Jedro

Premalo pa so opisana merila prišla do izraza pri odmeri odškodnine iz ostalih postavk nepremoženjske škode. V okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila zadosti upoštevana izguba vida na enem očesu do 33 % in otrpla zenica, zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice ter nevrološke posledice možganskega pretresa, ki mejijo na organsko prizadetost. Te ugotovitve upoštevaje dejstvo, da zaradi posledic nesreče tožnica niti po dveh letih ni končala 1. letnika trgovske šole, bi za določitev odškodnine v znesku 4,500.000,00 SIT iz tega naslova morda zadoščale, vendar pa sta nižji sodišči premalo upoštevali, da je tožnica najbolj prizadeta v sferi emocionalno motivacijskega funkcioniranja osebnosti in spominskih funkcij in da je le z okvaro možganov povzročeno s poškodbo čeprav je EEG ni zaznal mogoče pri njej razložiti izrazito pomanjkanje motivacijskih vzgibov in načrtovanja v vedenju po nesreči (mnenje izvedenca nevrologa - list 59 in 60). Gre za nepopravljiv zastoj v dekletovem profesionalnem razvoju, zožen izbor nove poklicne usmeritve (tudi zaradi motenj vida) ter osebnostno spremembo s socialno izolacijo in izogibanjem socialnih kontaktov (list 62). Vse opisane ugotovitve izpodbijana sodba s sklicevanjem na izvedensko mnenje sicer vidi, vendar jih v premajhni meri upošteva.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v izreku o glavni stvari glasi: Tožena stranka Z. M. d.d., Cankarjeva 5 je dolžna plačati tožeči stranki P. B. znesek 10,328.456,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 10,309.590,00 SIT od 5.7.1994 dalje do plačila, od zneska 18.866,00 SIT pa od 7.5.1993 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Revizija tožeče stranke v preostalem delu in revizija tožene stranke se zavrneta kot neutemeljena.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 34.450,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.2.1995 dalje do plačila ter njene revizijske stroške v znesku 51.325,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1997 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 8,628.456,00 SIT s pripadki. Od tega je iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti priznalo znesek 3,000.000,00 SIT, za prestani strah znesek 500.000,00 SIT, za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti 4,500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi telesne skaženosti znesek 600.000,00 SIT. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožeče in tožene stranke glede glavne stvari je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke glede pravdnih stroškov in prvo sodbo tako spremenilo, da je tožeči stranki priznalo vse pravdne stroške v znesku 651.434,00 SIT.

Odločilo je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 11.305,00 SIT.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki, pri čemer obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka izpodbija odločitev o višini dosojene odškodnine in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje v odločbi o glavni stvari tako, da bo tožnici priznana celotna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 3,500.000,00 SIT, odškodnina za prestani strah v znesku 800.000,00 SIT, za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti 5,500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,000.000,00 SIT. Pri tem se sklicuje na obširna izvedenska mnenja in lastne tožničine izpovedbe. Meni, da je v izpodbijani sodbi v tej smeri napačno uporabljena določba 200. in 203. člena ZOR.

Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v enakem obsegu in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno le do višine valorizirane zavarovalne vsote. V času škodnega dogodka je zavarovalna vsota predstavljala znesek 6,000.000,00 SIT. Pri izračunu njene valorizacije na čas sojenja pa je sodišče prve stopnje sledilo izračunu, ki ga je opravila tožeča stranka. Po tem izračunu naj bi dne 30.6.1994 zavarovalna vsota predstavljala znesek 10.642.442,00 SIT. Vendar pa je tožena stranka napravila izračun, po katerem valorizirana zavarovalna vsota na dan sojenja znese 6.186.272,00 SIT. Pri tem je bilo upoštevano, koliko je tožena stranka iz istega škodnega dogodka že plačala drugim oškodovancem. Ob ponovnem izračunu valorizacije zavarovalne vsote dne 23.6.1994 pa končno ostane na razpolago za izplačilo odškodnine tožnici le 5,366.751,00 SIT, kar je precej manj, kot je dosojeno v izpodbijani sodbi. Po mnenju tožene stranke pa je po obračunu dosojene glavnice s prištevanjem zamudnih obresti z dosojeno odškodnino prekoračena celo zavarovalna vsota, kakršno si je izračunala tožeča stranka sama.

