Jedro

Prvostopenjska sodba je bila delno razveljavljena v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, pri čemer gre za enega izmed (nujnih) sestavnih delov obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Odvzem premoženjske koristi je namreč tesno povezan z odločbo o obtožbi in ugotovitvijo, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Poleg tega je odvzem premoženjske koristi javna sankcija s specialno in generalno preventivno funkcijo, kar ga (kot sui generis sankcijo) približuje kazenski sankciji, pri čemer je tudi zaradi tega tesneje povezan z odločbo o obtožbi, kar se nenazadnje odraža v tem, da se pridobljeno premoženjsko korist ugotavlja po uradni dolžnosti. Upoštevaje navedeno sta torej odločba o obtožbi in odločba o odvzemu premoženjske koristi tako zelo povezani, da sta dejansko neločljivi, kar pomeni, da morata biti za (delno) pravnomočno končanje kazenskega postopka obe odločbi formalno in materialno pravnomočni ter posledično izvršljivi. V nasprotnem primeru namreč nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti, in sicer odločbe o odvzemu premoženjske koristi zato, ker je pogojena z odločbo o obtožbi, odločbe o obtožbi pa zato, ker ji mora odločba o odvzemu premoženjske koristi obvezno slediti.

To pa pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, ker ni zadoščeno kriteriju (delno) pravnomočno končanega kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je obsojenega A. A. in obsojeno B. B. - na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde - spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja pranja denarja v sostorilstvu po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

2.Obsojencu je bila na podlagi 57. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila na podlagi drugega odstavka 240. člena, tretjega odstavka 245. člena, 51. člena in 53. člena KZ-1 določena enotna kazen 2 leti zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 47. člena in 53. člena KZ-1 pa mu je bila izrečena enotna stranska denarna kazen v višini 1.250 denarnih zneskov po 360,00 EUR, skupaj 450.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 18.750,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15 dni po izvršljivosti sodbe.

3.Obsojenki je bila na podlagi 57. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila na podlagi drugega odstavka 240. člena, tretjega odstavka 245. člena, 51. člena in 53. člena KZ-1 določena enotna kazen 1 leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi 47. člena in 53. člena KZ-1 pa ji je bila izrečena enotna stranska denarna kazen v višini 625 denarnih zneskov po 144,00 EUR, skupaj 90.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 3.750,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15 dni po izvršljivosti sodbe.

4.Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopka (ZKP) sta obsojenca dolžna nerazdelno plačati družbi C. d.o.o. premoženjskopravni zahtevek v višini 29.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 dalje do plačila, s presežkom pa je bila oškodovana družba napotena na pravdo. Premoženjskopravni zahtevek v višini 29.000.000,00 EUR se oškodovani družbi izplača na njen transakcijski račun št. ..., odprti pri banki OTP BANKA d.d. (prej banka NKBM d.d.), iz začasno zavarovanih denarnih sredstev družbe D., ki se nahajajo na transakcijskem računu št. ..., odprtem pri banki Société Générale Bank & Trust na ime družbe E., in so namenjena družbi D. kot izplačilo njenega 3,5 % deleža v likvidirani družbi E.

5.Na podlagi šestega odstavka 245. člena KZ-1 se družbi D. v dobro proračuna Republike Slovenije odvzamejo začasno zavarovana denarna sredstva v višini 6.450.476,33 EUR, ki se nahajajo na transakcijskem računu št. ..., odprtem pri banki Société Générale Bank & Trust na ime družbe E., in so namenjena družbi D. kot izplačilo njenega 3,5 % deleža v likvidirani družbi E.

6.Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP sta obsojenca oškodovani družbi F. d.o.o. dolžna nerazdelno vrniti znamke:

- ...,

- ...,

- ...,

- ...,

- ...,

- ...,

- ....

Premoženjskopravni zahtevek se na podlagi 106. člena ZKP delno izvrši tako, da se na podlagi šestega odstavka 245. člena KZ-1 družbi G. odvzamejo začasno zavarovane znamke:

- ...,

- ...,

- ...,

- ....

