Jedro

Iz 34. člena ZDR-1 res izhaja, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek) in da delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev (drugi odstavek), vendar ta določba sama po sebi ne izključuje delavčeve kazenske odgovornosti niti možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja po navodilu ali odredbi nadrejenega delavca (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), še manj na prošnjo takšnega delavca ali sodelavca.

Odločilno je, kdo od nadrejenih delavcev je ugotovil razlog za izredno odpoved, saj je pomemben le tisti nadrejeni delavec, ki tudi nastopa v imenu delodajalca kot njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba (drugi odstavek 109. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1).

Pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila za podajo odpovedi, temveč zadošča, da se obstoj pooblastilnega razmerja med zakonitim zastopnikom in pooblaščencem, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže v postopku pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2014, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv na delo in plačilo plač, ter povrnitev stroškov postopka. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je toženka tožnici utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ker je tožnica dne 8. 11. 2014 po navodilu delavke A. A. prejela dve poštni pošiljki od odvetnice B. B., pri sprejemu pa datum poštnega žiga datirala za tri dni nazaj (na 5. 11. 2014, 18.00 uro), poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki, jih prilepila na pošiljki, označila, da je poštnina plačana pri Pošti 3310 Žalec, na potrdilu o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z datumom 5. 11. 2014, pri tem pa na sprejeti poštni pošiljki ni odtisnila poštnega žiga, ni opravila sprejema pošiljk preko računalnika, prav tako pa ni za opravljeno storitev zaračunala poštnine. Sodišče je ugotovilo, da je bila odpoved podana v zakonskem roku, da sta jo podali za to pooblaščeni osebi C. C. (direktor poslovne enote) in D. D. (vodja oddelka logistike). Pri tem ni štelo za pomembno, če se „v postopku“ izredne odpovedi oziroma pri vročitvi le-te nista izkazala z ustreznim pooblastilom. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da A. A. tožnici ni bila nadrejena delavka in se tožnica ne more sklicevati na to, da naj bi ravnala v skladu z navodilom te delavke, sicer pa je sodišče ob ugotovitvi očitane kršitve, ki ima tudi znake kaznivega dejanja po 235. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), presodilo, da je obstajal pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 – nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izreka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V pravočasni in obširni reviziji tožnica uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga ugoditev reviziji ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu zahtevku ugodi.

Navaja, da naj bi sodišči bistveno kršili določbe postopka in zmotno uporabili materialno pravo v zvezi s tem, da ji A. A. ni bila nadrejena delavka. Šlo naj bi za protispisno razlogovanje sodišča in v zvezi s tem za kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da naj priče ne bi potrdile dejstva, da je bila A. A. tožnici nadrejena delavka in da ji je očitano dejanje odredila. Ravno obratno naj bi izhajalo iz izpovedi A. A., ki naj bi bila edina, ki je nadomeščala nadrejeno kontrolorko (E. E.), to pa naj bi potrdil tudi C. C. Nepravilno naj bi bilo tudi razlogovanje sodišč, da A. A. ni bila nadrejena delavka, ker v času kršitve sploh ni bila v službi, saj njena odsotnost tega dne ne pomeni, da ne gre več za razmerje med nadrejenim in podrejenim delavcem. V zvezi z očitanim dejanjem naj bi šlo za odredbo A. A., ki naj bi bila za tožnico zavezujoča. To dejstvo naj bi uveljavljala tudi v pritožbi, vendar naj odgovora ne bi prejela. Obstajalo naj bi tudi nasprotje med razlogi sodb glede vsebine listin, in sicer vsebino prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 19. 3. 2015 in dejansko vsebino tega zapisnika v zvezi s predlogom tožnice, da se vpogleda tudi zapisnik o zaslišanju A. A. v postopku odločanja o njeni tožbi – v tem primeru naj ne bi držalo stališče sodišča druge stopnje, da gre za dokazno oceno, temveč naj bi šlo za nasprotje med razlogi sodbe in kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči naj bi torej bistveno kršili določbe postopka in zmotno uporabili materialno pravo glede presoje A. A. kot nadrejene delavke tožnici. To je po mnenju tožnice pomembno, ker naj bi odredba A. A. tožnici (kako naj ravna s poštnima pošiljkama) izključevala protipravnost njenega ravnanja. Sodišče bi moralo tudi šteti, da je bila toženka seznanjena z očitanim dejanjem tožnice že 8. 11. 2014, ker naj bi tega dne za to dejanje vedela nadrejena A. A. Nadalje izpodbija presojo sodišč glede tega, da naj bi bil za izredno odpoved bistven dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem, saj trdi, da bi se morala oba pooblaščenca tožnici tudi izkazati s predložitvijo pisnega pooblastila – tako kot naj bi veljalo tudi za odvetniško zastopanje pred sodiščem, sicer pa naj bi bil tudi postopek izredne odpovedi formaliziran pisni postopek, ki zahteva „notificirano pooblastilo“. Sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, saj bi bilo treba upoštevati interese obeh strank (kot to izhaja iz zakona), ker naj enkratno posamično dejanje oziroma kršitev ne bi predstavljala podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi toženka izvedela za dejanje po tem, ko je to dejanje priznala tožnica sama, ki je s tem ravnala moralno in izrazila pripadnost delodajalcu, in ker naj bi šlo za nesorazmeren ukrep. Sodišče bi moralo upoštevati, da je zaposlena pri toženki že od leta 1980, da ni bila disciplinsko obravnavana, da je njen partner invalidsko upokojen in ima skromne prejemke, da je tožnica obljubila, da se to nikoli več ne bo zgodilo in bo pri njeni starosti težko dobila na trgu novo zaposlitev, sicer pa se z dejanjem ni okoristila in do tega ni prišlo po njeni lastni odločitvi.

