Jedro

Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je mogoče novo zahtevo zavreči tako v primeru, kadar o isti zadevi že teče postopek, kot tudi v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenili. Da pri njem ni prišlo do kakršnekoli spremembe, tožnik v tožbi ne zatrjuje in niti ne oporeka dejstvu, da je bilo o njegovi prošnji z odločbo št. Bpp 23272016-7 z dne 13. 2. 2017 že odločeno, zato je zavrženje nove vloge tožnika pravilno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka v skupno obravnavo in odločanje združila zadevi vodeni pod št. Bpp 30/2017 in Bpp 42/2017 in odločila, da se zadeva naprej vodi pod Bpp 30/2017. V 2. točki izreka je prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, št. IV U 223/2015-12 z dne 17. 11. 2016, zavrgla.

2. Odločitev iz 2. točke izreka je tožena stranka utemeljila z določbo prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopkih dodelitve BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter ugotovitev, da je bilo po vpogledu v vpisnik BPP zadeve ugotovljeno, da je prosilec zoper sodbo IV U 223/2015-12 z dne 17. 11. 2016 že vložil (9. 12. 2016) prošnjo za dodelitev BPP za vložitev revizije in je bila njegova prošnja z odločbo Bpp 232/2016-7 z dne 13. 2. 2017 zavrnjena. Ker je bil torej v konkretnem primeru že voden postopek in že izdana odločba, je bilo treba po ugotovitvi, da se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenili, prošnjo prosilca na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, zavreči. 3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in zakonit ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla utemeljene razloge za svojo odločitev, ki se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da njegovo premoženje v postopku dodelitve BPP ni bilo pravilno ovrednoteno, ne navaja pa dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijal dejansko stanje, kot ga je v izpodbijanem sklepu ugotovila tožena stranka in na katerem je utemeljila svojo odločitev.

7. Kakor je bilo ugotovljeno, je tožnik prošnjo za dodelitev BPP, v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, št. IV U 223/2015-12 z dne 17. 11. 2016, vložil že 9. 12. 2016. O navedeni prošnji je bilo odločeno 13. 2. 2017, tako da je bila prošnja zavrnjena. Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo o kateri je Upravno sodišče RS oddelek v Celju odločilo s sodbo IV U 47/2017-10 dne 12. 7. 2017 in tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Sodišče ugotavlja, da je po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP mogoče novo zahtevo zavreči tako v primeru, kadar o isti zadevi že teče postopek, kot tudi v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno. Zavrženje pa je mogoče le v primeru, kadar se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenili. Da pri njem ni prišlo do kakršnekoli spremembe, tožnik v tožbi ne zatrjuje in niti ne oporeka dejstvu, da je bilo o njegovi prošnji z odločbo tožene stranke št. Bpp 23272016-7 z dne 13. 2. 2017 že odločeno, zato je zavrženje nove vloge tožnika pravilno.

9. Ker sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.