Na podlagi 74. člena in 75. člena KZ-1 sta obsojenca dolžna v dobro proračuna Republike Slovenije plačati vsak po 121.190,00 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s 1. do 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP sta obsojenca dolžna plačati še stroške kazenskega postopka, in sicer vsak v višini 11.941,15 EUR, ter sodno takso, pri čemer je obsojenec dolžan na podlagi tar. št. 7113, 71113, 7119 in 7301 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso v višini 2.465,00 EUR, obsojenka pa na podlagi tar. št. 7112, 71113, 7119 in 7301 ZST-1 sodno takso v višini 2.375,00 EUR.

2.Višje sodišče v Celju je pritožbama zagovornikov obsojencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo:

- razveljavilo v odločbi o odvzemu pridobljene premoženjskopravne koristi na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 in v tem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje;

- spremenilo v petem odstavku na strani 13 izreka, tako da je besedilo "Po šestem odstavku 245. člena KZ-1" nadomestilo z besedilom "Po 74. in 75. členu KZ-1".

3.Zoper nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenca, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Predlagali so, da se pravnomočna sodba:

- spremeni tako, da se oškodovani družbi C. d.o.o. na njen transakcijski račun št. ..., odprti pri banki OTP BANKA d.d. (prej banka NKBM d.d.), izplačajo še dodatna denarna sredstva v višini 6.450.476,33 EUR, in sicer iz začasno zavarovanih denarnih sredstev družbe D., ki se nahajajo na transakcijskem računu št. ..., odprtem pri banki Société Générale Bank & Trust na ime družbe E., in so namenjena družbi D. kot izplačilo njenega 3,5 % deleža v likvidirani družbi E.;

- obenem razveljavi odločba o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi v dobro proračuna Republike Slovenije v višini zgoraj navedenega zneska.

4.Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrže, ker ocenjuje, da izpodbijana sodba kot celota še ni postala formalno in materialno pravnomočna, kar predstavlja pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zaradi česar obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5.Zagovorniki so se do odgovora vrhovnega državnega tožilca opredelil na način, da so navedli, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena samo zoper pravnomočni del sodbe, in sicer zoper del, s katerih je odločeno o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi v dobro proračuna Republike Slovenije v višini 6.450.476,33 EUR, glede katerega je drugostopenjsko sodišče odločilo, da so pritožbene navedbe o neupravičenem odvzemu premoženja v navedeni višini neutemeljene. Ker je kazenski postopek v delu, ki je predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti, pravnomočno končan, je ta del sodbe formalno pravnomočen. Ker pa odločanje o razveljavljenjem delu sodbe ne more vplivati na odločitev, ki je predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti, je podana tudi materialna pravnomočnost tega dela sodbe. Pogoji za meritorno odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti so tako podani.

B.

6.Zahteva za varstvo zakonitosti se sme na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP vložiti samo po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

7.Pogoj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva je torej pravnomočnost sodne odločbe, kar po ustaljeni praksi pomeni, da mora sodna odločba postati pravnomočna v formalnem smislu (izpodbijanje s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom ni več možno) in materialnem smislu (o predmetu obtožbe je dokončno odločeno in razen ob pogojih, ki so predpisani za izredna pravna sredstva, ponovno sojenje ni dopustno).

8.Vrhovno sodišče se je pri dosedanjem odločanju že soočilo s primeri, ko je drugostopenjsko sodišče razveljavilo samo del prvostopenjske sodbe, ki se je dal izločiti brez škode za pravilno razsojo (šesti odstavek 392. člena ZKP), pri čemer je nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe postal formalno in materialno pravnomočen ter posledično izvršljiv (prvi in drugi odstavek 129. člena ZKP). Zahteve za varstvo zakonitosti, ki so izpodbijale nerazveljavljeni del v takšnih zadevah, je Vrhovno sodišče štelo za dovoljene.

