Jedro

Tožeča stranka za izgradnjo gnojišča ni pridobila gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga, glede na njegovo površino, morala. Ker je zato sredstva za investicijo prejela neupravičeno, je upravni organ druge stopnje, skladno z določbo 43. člena ZKme-1, delno odpravil odločbo organa prve stopnje, v škodo tožeče stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) pod točko 1. zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 321-24-11222-2004/16 z dne 8. 5. 2008, s katero je upravni organ prve stopnje pod točko 2. ugodil zahtevku iz naslova uveljavljanja plačila za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva standardu nitritna direktiva za leto 2004 in ji dodelil sredstva v višini 9.204,13 EUR. Pod točko 3. je odločil, da se bodo sredstva izplačala na račun tožeče stranke. V točki 2. izpodbijane odločbe je tožena stranka po nadzorstveni pravici odpravila 2. točko zgoraj navedene odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja. Pod točko 3.1 je ugodila zahtevku tožeče stranke za plačilo za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva standardu EU nitritna direktiva za leto 2004 za jamo za gnojnico in ji dodelila sredstva v višini 1.683,14 EUR. Pod točko 3.2 je zavrnila zahtevek tožeče stranke za plačilo za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva standardu EU nitritna direktiva za leto 2004 za gnojišče, in pod točko 4. ugotovila, da je tožeča stranka že prejela sredstva v višini 9.204,13 EUR dne 19. 5. 2008 na njen račun in da mora ob upoštevanju 3.2. točke izreka izpodbijane odločbe v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe vrniti 7.530,99 EUR na račun tožene stranke. V točki 5. je odločila, da v ostalem delu ostane odločba upravnega organa prve stopnje nespremenjena, da stroške postopka nosi tožeča stranka sama.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka z vlogo KGM-MID ... uveljavlja plačilo za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva EU standardov nitritna direktiva za leto 2004, za investicijo v gnojišče za 22,4 glav velike živine, v površini 78,4 m2. Izračun v vlogi navedene površine je skladen z določbami Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 (v nadaljnjem besedilu Program razvoja). Ker se skladno z določbami Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljnjem besedilu Pravilnik o vrstah enostavnih objektov) gnojišče, kot pomožni kmetijsko-gozdarski objekt, med enostavne objekte uvršča samo, če je njegova tlorisna površina do 60 m2, bi morala tožeča stranka za gradnjo predmetnega gnojišča pridobiti gradbeno dovoljenje, v skladu z določbo 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1). Iz sporočila tožeče stranke o zaključku investicije ter zapisnikov o kontroli na kraju samem z dne 10. 3. 2006 in 13. 3. 2008 izhaja, da tožeča stranka razpolaga le z lokacijsko informacijo, med tem ko z gradbenim dovoljenjem ne razpolaga, čeprav ugotovljena površina gnojišča presega 60 m2, zato bi tožeča stranka morala pridobiti gradbeno dovoljenje tudi upoštevaje določbe drugega odstavka 34. člena Uredbe o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja 2004-2006, za leto 2004 (v nadaljnjem besedilu Program razvoja podeželja). Upoštevaje navedeno pravno podlago in ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka zaključuje, da je tožeča stranka sredstva za gnojišče pridobila neutemeljeno, saj za njegovo gradnjo ni pridobila gradbenega dovoljenja, zato je odločbo upravnega organa prve stopnje v točki 2. izreka po uradni dolžnosti odpravila na podlagi določbe 34. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljnjem besedilu ZKMe-1), po kateri lahko pristojni organ, po nadzorstveni pravici odpravi odločbo, poleg primerov iz zakona, ki ureja upravni postopek, tudi pod pogoji, v roku in iz razlogov določenih v predpisu skupnosti, ki določa obveznost vračila strankam, kadar jim je bilo z odločbo odobrenih preveč sredstev ali upravičenj. V nadaljevanju izpodbijane odločbe tožena stranka podaja izračun zneska (1.683,14 EUR) do katerega je tožeča stranka upravičena v zvezi z investicijo za jamo za gnojnico, o kateri je bilo odločeno s točko 3.1 izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke št. 33012-3457/2006/6 z dne 29. 10. 2008 iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da bi odločbo upravnega organa prve stopnje po uradni dolžnosti tožena stranka lahko po nadzorstveni pravici odpravila le na podlagi določila 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), česar pa tožena stranka ni obrazložila, kar predstavlja očitno kršitev materialnega prava. Tožena stranka je v pritožbenem postopku sama ugotovila dejansko stanje in odločila v škodo tožeče stranke, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 253. člena ZUP. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno že pred organom prve stopnje in je opravičevalo dodelitev sredstev v višini 14.301,45 EUR in ne zgolj 9.204,13 EUR. Gnojišče izpolnjuje vse pogoje saj meri 60 m2, gnoj se nalaga v višino več kot 2,6 m, tako da izpolnjuje predpise po katerih je za eno glavo velike živine potrebnih 7 m3 prostora za gnoj, za tako gradnjo pa zadostuje pridobljena lokacijska informacija. Pristojni gradbeni inšpektor pri ogledu gnojišča v letu 2007 ni ugotovil kršitev zakona. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži v plačilo 5.097,32 EUR in zakonske zamudne obresti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja, da je tožeča stranka ob gradnji spornega gnojišča kršila gradbene predpise, saj bi morala imeti gradbeno dovoljenje za gnojišče, ki je večje kot 60 m2 oziroma jamo za gnojnico, ki je večja od 150 m3. Izpodbijana odločba je bila izdana v skladu s 43. členom ZKme-1 po katerem, se lahko odločba prve stopnje odpravi po nadzorstveni pravici, če je upravičenec prejel preveč sredstev. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

