Jedro

Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov.

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineije prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v Republiko Alžirijo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 15. 11. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo. Tožena stranka mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države, saj je tekom postopka kot izvorno državo vedno navajal Alžirijo. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni. Alžirijo je zapustil julija 2024 zaradi revščine, službe in zdravljenja staršev.

3.Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Tožnik je povedal, da je v Alžiriji živel v kraju Batna z očetom, materjo, dvema bratoma in štirimi sestrami. Študiral je zgodovino in geografijo. Njegovi ciljni državi sta bili Španija ali Francija, saj Španija hitreje podeljuje oz. reši bivanje, v Francijo je želel zaradi dela. Državo je zapustil zaradi težav z dediščino. Leta 2019 so ponovno želeli razdeliti lastnino, ker prvotna delitev ni bila pravična do njegovega očeta. Očetovi bratje se s tem niso strinjali, sledite so grožnje, enkrat so ga tudi fizično napadli. Navedel je, da lahko pridobi izvide iz bolnišnice, ki pa jih do dneva izdaje izpodbijane odločbe ni dostavil. Vse skupaj je prijavil na policijo, vendar eden od bratrancev dela na sodišču in zadeva nikoli ni šla naprej. Po napadu se je umaknil v Ait Tuta, kjer je živel tri mesece ni imel težav, saj ga je varoval stric. Kasneje se je vrnil domov ter do dohoda iz države bival na domačem naslovu. Nato je čez približno pet let zapustil državo. V teh petih letih so se dogajale grožnje in provokacije iz nasprotne strani. Strah ga je bilo, da bi ga bratranci ubili, zato je leta 2024 zaprosil za vizo za Turčijo. V Grčiji in na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj se je bal vrnitve v sosednjo državo. Dodal je še, da ima težave z luskavico. Ne ve v kateri fazi je postopek delitve lastnine na sodišču, ve samo, da sodišče še ni izdalo odločitve.

4.Glede tega, da je ob podaji prošnje napisal, da je zapustil državo zaradi revščine, službe in zdravljenja staršev, je povedal, da je to napisal na kratko in dodal, da je v Alžiriji pomanjkanje dela in da je revščina lahko po celem svetu. Če bi se vrnil v Alžirijo, bi ga lahko vsak čas napadli, saj strici nasprotujejo ponovni delitvi zemlje. Od Slovenije pričakuje varnost in da bi se tu počutil kot človek.

5.Na vprašanja svojega pooblaščenca je še povedal, da je bilo v Alžiriji premalo dela in da zaradi tega ni bil zadovoljen, opravljal je samo občasno delo. Zaslužil je približno 15.000 alžirskih dinarjev, kar je zadoščalo za hrano za pol meseca, v preostalem je preživel s pomočjo očeta. Država ne pomaga mladim ljudem, pomaga samo starejšim, ki se ne morejo preživljati. Glede tega, ali bi ga lahko policija v Alžiriji zavarovala, je povedal, da policija varuje tiste ljudi, ki imajo denar, revnih pa ne dovolj.

6.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami glede dediščine in pomanjkanjem dela, to je z dejstvi, ki so glede na 20. člen ZMZ-1 nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V skladu s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 jo je iz teh razlogov treba šteti za očitno neutemeljeno.

7.Glede na tožnikove izjave nikakor ne gre zaključiti, da bi imel v Alžiriji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede groženj s strani tožnikovih stricev toženka ugotavlja, da je tožnik prebival v svojem rojstnem kraju več kot pet let, brez kakšnih večjih težav, prihajalo naj bi samo do ustnih groženj. Zato je mnenja, da so omenjene izjave povsem pavšalne. Podkrepil jih ni z nobenim konkretnim dejstvom. Ko so ga fizično napadli, je zadevo prijavil na policijo, ki jo je nato predala sodišču, torej so pristojni organi ukrepali v okviru svojih pristojnosti. Navedbe tožnika, da se nato na sodišču ni zgodilo nič zaradi vpliva enega od bratrancev, toženka ocenjuje za ne izkazane. Nemogoče je trditi, da lahko ena sama oseba (prosilčev bratranec) vpliva prav na vse postopke (prijave policije in reševanje spora glede lastnine), ki se odvijajo na sodišču. Po mnenju pristojnega organa bi tožnik lahko počakal na rešitev zadev na pristojnem sodišču in če bi menil, da bratranec vpliva na reševanje primerov, to tudi prijavil pristojni instituciji. Ker ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja, njegovih težav ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja. Institut mednarodne zaščite tudi ni namenjen njihovemu reševanju, niti reševanju ekonomskih težav. Glede na naravo tožnikovih navedb, ko zgolj pavšalno navaja grožnje in težave z delom, pri čemer tudi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, je nemogoče skleniti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Tožnik tako sploh ne uveljavlja okoliščin, ki bi bile relevantne za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite.

8.Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, to je države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. ZMZ-1 določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država (druga alineja).

9.Tožnik se je v postopku pred pristojnim organom predstavil kot državljan Alžirije, kar toženka sprejema, v njegovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država.