V takšnih primerih je šlo za zadeve:

- ko je bila prvostopenjska sodba delno razveljavljena samo za nekatere (so)obdolžence, medtem ko so ostali (so)obsojenci vložili zahteve za varstvo zakonitosti zoper nerazveljavljeni del,

- ko je bila prvostopenjska sodba delno razveljavljena samo v oprostilnem delu (za eno kaznivo dejanje), medtem ko je obsodilni del (za drugo kaznivo dejanje) postal pravnomočen,

- ko je bila prvostopenjska sodba delno razveljavljena samo v delu, ki se je nanašal na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega (civilnega) postopka, ker se razpravljanje o zahtevku (brez škode za odločanje o obtožbi) razteza le še na predpostavke odškodninske odgovornosti.

9.Iz navedenih odločitev je torej razvidno, da je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti prvenstveno štelo za dovoljene v primerih, ko je prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu bodisi glede posameznega obsojenca bodisi glede posameznega kaznivega dejanja vsebovala vse dele obsodilne sodbe (prvi odstavek 359. člena ZKP), zaradi česar je v tem delu (lahko) postala formalno in materialno pravnomočna ter posledično izvršljiva, kar pomeni, da je bil kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan.

10.Drugačna pa je bila presoja Vrhovnega sodišča v primerih, ko se razveljavljeni deli prvostopenjske sodbe niso dali ločiti brez škode za pravilno razsojo oz. ko nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti (še) ni bil formalno in materialno pravnomočen ter posledično izvršljiv. V takšnih primerih je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljene.

Takšna je bila na primer presoja v zadevah - primerljivih z obravnavano zadevo - ko je bila prvostopenjska sodba razveljavljena v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, zaradi česar po oceni Vrhovnega sodišča nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe (še) ni postal formalno in materialno pravnomočen ter posledično izvršljiv.

11.Vrhovno sodišče na tem mestu izpostavlja, da je pri dosedanjem odločanju o dovoljenosti zahtev za varstvo zakonitosti instituta premoženjskopravnega zahtevka in odvzema premoženjske koristi obravnavalo različno. Instituta se namreč - čeravno sta oba kot civilni sankciji namenjena vzpostavitvi premoženjskega stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar se zdi, da sta primerljiva - glede vprašanja dovoljenosti zahtev za varstvo zakonitosti med seboj v bistvenem razlikujeta.

12.V obravnavi zadevi je drugostopenjsko sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v delu, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi obsojencema na način, da vsak izmed njiju v dobro proračuna Republike Slovenije plača znesek v višini 121.190,00 EUR. Drugostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče sodbo oprlo na dokaze (na l. št. 620 in 622 ter odločbo Finančne uprave Republike Slovenije), ki jih v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi (natančneje na naroku za izrek kazenske sankcije) ni izvedlo, s čimer je zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti (16. člen ZKP) in s tem povezane pravice do izjave obeh obtožencev do vseh dejstev in okoliščin, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe v tem delu.

13.Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče pred vsebinskim odločanjem o zatrjevanih kršitvah v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotoviti, ali je drugostopenjsko sodišče - z razveljavitvijo odločbe o odvzemu premoženjske koristi na način, da vsak izmed obsojencev v dobro proračuna Republike Slovenije plača znesek v višini 121.190,00 EUR - razveljavilo del prvostopenjske sodbe, ki se je dal izločiti brez škode za pravilno razsojo, in ali je nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe (že) postal formalno in materialno pravnomočen ter posledično izvršljiv. Glede na dosedanjo sodno prakso in ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru sicer gre za situacijo, ko se je razveljavljeni del prvostopenjske sodbe dal izločiti brez škode za pravilno presojo, vendar pa nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe (še) ni postal formalno in materialno pravnomočen ter posledično izvršljiv, kar pomeni, da kazenski postopek v tem delu (še) ni pravnomočno končan. Nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe se namreč ne nanaša le na enega izmed obsojencev, prav tako prvostopenjska sodba ni bila razveljavljena zgolj v oprostilnem delu (ki ga glede na sprejet sporazum o priznanju krivde pojmovno ne more vsebovati), niti v delu, ki se nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Prvostopenjska sodba je bila delno razveljavljena v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, pri čemer gre za enega izmed (nujnih) sestavnih delov obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Odvzem premoženjske koristi je namreč tesno povezan z odločbo o obtožbi in ugotovitvijo, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

