Jedro

Da bi napačna (protipravna) prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem posotpku, življenjsko gledano, bila sposobna „povzročiti“ izgubljeni dobiček v tožnikovem gostinskem lokalu, ni adekvaten razlog, kar pomeni, da pravno priznana vzročna zveza med škodnim dogodkom in izgubljenim dobičkom ni podana.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za 160.847,00 EUR s pripadki (točka IX. izreka) zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino oziroma povrniti vrednost stanovanja v višini 87.792,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zneske 12.823,40 EUR, 7.036,85 EUR in 7.928 EUR, ki jih je moral tožnik plačati iz naslova uporabnine za stanovanje, najemnino v znesku 9.000 EUR, stroške selitve in stroške dela pri selitvi v zneskih 787,10 EUR in 467,37 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, škodo zaradi zdravljenja zob v znesku 834,58 EUR, 918,04 EUR in 1.219,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške najema posojil v višini 417,29 EUR, pravdne stroške, nastale v drugih pravdah v znesku 1.165,77 EUR in 571,94 EUR, stroške pooblaščenca v znesku 5.221,08 EUR - vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izgubljeni dobiček v znesku 129.392 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izgubljeno investicijo v znesku 31.455 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nepremoženjsko škodo v znesku 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (v točki XI. izreka izpodbijane sodbe) razveljavilo za znesek najemnine v višini 12.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zapadle zneske najemnine po 500 EUR za čas od 1.1.2007 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v stroškovni odločitvi (točka XIII. izpodbijane sodbe), ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje glede tožniku prisojene odškodnine za premoženjsko škodo v višini 239.985,30 EUR je toženka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dosojeno odškodnino v višini 87.792,30 EUR za stanovanje, ki je bilo prodano v izvršbi, izpodbija v višini 35.746,90 EUR s pp, ker meni, da je izvedenec na dan 23.3.1998 pri vrednosti že upošteval valorizacijo, čeprav je iz cenitve v izvršilnem postopku razvidno, da je bilo stanovanje ocenjeno na 52.045,40 EUR, vendar ga za to ceno ni bilo mogoče prodati. Glede dosojenega zneska uporabnine v višini 27.788,25 EUR, ki naj bi jo tožnik plačal v sodnih in izvršilnih postopkih, revidentka ugovarja zaradi neizkazanosti tožnikovega plačila ter ker po njenem mnenju stroški sodnih postopkov ter zamudne obresti niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kar je revidentka navajala že v odgovoru na tožbo in zato ne gre za pritožbeno novoto. Prav tako naj bi bil neutemeljeno dosojen znesek za najeta stanovanja v višini 9.000 EUR. Najemnina 500 EUR mesečno je bila previsoka in tožnik bi moral najeti stanovanje primerno tistemu, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku. Če je sodišče štelo, da je ugovor toženke premalo opredeljen, bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na dopolnitev. Tudi glede stroškov selitve ter stroškov dela tožnikove družine, ki je sodelovala pri selitvi, tožnik po mnenju toženke ni izkazal, da so bili selitev in z njo povezani stroški potrebni, niti ni dokazal, da je družinskim članom plačal za pomoč pri selitvi. Revidentka izpodbija tudi prisojeno odškodnino za popravilo zob in vztraja pri svojih ugovornih navedbah, pri čemer se sklicuje tudi na nekatere ugotovitve izvedenca stomatologa dr. K. Tudi odškodnina za najem kredita v višini 417,29 EUR po mnenju revidentke ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kar podrobneje opredeli. Prav tako je toženka sodišče opozarjala na prekluzije glede konkretnih navedb tožnika, ki jih revidentka izpostavi, a jih sodišči nista obravnavali. Poleg tega je zahtevek za izgubljeni dobiček in neizvršeno investicijo zastaran. Dosojena odškodnina zaradi izgube dohodka pa tudi ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ter nasprotuje listinskim dokazom, zbranim v odškodninskem spisu Zavarovalnice ter izvedeniškim mnenjem izvedenca dr. R., kar revidentka podrobneje utemelji. Izpodbijana sodba pritožbenih navedb, da padec prometa v lokalu, ki se je pokazal po letu 2001, ni v vzročni zvezi z izgubo stanovanja temveč je posledica tožnikovih poškodb, ni preizkusilo z vidika 8. člena ZPP. Revidentka pa dosojeni odškodnini za izgubljeni dohodek in dobiček ugovarja tudi iz razloga, ker izvedenka ekonomske stroke M. K. za izračun te postavke ni upoštevala dogajanja pred letom 2000. Prisojena odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka zaradi neinvestiranja v zimski vrt je neutemeljena zaradi zastaranja, kot je to razvidno iz prilog izvedeniškemu mnenju izvedenke mag. L. R. Ta škoda tudi ni v vzročni zvezi z izgubo stanovanja. Revidentka pa ugovarja tudi izračunu škode, predvsem iz razloga ker ne temelji na trditveni podlagi tožnika. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni odločbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbi toženke ugodi in zavrne izpodbijani zahtevek tožnika, podrejeno pa da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Predmet tega postopka je zahtevek za povrnitev škode, ki je tožniku nastala zaradi protipravnega ravnanja sodišča, za kar odgovarja toženka. Sodišče je namreč v izvršilnem postopku na javni dražbi prodalo v zemljiško knjigo nevknjiženo stanovanje, na katerem je imel tožnik posest in veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. O temelju tega odškodninskega zahtevka je bilo pravnomočno odločeno z vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 875/2001-III z dne 27.5.2002. 7. Nesporno je, da je bilo tožnikovo stanovanje ... v Ljuljani prodano na javni dražbi, zaradi česar mu je nastala premoženjska škoda v vrednosti stanovanja, ki jo je ocenil izvedenec gradbene stroke dr. A. B. Pritožbeno sodišče je toženki pravilno pojasnilo, da je v tem postopku izvedensko ocenjena vrednost stanovanja na 87.792,30 EUR pravilna zato, ker ne gre za čisto denarno terjatev, temveč odškodnino za nereparirano premoženjsko škodo (drugi odstavek 189. člena ZOR) in zato za izhodiščno vrednost stanovanja ni mogoče vzeti vrednosti 52.045,40 EUR, na katero je stanovanje ocenil izvedenec v izvršilnem postopku.

