Jedro

Mladoletnost ni tista okoliščina, ki bi sama po sebi zadoščala za izpodbitje domneve nelojalnosti. Polnoletne osebe morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Takšno ravnanje mora biti praviloma aktivno. Tudi za mladoletnika velja domneva nelojalnosti, zato je prav, da se vsaj načeloma za izpodbitje te domneve zahteva enaka dejanja kot od polnoletne osebe. To pa je ravnanje v korist narodov FLRJ. Vendar to ni edini razmislek, ki je vplival na odločitev, da starost sama po sebi ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Če bi se zavzelo stališče, da za izpodbitje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času druge svetovne vojne, bi se velikokrat dogodilo, da bi starši otroka, zaradi svoje nemške narodnosti (in zaradi domneve nelojalnosti) ne bili denacionalizacijski upravičenci, njihovi otroci pa bi glede na 12. člen ZDen to bili. Denacionalizacijski upravičenci bi bili izključno zaradi svoje mladoletnosti, saj so vse ostale okoliščine enake. Oboji so bili nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. To bi bilo protislovno, zato mladoletnik ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.11.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in A.A. in potrdila odločbo oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Maribor z dne 2.4.2004. S to odločbo je bilo ugotovljeno, da se A.A., rojen 17.12.1937 v Avstriji, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. A.A., rojen dne 17.12.1937, je na dan 4.12.1948 živel v tujini in je bil nemške narodnosti. Ker sta tako izpolnjena prva dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu (ZDrž; Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48), obstaja tudi zakonska domneva o nelojalnosti A.A. Prvostopenjski upravni organ je pozval tožnico, naj predloži dokaze, ki bodo izpodbili domnevo o nelojalnosti A.A. Do izdaje prvostopenjske upravne odločbe tožnica ni predložila dokazov, ki bi izpodbile to domnevo. Zato tudi ugotovitev, da se A.A. ni štel za državljana FLRJ, ni bila izpodbita. Ustavno sodišče je v odločbi z opr. št. U-I-23/93 zavzelo stališče, da je retroaktivna uporaba navedene določbe ZDrž ustavnopravno dopustna. 2. odstavek 35. člena ZDrž se zato lahko uporablja v postopkih ugotavljanja državljanstva.

Zoper sodbo upravnega sodišča je bila 12.7.2006 vložena pritožba. V njej tožnica meni, da se državljanstvo otrok, rojenih pred 28.8.1945, presoja po 35. členu, in ne po 4. členu ZDrž. A.A. je 28.8.1945 pridobil državljanstvo Demokratske Federativne Jugoslavije. Določilo o retroaktivni veljavi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ je protiustavno. Tudi če bi se uporabilo, je bil A.A. državljan FLRJ. Ob zaključku druge svetovne vojne je bil namreč star 7 let in pri takšni starosti ni mogel ravnati nelojalno. Morebitna nelojalnost staršev se ne razteza še na otroke, tako je odločilo že ustavno sodišče v vrsti odločb. Po tožnikovem mnenju naj bi bila kršena tudi 2. in 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

V 2. odstavku 35. člena ZDrž so določene tri ovire za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945. Te tri ovire morajo biti podane kumulativno: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred drugo svetovno vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Osebe, ki so izpolnile naštete tri pogoje, se niso štele za državljane FLRJ od 28. 8. 1945 naprej. Učinek novele ZDrž je retroaktiven, kar pa ni v nasprotju z veljavno Ustavo Republike Slovenije. Takšna ureditev tudi ne nasprotuje splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima, in torej tudi ne Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Nelojalnost se domneva, bremena dokazovanja nelojalnosti pa ne nosi upravni organ. O vseh teh pravnih vprašanjih je že odločilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi z opr. št. U-I-23/93 (zlasti tč. 45 in 48). Glede na pravno stališče v navedeni odločbi retroaktivnost ni protiustavna, pa tudi splošna pravna načela, med njimi torej tudi človekove pravice, niso bile kršene. Enako stališče ima tudi Vrhovno sodišče RS.

Brez podlage je revidentkino mnenje, da je upravno sodišče uporabilo 4. člen ZDrž. Očitno je namreč, da ga ni, saj je svojo sodbo oprlo predvsem na 35. člen ZDrž (glej str. 4 in 5 sodbe upravnega sodišča).