14.Poleg tega je odvzem premoženjske koristi javna sankcija s specialno in generalno preventivno funkcijo, kar ga (kot sui generis sankcijo) približuje kazenski sankciji, pri čemer je tudi zaradi tega tesneje povezan z odločbo o obtožbi, kar se nenazadnje odraža v tem, da se pridobljeno premoženjsko korist ugotavlja po uradni dolžnosti.

Upoštevaje navedeno sta torej odločba o obtožbi in odločba o odvzemu premoženjske koristi tako zelo povezani, da sta dejansko neločljivi, kar pomeni, da morata biti za (delno) pravnomočno končanje kazenskega postopka obe odločbi formalno in materialno pravnomočni ter posledično izvršljivi. V nasprotnem primeru namreč nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti, in sicer odločbe o odvzemu premoženjske koristi zato, ker je pogojena z odločbo o obtožbi, odločbe o obtožbi pa zato, ker ji mora odločba o odvzemu premoženjske koristi obvezno slediti.

12.Glede na vse navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe - odločba o obtožbi, brez odločbe o odvzemu premoženjske koristi - postal materialno pravnomočen, ne pa tudi formalno pravnomočen, kar pomeni, da prvostopenjska sodba v tem delu (še) ni izvršljiva. To pa pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, ker ni zadoščeno kriteriju (delno) pravnomočno končanega kazenskega postopka.

C.

13.Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zagovorniki obsojenca, zavrglo kot nedovoljeno in posledično ni presojalo, ali so podane zatrjevane kršitve.

14.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Izjemo od tega določa četrti odstavek 420. člena ZKP, ki dopušča vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, vendar samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora in zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora, in sicer le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča ter v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

2Sklepi Vrhovnega sodišča I Ips 173/2006 z dne 18. 6. 2006, I Ips 46490/2010-10 z dne 3. 2. 2011, I Ips 31593/2011 z dne 28. 6. 2018 in drugi.

3Sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 20765/2015 z dne 30. 5. 2024.

4Odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 387/2002 in I Ips 11/2003 z dne 17. 2. 2005, I Ips 355/2003 z dne 9. 2. 2006 in I Ips 12/2005 z dne 9. 3. 2006.

5Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 276/2006 z dne 17. 5. 2007 in I Ips 457/2006 z dne 28. 6. 2007.

6Sodbi Vrhovega sodišča I Ips 56056/2012 z dne 23. 3. 2023 in I Ips 8712/2016 z dne 5. 9. 2024.

7Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 20765/2015 z dne 30. 5. 2024.

8Sklepa Vrhovnega sodišča I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009, I Ips 46408/2010-157 z dne 26. 11. 2015 in I Ips 57681/2021 z dne 6. 3. 2025.

9Če je premoženjskopravni zahtevek nedvomno civilna sankcija, pa gre pri odvzemu premoženjske koristi za sui generis sankcijo, ki pa je še vedno bližnje civilni kot kazenski sankciji (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 19290/2017 z dne 28. 6. 2018).

10Odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 8712/2016 z dne 5. 9. 2024 in I Ips 57681/2021 z dne 6. 3. 2025.

11Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 46408/2010-157 z dne 26. 11. 2015.

12To je razvidno iz prvega odstavka 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar z drugimi besedami predstavlja uzakonitev načela, da se kriminalna dejavnost ne izplača (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 19290/2017 z dne 28. 6. 2018).

13Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 8712/2016 z dne 5. 9. 2024.

14Sklep Vrhovnega sodišča I Ips 57681/2021 z dne 6. 3. 2025.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 129, 129/1, 129/2, 359, 359/1, 359/1-5, 392, 392/6, 420, 420/1, 420/2, 423, 423/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.