Tožeča stranka je odgovorila na revizijo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev, tedanji javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Obširne dejanske ugotovitve o obsegu tožničinih prikrajšanj so na nižjih stopnjah utemeljile prepričljivo oceno, po kateri je glede na končne posledice, predvsem ob upoštevanju tožničine mladosti, nastalo škodo mogoče uvrstiti v kategorijo večjih škod. To posebej velja glede na mnenje izvedenca nevrologa o zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti, ki se kažejo v pomanjkanju motivacijskih vzgibov v vsakdanjem življenju in načrtovanju. Mehanizem poškodbenega delovanja je prizadel predvsem tožničino glavo, obraz in vrat (od preloma lobanje, pretresa možganov, zvina vratne hrbtenice, do preloma spodnje čeljustnice, poškodbe oči in zob). Tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je v celoti povzel izvedenec kirurg, ustrezni podatki pa se v tej smeri nahajajo tudi v drugih izvidih. Gre za trimesečno obdobje hudih, enoletno obdobje lažjih bolečin, ki občasno ostajajo in za številne nevšečnosti zaradi hospitalizacije, operacij in nošenja protetike. Številne ugotovitve so podane tudi o strahu, posebej hudem po prebujanju iz nezavesti in o spremembi videza obraza pri 29.10.1974 rojeni tožnici.

Opisane ugotovitve - izpodbijana sodba jih po posameznih postavkah izčrpno navaja, podrobneje pa sodba sodišča prve stopnje - so utemeljile uporabo določb 200. in 203. člena ZOR, o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. To pa ne zahteva le konkretizacije oškodovankinih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod, zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. V tem obsegu je zaradi uporabe navedene zakonske določbe treba doseči enaka merila pri dosoji višine odškodnin, kar pomeni, da je sodišče dolžno opraviti primerjavo med odškodninami za posamezne oblike škode tudi v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - pa mora priti do primernega izraza tudi razmerje znotraj posameznih prikrajšanj, zaradi katerih se uveljavlja odškodnina.

Navedena izhodišča so v izpodbijani sodbi sicer bila upoštevana, vendar v zadostni meri le pri določitvi odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Te odškodnine v znesku 3,000.000,00 SIT ni mogoče zviševati, čeprav se upoštevajo poleg ugotovljenega preteklega in bodočega bolečinskega obdobja tudi hude nevšečnosti ob imobilizaciji čeljusti in težavnem uživanju hrane ter nošnja ortodontskega aparata. Satisfakcija v dosojenem znesku je v tem obsegu primerna.

Premalo pa so opisana merila prišla do izraza pri odmeri odškodnine iz ostalih postavk nepremoženjske škode. V okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila zadosti upoštevana izguba vida na enem očesu do 33 % in otrpla zenica, zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice ter nevrološke posledice možanskega pretresa, ki mejijo na organsko prizadetost. Te ugotovitve upoštevaje dejstvo, da zaradi posledic nesreče tožnica niti po dveh letih ni končala 1. letnika trgovske šole, bi za določitev odškodnine v znesku 4,500.000,00 SIT iz tega naslova morda zadoščale, vendar pa sta nižji sodišči premalo upoštevali, da je tožnica najbolj prizadeta v sferi emocionalno motivacijskega funkcioniranja osebnosti in spominskih funkcij in da je le z okvaro možganov povzročeno s poškodbo čeprav je EEG ni zaznal mogoče pri njej razložiti izrazito pomanjkanje motivacijskih vzgibov in načrtovanja v vedenju po nesreči (mnenje izvedenca nevrologa - list 59 in 60). Gre za nepopravljiv zastoj v dekletovem profesionalnem razvoju, zožen izbor nove poklicne usmeritve (tudi zaradi motenj vida) ter osebnostno spremembo s socialno izolacijo in izogibanjem socialnih kontaktov (list 62). Vse opisane ugotovitve izpodbijana sodba s sklicevanjem na izvedensko mnenje sicer vidi, vendar jih v premajhni meri upošteva. Zato je revizijsko sodišče odškodnino iz tega naslova dvignilo na znesek 5,500.000,00 SIT, kolikor je tožnica sama zahtevala.

Tožnica sicer ni prestala strahu ob sami nesreči, ker ji je v trenutku sledila nezavest, vendar je bil pri prebujanju iz nezavesti ta strah hud in je trajal v tej obliki 3 dni, kasneje pa je v intenzivni obliki obstajal za izhod zdravljenja vsaj dva meseca (izvedenec kirurg), pogosto pa še eno leto po nesreči (izvedenec nevrolog). Gre torej za izjemno intenzivno in dolgotrajno doživljanje strahu, zaradi česar zahtevek iz tega naslova v znesku 800.000,00 SIT ni pretiran.