4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Obsežne revizijske navedbe v zvezi s položajem A. A. v glavnem predstavljajo nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem revidentka izhaja tudi iz netočnih podatkov in potvarja dejstva, da naj bi iz izpovedi A. A. in C. C. izhajalo, da je le A. A. nadomeščala dve leti odsotno delavko (1). Neutemeljen je tudi revizijski očitek (in nadaljnje razlogovanje), da sta se sodišči pri oblikovanju dokazne ocene oprli tudi na to, da dne 8. 11. 2014, ko je bila storjena očitana kršitev, A. A. ni bila v službi, saj sodišči druge in prve stopnje dokaznega zaključka nista gradili na tej ugotovitvi. Ob tem revidentka zanemari pomemben zaključek sodišč, da A. A. že vsaj teden dni pred očitano kršitvijo ni nadomeščala kontrolorke in je opravljala enako delo kot tožnica, da je takrat delo kontrolorja opravljala F. F. in da je bila takrat upravnica pošte že G. G., ki je bila tega dne tudi prisotna na pošti.

8. Nadalje tožnica v reviziji izhaja iz tega, da naj bi ji sprejem dveh poštnih pošiljk in antidatiranje odredila A. A., kar spet nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je to storila na prošnjo (in ne po odredbi) te delavke. Na pritožbene navedbe v zvezi s tem in dokazno oceno nadrejenosti A. A. je pritožbeno sodišče ustrezno odgovorilo, zaradi česar ni utemeljen tožničin očitek o kršitvi pravice do enakosti.

9. Upoštevajoč zakonsko opredelitev kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče v zvezi s tem, da A. A. ni želela odgovoriti na nekatera postavljena vprašanja, itd. ne ugotavlja, da je bila in v čem naj bi sploh bila podana ta kršitev. To kršitev tožnica tudi zelo nejasno povezuje z revizijskimi navedbami v zvezi s predlogom za vpogled zapisnika o zaslišanju A. A. v njenem postopku. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da je priča odgovorila na vsa vprašanja, ki so pomembna za odločitev v tem sporu, sicer pa v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga tožnica sploh ni uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka v skladu z 286b. členom ZPP tako pred sodiščem prve kot druge stopnje.

10. Ne glede na jasne dokazne zaključke, da A. A. tožnici ni bila nadrejena delavka, je treba vendarle poudariti, da razmerje podrejenosti in nadrejenosti ne more izključiti odgovornosti delavca za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja (ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1; kot v tem primeru). Iz 34. člena ZDR-1 res izhaja, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek) in da delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev (drugi odstavek), vendar ta določba sama po sebi ne izključuje delavčeve kazenske odgovornosti niti možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja po navodilu ali odredbi nadrejenega delavca (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), še manj na prošnjo takšnega delavca ali sodelavca. Glede na okoliščine posameznega primera bi to morda lahko vplivalo le na presojo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Zato tudi ob upoštevanju tega materialnopravnega izhodišča navedbe revidentke niso utemeljene.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da naj bi bila odpoved prepozna. Revidentka izhaja iz napačne predpostavke, da naj bi bila A. A. nadrejena delavka, ki naj bi v razmerju do tožnice predstavljala delodajalca, torej naj bi bilo od njene seznanitve treba šteti rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot že pojasnjeno A. A. tožnici ni bila nadrejena delavka. Tudi v primeru če bi bila, to dejstvo ne bi bilo pomembno za presojo o pravočasnosti odpovedi. Pri tem je namreč odločilno, kdo od nadrejenih delavcev je ugotovil razlog za izredno odpoved, saj je pomemben le tisti nadrejeni delavec, ki tudi nastopa v imenu delodajalca kot njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba (drugi odstavek 109. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1). A. A. to nikakor ni bila.