8. Tudi izkazan znesek uporabnine v višini 27.788,25 EUR sta sodišči tožniku prisodili utemeljeno. Revizijsko sodišče pa se je prepričalo tudi v pravilnost zaključka višjega sodišča, da so pritožbene trditve (sedaj revizijske), da stroški zamudnih obresti in stroški sodnih postopkov niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, predstavljale pritožbene novote.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi moralo sodišče toženo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da trditveno podlago glede ustreznega zneska najemnine za drugo stanovanje dopolni. Določba 285. člena ZPP ima tudi svoje meje, saj se sodišče s stranko ne sme poistovetiti in samo zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah.

10. Revidentka izpodbija tudi prisojena zneska odškodnine v zvezi s stroški selitve v višini 787,10 EUR ter stroškov dela tožnikove družine, ki je sodelovala pri selitvi, v višini 467,73 EUR. Glede na to, da je tožnik stroške selitve izkazal, pomoč tožnikove družine pri selitvi pa je življenjsko pričakovana in razumljiva, toženka pa je tekom pravdnega postopka niti ni prerekala, sta prisojena zneska odškodnine iz tega naslova utemeljena.

11. Glede na to, da je tožnik pravni laik in da je izkazal plačilo stroškov banke za najetje kredita v višini 417,29 EUR, je neutemeljena revizijska trditev, da najetje kredita ni bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj so bil tožnikovi izdatki za plačila uporabnin, najemnin in sodnih stroškov v dokaznem postopku nedvomno izkazani.

12. Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov glede obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in prisojeno odškodnino v zvezi s plačilom stroškov nasprotnim strankam v sodnih postopkih (zneska 1.165,77 EUR in 571,94 EUR) ter plačilom 5.221,08 EUR tožnikovemu pooblaščencu. Škodni dogodek je bil za tožnika veliko presenečenje in nevšečnost, zato je ugovor toženke, da so bili vsi sodni postopki, ki jih je sprožil tožnik v zvezi z izvršbo nepotrebni, neutemeljen. Povsem razumljivo je, da je tožnik hotel preprečiti selitev iz svojega stanovanja potom npr. ugovorov in tožb v izvršilnem postopku. Nerazumsko je bilo od tožnika pričakovati, da bo z gotovostjo pravno pravilno diagnosticiral nastalo situacijo.