Ne drži revidentkin očitek, da se upravno sodišče ni izreklo o njenem očitku, da so bile kršene nekatere norme iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Upravno sodišče je v svoji obrazložitvi namreč določno navedlo, da ureditev glede državljanstva ni nasprotovala splošnim pravnim načelom in se je pri tem sklicevalo na prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS (glej drugi odstavek na str. 5 sodbe upravnega sodišča).

Da domneva nelojalnosti, ki velja za starše, ne velja hkrati tudi za otroka, je Ustavno sodišče tudi že odločilo v več odločbah (npr. v Up-461/01, tč. 8 in Up-525/04, tč. 8). Za otroka kot za poseben pravni subjekt velja samostojna domneva nelojalnosti, ki jo lahko izpodbija samostojno.

Drugače kot revidentka pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne meni, da je starost tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Polnoletniki morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Takšno ravnanje mora biti praviloma aktivno. Za mladoletnika tudi velja domneva nelojalnosti, zato je prav, da se vsaj načeloma od njega zahteva isto za izpodbitje domneve kot od polnoletnika. To pa je ravnanje v korist narodov FLRJ. Vendar to ni edini razmislek, ki je vplival na odločitev, da starost sama po sebi ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti.

ZDen je podelil denacionalizacijskim upravičencem denacionalizacijski zahtevek. Načeloma ga imajo le državljani Republike Slovenije, kot to izhaja iz 1. in 3. odstavka 9. člena ZDen. V času druge svetovne vojne polnoletne osebe nemške narodnosti zaradi tretjega odstavka 63. člena ZDen v povezavi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž praviloma niso denacionalizacijski upravičenci. Takšna ureditev je, kot je Ustavno sodišče RS že izrazilo v odločbi z opr. št. U-I-23/93 v tč. 45 in 47, posledica vojnih razmer, storjenih zločinov in nacifikacije večine pripadnikov nemške manjšine v nekdanji Jugoslaviji. Če bi se zavzelo stališče, da za izpodbitje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času druge svetovne vojne, bi se velikokrat dogodilo, da bi starši otroka, zaradi svoje nemške narodnosti (in zaradi domneve nelojalnosti) ne bili denacionalizacijski upravičenci, njihovi otroci pa bi glede na 12. člen ZDen to bili. Denacionalizacijski upravičenci bi bili izključno zaradi svoje mladoletnosti, saj so vse ostale okoliščine enake. Oboji so bili nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. To bi bilo protislovno, zato pa mladoletnik ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti.

Če je bila oseba mladoletna in je bila do konca druge svetovne vojne takšne starosti, da ni bila sposobna tvoriti svoje volje in ravnati po njej, potem si iz stvarnih razlogov ni mogoče predstavljati, da bi lahko izpodbila domnevo nelojalnosti s svojim ravnanjem. V takšnem primeru lahko izpodbije domnevo nelojalnosti tako, da se sklicuje, da je njej bližnja oseba ravnala tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi v njen prid. V poštev pride ravnanje oseb, ki so skrbele za mladoletno osebo, praviloma torej starši. Zatrjuje lahko tudi kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti, na primer, preganjanje po nacistični oblasti. Kot je že bilo obrazloženo, pa mladoletnost sama po sebi ne zadošča. A.A. je bil rojen konec leta 1937 in je bil ob koncu druge svetovne vojne star 7 let. Okoliščine, ki bi lahko izpodbile domnevo nelojalnosti, v postopku niso bile zatrjevane, čeprav sta bila tožnica in A.A. k temu dne 25.11.2003 pozvana. Zato velja domneva njegove nelojalnosti. V reviziji je revidentka izrazila nestrinjanje s pravnim stališčem tožene stranke v upravni odločbi, ki je v tem, da naj bi domneva nelojalnosti za starše veljala tudi za otroke. Ker pa revizijsko sodišče preizkuša le pravilnost sodbe upravnega sodišča (1. odstavek 83. člena ZUS-1), se z očitano kršitvijo ni ukvarjalo.

Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je A.A. 4.12.1948 živel v tujini, da je bil nemške narodnosti in ker domneve nelojalnosti ni izpodbil, materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno. Sodba sodišča prve stopnje je zato pravilna. Glede na to je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).