12. Revidentka tudi neutemeljeno izpodbija zakonitost odpovedi v zvezi s tem, da se C. C. in D. D. v „postopku“ odpovedi (vabilu na zagovor, ob zagovoru in v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo podpisala, ter vročitvi odpovedi) „nista izkazala s predložitvijo pisnega pooblastila, s katerim bi tožnici notificirala, da naj bi bila pooblaščena v imenu tožene stranke voditi postopek in izdati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.“ Vrhovno sodišče je že v več zadevah presodilo, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila za podajo odpovedi, temveč zadošča, da se obstoj pooblastilnega razmerja med zakonitim zastopnikom in pooblaščencem, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže v postopku pred sodiščem (2). V tej zadevi je obstajalo pisno pooblastilo C. C. in D. D že pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici (3).

13. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Revidentka sicer pravilno navaja, da je treba upoštevati interese obeh pogodbenih strank, pri čemer so pomembne vse okoliščine primera. To pomeni, da je pri presoji o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (vsaj do poteka odpovednega roka) treba upoštevati predvsem naravo, težo in posledice kršitve pogodbe in v zvezi s tem tudi, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, predvsem v smislu medsebojnega zaupanja in s tem tudi možnost nadaljnjega sodelovanja. Tožnica navaja, da je dolgoletna delavka toženke, da je obljubila, da česa podobnega ne bi več storila in priznala kršitev, da se z dejanjem ni okoristila in opozarja na svoje socialno šibko stanje oziroma socialne razmere. Te navedbe vseeno ne morejo pretehtati nad utemeljenostjo takojšnjega prenehanja pogodbenega razmerja med strankama. Že sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejavnosti tožene stranke (izvajanja univerzalnih poštnih storitev v javnem interesu) z zahtevo po kakovostnih storitvah. Izvajalec poštnih storitev je odgovoren za škodo zaradi napačno izvedenih poštnih storitev (50. člen Zakona o poštnih storitvah). Kot je bilo že poudarjeno so prav na datume sprejema in oddaje pošiljk vezani razni roki, od katerih so lahko odvisne pravice in obveznosti tretjih oseb. Z dejanjem, ki ga je storila tožnica (z znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1) se lahko tretjim osebam povzroči velika škoda. Prav zaradi možnosti nastanka te škode tretjim osebam in samemu izvajalcu univerzalnih storitev (premoženjske in nepremoženjske škode) se od delavca, ki na svojem delovnem mestu opravlja takšno delo (prevzema, usmerja ali odpravlja pošiljke), utemeljeno pričakuje natančno in vestno delo, z veliko stopnjo zaupanja. Ne glede na to, da je šlo za enkratno dejanje (4), ki ga je tožnica storila na prošnjo sodelavke, obžalovanja tožnice, njen socialni položaj itd., zato te okoliščine (tudi upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih) ne pretehtajo. Okoliščine, v katerih je tožnica dejanje storila, način storitve in teža samega dejanja so tako hudi, da se je toženka utemeljeno odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

(1) Iz zapisnika o zaslišanju C. C. izhaja, da je ta to izrecno zanikal. Prav tako je A. A. izpovedala, da je le občasno nadomeščala kontrolorko. To izhaja tudi iz zaslišanja priče G. G..

(2) Glej npr. odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 108/2013, VIII Ips 162/2011 in VIII Ips 73/2011. Praviloma je možna in dopustna tudi naknadna pisna odobritev pooblaščenca (VIII Ips 272/2004).

(3) To tudi jasno izhaja iz pooblastil v prilogah B9 in B10. (4) Revidentka neutemeljeno navaja, da enkratno dejanje (v tem primeru celo z znaki kaznivega dejanja) ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj iz 110. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi delavec moral storiti več takšnih dejanj.