To sodišče je v zadevi dne 17. 9. 2010 izdalo sklep opr. št. III U 37/2009-9, s katerim je odločbo Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 8. 5. 2008 (prvostopna odločba) in odločbo tožene stranke št. 33012-3457/2006/6 z dne 29. 10. 2008 izreklo za nični. Vrhovno sodišče RS je s svojim sklepom opr. št. X Ips 418/2010 z dne 21. 12. 2011 reviziji tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. III U 37/2009-9 z dne 17. 9. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba upravnega organa druge stopnje pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih, kot izhaja iz podatkov v predloženem upravnem spisu. Upravni organ druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločbe navedel pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta tožene stranke in ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka na obrazcu K1-popisni list za EU standard nitritna direktiva navedla, da potrebuje gnojišče v izmeri 78,4 m2 za 22,4 glav velike živine. Dne 14. 12. 2005 pa je prvostopnemu organu poslala obrazec „K-3“ na katerem je kot zaključek investicije navedla datum 12. 12. 2005 in na njem izjavila, da znaša stanje vseh skladiščnih kapacitet po zaključku investicije za gnojišče 78,4 m2. Na kraju samem sta bili izvršeni dve kontroli in sicer dne 10. 3. 2006 in dne 13. 3. 2008 iz katerih izhaja, da je površina gnojišča večja od 60 m2, poleg tega pa je tožeča stranka za površino gnojišča večjo od 60 m2 tudi postavila zahtevek za subvencijo in zanj neutemeljeno, na podlagi poročila o izgrajenem gnojišču v površini 78,4 m2, pridobila sredstva. V zadevi ni sporno, da si tožeča stranka za navedeno gnojišče ni pridobila gradbenega dovoljenja, ki bi ga morala pridobiti upoštevaje 2. točko prvega odstavka 8. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ter 3. člena ZGO-1. Tožena stranka je v pritožbenem postopku pozvala tožečo stranko, da ji dostavi manjkajoče gradbeno dovoljenje. Zatrjevanje tožeče stranke v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 19. 9. 2008, da je gnojišče veliko le 60 m2, zato zadostuje za njegovo gradnjo le priglasitev del, je protispisno, pa tudi sicer predstavlja tožbeno novoto, saj iz zapisnikov o kontroli, ki so ugotavljali večje površine gnojišča ne izhaja, da bi tožeča stranka ugovarjala izmeram gnojišča, enako pa izhaja tudi obrazca K III z dne 12. 12. 2005, iz katerega izhaja, da je stanje vseh skladiščnih kapacitet po zaključku investicije za gnojišče 78,4 m2. Tožeča stranka tudi ni predložila nobenega materialnega dokaza, ki bi potrjeval njena zatrjevanja. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na pravilnost v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljeni in neupoštevni.

Neutemeljen pa je tudi ugovor, da drugostopni organ ne bi smel spremeniti odločbe upravnega organa prve stopnje v škodo tožeče stranke. Po določbi 43. člena ZKme-1, na katerega se je oprl tudi drugostopni organ, lahko organ, pristojen za nadzor po nadzorstveni pravici, poleg primerov iz zakona, ki ureja upravni postopek, odpravi odločbo pod pogoji in v roku iz razlogov določenih v predpisu skupnosti, ki določa obveznost vračila strank, kadar jim je bilo z odločbo odobrenih preveč sredstev ali upravičenj (prvi odstavek 43. člena). Če Predpis skupnosti roka iz prejšnjega odstavka ne določa drugače, lahko pristojni organ odločbo odpravi v 5-tih letih od vročitve odločbe (drugi odstavek 43. člena). Iz drugega odstavka 71. člena Uredbe 817/2004/ES o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta ES št. 1257/199 o podpori za razvoj podeželja iz evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada izhaja, da je v primeru nepravilno izplačanih zneskov upravičenec v skladu z ukrepom za razvoj podeželja dolžan vrniti zadevni znesek v skladu z 49. členom Uredbe 2419/2001/ES, ki v prvem odstavku 49. člena določa, da v primeru neupravičeno izplačanih zneskov nosilec kmetijskega gospodarstva vrne zadevni znesek skupaj z obrestmi izračunanimi v skladu z tretjim odstavkom istega člena. V skladu z ustaljeno sodno prakso (sodba UP RS I U 360/2009 in I U 1529/2010) je tako upravni organ druge stopnje po tem, ko je ugotovil, da je tožena stranka neupravičeno prejela sredstva za investicijo za gnojišče, pravilno po uradni dolžnosti, upoštevaje načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, kot organ, pristojen za nadzor po nadzorstveni pravici, v škodo tožeče stranke delno odpravil odločbo upravnega organa prve stopnje, saj je tožeča stranka neupravičeno prejela sredstva za investicijo za gnojišče, ne da bi zanj pridobila potrebno gradbeno dovoljenje in ji dodelil sredstva, ki gredo tožeči stranki za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva EU nitritne direktive za leto 2004 le za jamo za gnojnico in ji naložil, da mora vrniti neupravičeno prejeta sredstva.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter so tožbene navedbe neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave na javni seji, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine ali trditve na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

K točki II. izreka: Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določb četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.