Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
24. 5. 2005
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 10. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 296/2003 z dne 2. 10. 2003 se ne sprejme.
2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 323/2003 z dne 2. 7. 2003 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. K 206/2002 z dne 21. 3. 2003 se zavrže.
1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočen sklep razpravljajočega senata sodišča prve stopnje, s katerim mu je bilo naloženo plačilo dela stroškov kazenskega postopka, ki jih je kot zagovornik obdolženega povzročil po svoji krivdi. Izpodbija tudi odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti zoper ta sklep.
2.Pritožnik očita izpodbijanemu sklepu o plačilu stroškov nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Sklepu Vrhovnega sodišča pritožnik očita arbitrarnost. Meni, da izpodbijana odločitev temelji na napačni razlagi določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti. S tem v zvezi navaja, da prvi odstavek 420. člena ZKP jasno določa, da se to izredno pravno sredstvo vloži zoper pravnomočno sodno odločbo. Člen 421 ZKP pa po njegovem mnenju ne določa, da lahko vloži zagovornik to izredno pravno sredstvo le v korist obdolženca. Zato je po mnenju pritožnika zakonsko ureditev mogoče razumeti le tako, da lahko zagovornik to pravno sredstvo vloži tudi v primeru, kot je obravnavani. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.
3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik zatrjuje, da je izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti arbitrarna (22. člen Ustave). Njegov očitek ni utemeljen.
4.Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti in je zato utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. Odločitev Vrhovnega sodišča namreč temelji na razlagi določb 421. člena ZKP, ki je oprta na razumne in logične pravne argumente. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače kot sodišče, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic.
5.Ker z izpodbijano odločitvijo Vrhovnega sodišča očitno ni bila kršena pravice iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).
6.Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.
7.V obravnavani zadevi je bila zahteva za varstvo zakonitosti ustavnega pritožnika zoper izpodbijani pravnomočni sklep o plačilu stroškov zavržena kot nedovoljena. Rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep pritožbenega sodišča je začel teči po njegovi vročitvi. Kdaj mu je bil navedeni sklep vročen, pritožnik ne navaja. Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti pa je razvidno, da je pritožnik navedeno izredno pravno sredstvo vložil dne 11. 7. 2003. Iz navedenega izhaja, da se je pritožnik z izpodbijanim sklepom pritožbenega sodišča, zoper katerega je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, seznanil najkasneje do tega dne. Iz tega je mogoče sklepati, da je bil izpodbijani sklep pritožbenega sodišča pritožniku vročen pred oziroma najkasneje do 11. 7. 2003. Ustavna pritožba, vložena dne 3. 11. 2003, je torej očitno vložena po poteku roka 60 dni od vročitve sklepa Višjega sodišča v Kopru št. Kp 323/2003 z dne 2. 7. 2003.
8.Pritožnik meni, da so kljub navedenemu podani pogoji za obravnavo ustavne pritožbe. Po tretjem odstavku 52. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku šestdesetdnevnega roka. Pritožnik si z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne more varovati roka za vložitev ustavne pritožbe. To tudi ne more biti razlog, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti izjemno obravnavanje ustavne pritožbe. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu kot prepozno zavrglo (2. točka izreka).
9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Ciril Ribičič. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednik senata dr. Zvonko Fišer