državnega tožilca ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Državni tožilec v pritožbi zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo obtoženega T. I. spoznati za krivega, saj naj bi po njegovi oceni on vozil osebno avto Renault 4 in pri tem ogrožal policista R.. Na to, da je obtoženi T. I. vozil osebni avto, pa po njegovem mnenju kaže dejstva, da je vozilo pripeljalo iz smeri, kjer živi obtoženi in da so na Centru za forenzične preiskave ugotovili, da so primerjalna vlakna odvzetih oblačil obt. in vlakna najdena v vozilu identična in da so bili pri dogajanju udeleženi člani družine G. ter, da je bil obtoženi I. na njihovi strani. Te okoliščine in dejstva, tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso dovolj, da bi lahko izpodbili zaključke sodišča prve stopnje. Le-to je namreč ugotovilo, da nihče od prisotnih ni videl, da bi obtoženi T. I. vozil osebni avto Renault 4. Ugotovilo je tudi, da ni ugotovljeno, v kaj je bil obtoženi T. I. v času očitanega dejanja oblečen (21.11.2002). Ob upoštevanju, da ni izpodbit njegov alibi, saj je tistega dne uporabljal vozilo Golf in v tistem obdobju ni več posedoval vozila Renault 4, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtoženega zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo. Sama okoliščina, da je vozilo Renault 4 pripeljalo iz smeri, kjer ima obtoženi svoje bivališče in da so bili najdeni enaki vzorci tkanine na sedežu vozila, kot je imel v posesti oblačila obtoženi T. I., še ne pomeni, da je tistega dne upravljal vozilo, s katerim naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje. Okoliščina, da je bil obtoženi T. I. "na strani" družine G. pri konfliktu z Z. J. in J. T. pa tudi ne vnaša dvoma v zaključke sodišča prve stopnje.

Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne more uspeti s pritožbo na škodo obtoženega B. G. za dejanje, katerega je bil oproščen. Zatrjevanje pritožnika, da je policist S. napram kateremu je bilo dejanje izvršeno, izpovedal, da ga je obtoženi B. G. tudi udaril, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Obtoženemu B. G. se ne očita v konkretnem delu izreka obtožnega akta uporaba sile napram policistu, ki je opravljal uradno dejanje. Zatrjevanje pritožnika, da je obtoženi policista udaril, ne da bi bilo to opisano v obtožnem predlogu, ne more vplivati na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da že iz opisa obtožbe ne izhaja, da bi obtoženi B. G. napadel policista. Državni tožilec mu je očital le, da se je s pomočjo M. G. mlajšega in starejšega iztrgal iz policijskega prijema in pobegnil. Zato pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca tudi v tem delu zavrača kot neutemeljeno.

Prav tako pa je neutemeljena pritožba v delu, kjer se pritožnik zavzema za izrek strožjih kazenskih sankcij. Navajanje, da so bila dejanja storjena z direktnim naklepom, na višino kazenske sankcije ne more vplivati, saj gre za dejanja, ki se lahko storijo le z direktnim naklepom. Tudi dejstvo, da je bilo dejanje s strani M. G starejšega in mlajšega storjeno napram policistu, to je uradni osebi, ne more vplivati na izrek kazenske sankcije, saj gre za znak očitanega kaznivega dejanja. Enako velja za okoliščino, da je bilo dejanje storjeno na škodo policista, ki je opravljal naloge javne varnosti. Zakaj pa bi morali za takšna kazniva dejanja izrekati strožje kazni, pa pritožnik ne navede.

Splošno nevarno dejanje po I. odst. 317. čl. KZ je tisto, s katerim storilec sprosti sile, ki jih potem ne more več obdržati pod svojo kontrolo (nadzorom) oziroma jih ne more več obvladati. Zato splošno nevarno dejanje in sredstvo (motorna sila) pridejo v poštev šele kot subsidiarna pravna opredelitev, torej ko ne pride v poštev kakšna druga pravna kvalifikacija. V konkretnem primeru pa je v konkretnem delu obtožbe opisano, da je obtoženi B. G. z osebnim vozilom zapeljal proti Z. J., ki je stal ob robu vozišča tako, da je ta padel na pokrov motorja in ga z večjo hitrostjo v vijugasti vožnji vozil najmanj 600 metrov, nakar je ustavil, da je oškodovanec zlezel s pokrova motorja, pri čemer je povzročil nevarnost za njegovo življenje. Takšno ravnanje pa nikakor ni mogoče opredeliti po I. odst. 317. čl. KZ, saj je očitno obtoženi ves čas obdržal pod kontrolo (nadzorom) vozilo. Pri tem tudi ni povzročil nevarnosti za življenje ljudi. Njegovo ravnanje je bilo usmerjeno le proti oškodovancu Z. J. (dejanje pod točko I/2a) oziroma J. T. (dejanje pod točko I/2b). Sodišče prve stopnje je na škodo obtoženca njegovi ravnanji napačno pravno opredelilo. Obtoženi je s svojim ravnanjem ogrozil varnost obeh oškodovancev z resno grožnjo, da bo napadel njuno življenje ali telo (čl. 145 KZ), kar mu je v opisu njegovega konkretnega ravnanja očitano v obtožnem aktu. Njegova namerna vožnja proti obema oškodovancema, zadetje oškodovanca J. T. in prevažanje oškodovanca Z. J. na pokrovu motorja vozila pomeni resno grožnjo z napadom na telesi obeh oškodovancev, s tem pa tudi konkretno ogrožanje njune varnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po pooblastilu iz 1. odst. 394. čl. ZKP spremenilo tako, da je obe ravnanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po I. odst. 145. čl. KZ. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je obtoženi B. G. povsem zavedal prepovedanosti dejanj kot tudi posameznih znakov očitanih kaznivih dejanj, ter je to hotel storiti in je torej storil obe dejanji naklepno.

Za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 145. čl. KZ je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pogojne obsodbe obtoženemu B. G. na novo določilo posamične kazni in sicer za kaznivo dejanje (točka I/2a izreka sodbe) tri mesece zapora in za drugo kaznivo dejanje (točka I/2 b izreka sodbe) enega meseca zapora. Pri tem je upoštevalo vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (nekaznovanost, stopnjo ogrožanja varnosti tako oškodovanca Z. J., katerega je obtoženi dlje časa vozil na pokrovu motorja, kot ogrožanja varnosti J. T., kjer je zaradi ravnanja obtoženega le padel na pokrov motorja) in okoliščine, v katerih je prišlo do očitanih kaznivih dejanj. V skladu s 3. točko II. odst. 47. čl. KZ pa je pritožbeno sodišče obtoženemu določilo novo enotno kazen.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo drugih kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ker je ugotovilo, da pritožba okrožnega državnega tožilca ni utemeljena, je to zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.