Tožba in pripravljalna vloga

10.Tožnik na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo izpodbija vseh treh razlogov: bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se z razlogi za odločitev toženke ne strinja. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

11.Toženka njegovih navedb v upravnem postopku ni pravilo upoštevala. Iz teh izhaja, da je bilo njegovo življenje v izvorni državi resno ogroženo. Svoje države ni zapustil zato, da bi živel lagodno življenje, ampak zato, da bi lahko preživel. Pojasnil je, da ima njegova širša družina v lasti veliko zemlje. Njena delitev je konec leta 2019 povzročila hud spor. Z očetom sta želela, da bi bila delitev pravična, a se strici in bratranci niso strinjali z njima. Posledično je najprej prišlo do prepričevanja, da naj opusti svojo namero. Ker ni popustil, so se začele grožnje, tudi take s smrtjo. Zato je moral pobegniti v drug kraj in tam ostal 3 mesece v upanju, da se bodo stvari pomirile. Temu ni bilo tako in po vrnitvi domov je doživel fizični napad in pristal v bolnišnici. Pretepen je bil s palico in dobil udarce po glavi, zaradi katerih bi lahko umrl. Ko je zapustil bolnico, so se grožnje s smrtjo in provokacije nadaljevale. Ob neki priložnosti so ga hoteli celo povoziti. Glede groženj se je obrnil tudi na policijo, a ker eden od bratrancev dela na sodišču, so bile njegove prijave neuspešne. Ta isti bratranec zadržuje tudi delitev zemlje tako, da sporu ni videti konca. Trditve toženke, da naj bi prebival v svojem rojstnem kraju več kot pet let brez kakšnih večjih težav so zato napačne. Ves čas je moral biti previden in se izogibati izzivanju sorodnikov. V vsakem trenutku bi bil lahko napaden in umorjen, pri čemer ga niti policija ni mogla zavarovati. Ugibanja toženke, da bi lahko težave prijavil na kakšno drugo sodišče zunaj svojega rojstnega kraja ali kakšni drugi pristojni instituciji, ter nato mirno počakal na rešitev zadeve v izvorni držav, nimajo podlage v spisu. Ni jasno, kako je toženka prišla do takega sklepa, razen na podlagi golega ugibanja. Ko je ugotovil, da bodo stvari samo še eskalirale in ker ne bi bil varen niti v primeru, da bi se odselil v drug kraj, se je odločil oditi iz države. V primeru, da bi ostal, bi ga namreč bratranci ubili. Očetu še vedno redno ustno grozijo. V primeru vrnitve ga čaka smrt. Zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, zato ni pravilna.

12.Tožnik se tudi ne strinja s stališčem toženke, da je Alžirija varna izvorna država. S tem, ko je pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti (t.j, ker je bilo tam ogroženo njegovo življenje) je pojasnil, zakaj Alžirija zanj osebno ni varna država, čeprav jo Slovenija šteje za varno na splošno. Zato tudi zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilna.

13.V pripravljalni vlogi je tožnik v bistvenem vztrajal pri tožbenih navedbah.

Odgovor na tožbo

14.Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožnik ni izkazal obstoja preganjanja, njegove okoliščine pa tudi ne dosegajo praga resne škode.

Dokazni postopek

15.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-5230/2024, ki se nanaša na zadevo ter prilogi A 1 in A 2 sodnega spisa, ki ju je vložil tožnik. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

16.Tožba ni utemeljena.

17.Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo pa mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

18.Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

Okvir prošnje za mednarodno zaščito je tako v rokah prosilca.

Ocena toženke, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti resne škode oz. da je zatrjeval dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je pravilna. Tožnik je zatrjeval le strah pred sorodniki, torej strah zaradi spora zasebne narave in slabe ekonomske razmere v državi. Toženka se je glede tega pravilno opredelila in sodišče njenih razlogov ne bo ponavljalo ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Dodaja, kot zgoraj izpostavljeno, da mora resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Sorodniki tožnika v to kategorijo ne spadajo, vpliva bratranca, ki dela na sodišču, pa tudi ne konkretizira in glede tega niti zaslišan ni izpovedal nič določnega. Tožnik v tožbi le ponavlja navedbe, o katerih se je toženka že izrekla, razen tega, da se z njeno oceno ne strinja, pa drugih protiargumentov ne navede.

20.V tožbi sicer na novo trdi, da ko je ugotovil, da bodo stvari samo še eskalirale in ker ne bi bil varen niti v primeru, da bi se odselil v drug kraj, se je odločil oditi iz države. A glede na to, da tudi slednje navedbe ostajajo le na pavšalni ravni, jih sodišče že zato ni moglo preizkusiti. Tožnik namreč ne pojasni, kaj oz. kateri dogodek konkretno je po petih letih sporov glede zemlje (in groženj) pretehtal, da je bil prisiljen zapustiti izvorno državo (zaradi preganjanja oz. resne škode). Toženka ima tudi prav, da že samo obdobje petih letih govori o tem, da očitno ni šlo za hujše grožnje, v vsakem primeru pa drži, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov. Tako ni najti podlage za sklep, da bi bil upravičen do katerekoli oblike mednarodne zaščite.

21.Tega namreč ne narekuje niti težak ekonomski položaj tožnika (možnost pridobiti le občasno delo). Vrhovno sodišče je glede slabih ekonomskih razmer v izvorni državi že pojasnilo, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

22.Glede na povedano, je toženka tudi pravilno zaključila, da Alžirija za tožnika predstavlja varno državo. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je toženka pravilno uporabila materialno pravo in prošnjo tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

23.Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

2Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.