13. Prav tako je pritrditi razlogovanju sodišč v zvezi s prisojeno odškodnino za popravilo zob. Sodišče prve stopnje je tožniku v tej zvezi priznalo odškodnino v višini 1.219,62 EUR. Zaključilo je, da je huda okvara zob v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ni sporno, da tožnik težav z zobmi ne bi imel že pred škodnim dogodkom, vendar je prav škodni dogodek predstavljal tisti pravno upoštevni vzrok, ki je pripeljal do nastale škode (poslabšanja bolezni in izpada zob), ki jo je tožnik tudi izkazal. Takšen zaključek sodišč prve in druge stopnje ima oporo v izvedenskem mnenju stomatologa dr. F. K., iz katerega izhaja, da je do bistvenega poslabšanja parodontalne bolezni tožnika in posledičnega izpada zob prišlo zaradi stresa. Iz potrdil dr. Ž. in dr. N. pa izhaja, da je tožnik v redu skrbel za zobe in da je bilo stanje njegovega zobovja do leta 1999 zadovoljivo. Ugovor glede odgovornosti za „večji obseg“ škode je zavrniti z odkazom na ustaljeno sodno prakso (npr. odločba VS RS II Ips 178/2007 z dne 16.09.2010; II Ips 457/2005 z dne 25.10.2007).

14. Je pa utemeljena revizija glede obstoja vzročne zveze v zvezi z obsegom prisojene odškodnine za izgubljeni dobiček in izgubljene investicije v zimski vrt. 15. V teoriji se vzročnost definira kot zveza med škodljivim ravnanjem kot vzrokom in škodo kot njegovo posledico. Zato se zanjo uporablja poimenovanje kauzalni neksus oziroma vzročna zveza. Vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo je predpostavka odgovornosti za škodo. Vzrok mora biti dogodek, ki pomeni conditio sine qua non: biti mora tak, da brez njega ne bi bilo škodljive posledice. Vendar pa ni vsak naravni vzrok pravno upošteven. Po teoriji ratio legis vzročnosti so v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Sodišči druge in prve stopnje sta vzročno zvezo med škodnim dogodkom in izgubljenim dobičkom ter izgubljeno investicijo v zimski vrt utemeljili s tem, da je bil tožnik zaradi škodnega dogodka tako zaskrbljen, nesproščen in prestrašen, da ni zmogel dela v lokalu, k nezmožnosti dela v lokalu pa je pripomogla tudi tožnikova prizadeta zunanjost (brezzobost), ki je negativno vplivala na stranke in tožnikovo komuniciranje z njimi. Takšno naziranje je materialnopravno zmotno, saj takšno razumevanje vzročne zveze seže predaleč(1). Četudi Vrhovno sodišče ne dvomi, da je škodni dogodek pri tožniku povzročil opisano psihično stanje ter izgubo zob, pa le-ta ne more biti pravno relevanten vzrok zatrjevane izgube na dobičku. Da bi napačna prodaja tožnikove nepremičnine, življenjsko gledano, bila sposobna „povzročiti“ izgubljeni dobiček v tožnikovem gostinskem lokalu, ni adekvaten razlog, kar pomeni, da pravno priznana vzročna zveza med škodnim dogodkom in izgubljenim dobičkom ni podana. Zanemariti pa ni tudi dejstva, da je imel tožnik možnost in dolžnost (četrti odstavek 243. člena OZ) škodo preprečiti, ali pa jo vsaj bistveno zmanjšati (npr. s tem, da bi v lokalu zaposlil dodatno osebo). Enako razlogovanje je treba uporabiti tudi pri presoji vzročne zveze med škodnim dogodkom in izgubljenim dobičkom zaradi nerealizirane investicije, ki, mimogrede povedano, po drugi strani predstavlja prihranek za tožnika, prezrt in neupoštevan ob sojenju na prvi in drugi stopnji. Napačna prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku po prepričanju Vrhovnega sodišča ne more predstavljati adekvatnega vzroka za tožnikovo opustitev načrtovane investicije v zimski vrt. 16. Ker je bilo materialno pravo glede obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in prisojeno odškodnino za izgubljeni dobiček ter izgubljeno investicijo v zimski vrt nepravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka, sicer pa je v ostalem revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo. Ker o stroških postopka še ni bilo pravnomočno odločeno, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka.

Op. št. (1): Glej tudi VS RS II Ips 627/91, II Ips 16/94.