Zaradi negativnih estetskih sprememb na obrazu ima tožnica občutke frustracije in nezadostnosti (izvedenec nevrolog). Te spremembe so podrobno opisane v kirurgovem izvidu, vse pa so locirane na obrazu mladega dekleta (čelo, veke, desna nosnica, brada, nosni pretin, spodnja čeljust). Dobro je vidno tudi zanašanje spodnje čeljusti ob zapiranju ust. Da ne gre v tem obsegu le za duševne bolečine manjšega obsega, sledi predvsem iz mnenja nevrologa, da je s svojim izgledom tožnica nezadovoljna, da je zato frustrirana in da to vpliva tudi na njeno socialno vedenje. Zato je revizijsko sodišče tudi odškodnino iz te postavke dvignilo na zahtevanih 1,000.000,00 SIT.

V celoti mora torej tožena stranka tožnici iz naslova nepremoženjske škode plačati znesek 10,300.000,00 SIT. V tem obsegu je zato revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (1. odstavek 395. člena ZPP) v izreku o glavni stvari. Izrek o pravdnih stroških sodišča prve stopnje pa je spremenilo že pritožbeno sodišče in tožnici priznalo vse njene pravdne stroške ter jih naložilo v plačilo toženi stranki.

Revizija tožene stranke pa ni utemeljena. Po določbi 54. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 27/90), ki je veljal v času škodnega dogodka, mora zavarovalnica povrniti oškodovancu odškodnino največ do višine zavarovalne vsote. Ta je v času škodnega dogodka znašala 6,000.000,00 SIT, pri čemer je bilo treba upoštevati njeno realno vrednost v času sojenja na prvi stopnji (5.7.1994). Sodišče prve stopnje je opravilo izračun valorizacije te zavarovalne vsote v skladu s predlogom tožeče stranke, ki je ta izračun naredila ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno glede na čas od škodnega dogodka do sojenja na prvi stopnji. Ta izračun je preverilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in ugotovilo, da je pravilen. Na njegovi podlagi pa je sprejeta ugotovitev, da valorizirana zavarovalna vsota ob dnevu sojenja na prvi stopnji predstavlja znesek 11,943.998,00 SIT, ob upoštevanju izplačil ostalim oškodovancem iz istega škodnega dogodka pa znesek 10,642.442,00 SIT. Pri tem se je izpodbijana sodba do drugačnega izračuna valorizacije zavarovalne vsote, ki ga je opravila tožena stranka, opredelila z ugotovitvijo, da tožena stranka ni obrazložila, v čem naj bi bil izračun, ki ga je naredila tožeča stranka (in sprejelo sodišče prve stopnje) napačen. Pri stvari gre za izračun, opravljen na podlagi ugotovljenih dejstev in z uporabo valorizacijske metode upoštevanja indeksa rasti cen na drobno.

Slednja metoda je pravno gledano pravilno izbrana, vse ostalo pa spada v okvir dejanskih ugotovitev. Revizija ne pove, v čem naj bi materialno pravo bilo v tem obsegu napačno uporabljeno. Ne zatrjuje niti računskih napak niti napačnega pristopa pri uporabi izbrane metode valorizacije (kar bi morda pogojno pomenilo grajo s stališča zmotne uporabe materialnega prava). Tako ponovno vztraja le pri končnem nižjem znesku, ne da bi navedla metodo, po kateri je do njega prišla. Tako je revizijske trditve v tej smeri mogoče uvrstiti v grajo dejanskih ugotovitev, kar pa po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni dopustno. Ob tem je pravno napačno revizijsko stališče, po katerem bi v okviru zavarovalne vsote bilo treba upoštevati tudi od dosojenega zneska do sedaj natekle zakonite zamudne obresti. Obresti od dosojene glavnice se namreč v zavarovalno vsoto ne vštevajo.

Za poravnavo škode tožnici je torej po dejanskih ugotovitvah na nižjih stopnjah ostalo na razpolago še 10,642.442,00 SIT zavarovalne vsote. Tega zneska pa s to sodbo ob zvišanju odškodnine dosojeni znesek 10,328.456,00 SIT ne presega.

Sprememba izpodbijane sodbe v odločbi o glavni stvari je imela za posledico tudi spremembo izreka o pravdnih stroških. Glede teh stroškov, nastalih tožeči stranki na prvi stopnji, je že povedano, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi tožeči stranki priznalo vse pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Tako je revizijsko sodišče v skladu z določbo 166. in 154. člena ZPP odločilo le o pravdnih stroških, nastalih tožeči stranki na pritožbeni in revizijski stopnji. Pri tem je revizijsko sodišče štelo, da tožeča stranka s pritožbo in z revizijo ni uspela le v manjšem delu, ki ni povzročil pravdnih stroškov. Nato je upoštevalo predložena stroškovnika ter določila odvetniške tarife in toženi stranki naložilo, da mora tožnici povrniti vse njene pravne stroške, nastale na pritožbeni in revizijski stopnji.