Jedro

Duševno stanje in posledične težave, ki so trajne, bistveno (negativno) vplivajo na kakovost tožnikovega življenja, saj ga znatno omejujejo na celotnem področju njegovega udejstvovanja; tožnik je prikrajšan pri mnogih vsakodnevnih aktivnostih, ukvarjanje z nekaterimi dejavnostmi, ki so mu napolnjevale življenje pred škodnim dogodkom, pa je v celoti opustil. Obravnavana nesreča je revidentu povsem spremenila življenje, zaradi česar hudo duševno trpi. Glede na to pravilna uporaba materialnega prava terja zvišanje odškodnine za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in se zavrnilni del izpodbijane pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo in stroškov postopka tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremeni, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo ob že prisojenem znesku še nadaljnji znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter ji v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 759,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene in revizijske stroške v znesku 226,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ko je 13. 5. 1999 z motornim vlakom, ki ga je upravljal, trčil v avtobus. V njem je bilo dvajset osnovnošolcev, ki so se poškodovali, štirje so izgubili življenje. Do nezgode je prišlo po izključni krivdi voznika avtobusa. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.018,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v znesku 863,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je toženec dolžan tožniku plačati še 2.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, odločitev o stroških pa tako, da se znesek 863,77 EUR nadomesti z zneskom 392,50 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper zavrnilni del te sodbe je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da mu poleg že prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodi še odškodnino v znesku 17.591,09 EUR s pripadki. Poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje sicer pravilno ugotovili dejansko stanje, vendar sta mu prisodili občutno prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vse premalo sta vrednotili njegovo izpoved, kako polno življenje brez kakršnihkoli omejitev je živel pred obravnavanim škodnim dogodkom. V prostem času se je ukvarjal s številnimi aktivnostmi (sodelovanje v društvu naturistov in politični stranki, druženje s prijatelji in vnuki), s katerimi se zaradi posledic škodnega dogodka več ne. Prav tako bi morali sodišči nižjih stopenj mnogo večjo težo dati ugotovitvam izvedenca kliničnega psihologa, da je tožnik ravno zaradi obravnavane stresne situacije popolnoma spremenil svoj način življenja. Zaradi tega dogodka sta se namreč pri njem razvila kronični posttravmatski stresni sindrom ter sekundarna depresija, zaradi katerih ni več zmožen kakorkoli normalno funkcionirati, je kronično napet, tesnoben, depresiven in pesimističen. Poleg tega je bila po mnenju revidenta v konkretni zadevi premalo upoštevana dolgotrajnost sodnega postopka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Tožnik izpodbija pravnomočno odločitev o višini odškodnine za njegove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Te so oblika nepremoženjske škode, ki je (praviloma) trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Odločilne za prisojo odškodnine so konkretne omejitve pri vsakodnevnem delu in drugih življenjskih aktivnostih posameznega oškodovanca, pri čemer je pomembno tudi pričakovano trajanje teh omejitev. Po presoji vrhovnega sodišča je revizijska graja na nižjih stopnjah sojenja odmerjene odškodnine iz tega naslova (delno) utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče pri preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), izhaja, da sta se pri tožniku kot posledica obravnavanega škodnega dogodka razvila posttravmatski stresni sindrom in sekundarna depresija, zaradi česar jemlje zdravila. Tožnik je kronično napet, tesnoben, depresiven, nezadovoljen, žalostno razpoložen, z izrazito pesimističnim pogledom v prihodnost, občutkom neuspešnosti, slabo predstavo o lastnem videzu in povečano utrujenostjo; mučijo ga nespečnost, strah, tesnoba, žalost in obup; izgubil je motivacijo za delo, umaknil se je iz socialnega okolja.

8. Ni dvoma, da takšno duševno stanje in posledične težave, ki so trajni, bistveno (negativno) vplivajo na kakovost tožnikovega življenja, saj ga znatno omejujejo na celotnem področju njegovega udejstvovanja; tožnik je prikrajšan pri mnogih vsakodnevnih aktivnostih, ukvarjanje z nekaterimi dejavnostmi, ki so mu napolnjevale življenje pred škodnim dogodkom, pa je v celoti opustil. Obravnavana nesreča je revidentu povsem spremenila življenje, zaradi česar hudo duševno trpi. Glede na opisano dejansko stanje po oceni revizijskega sodišča pravilna uporaba materialnega prava terja zvišanje odškodnine za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 5.000,00 EUR, torej odmero pravičnega zadoščenja za to obliko škode v znesku 10.000,00 EUR. Revizijskemu zavzemanju za dodatno zvišanje odškodnine iz tega naslova pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi; s prisojenim zadoščenjem so primerno upoštevane tako subjektivne okoliščine na strani tožnika kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da bi morala biti tožniku odmerjena višja odškodnina zaradi dolgotrajnosti postopka (škodni dogodek se je zgodil v letu 1999). Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, namreč sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine(1).

9. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Spremenjena odločitev glede glavničnega dela tožnikovega zahtevka je terjala od revizijskega sodišča tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnikov pravdni uspeh se je spremenil; revizijsko sodišče ocenjuje, da je ta v postopku pred sodiščem prve stopnje štiriinštiridesetodstoten. Ob upoštevanju tega uspeha in po medsebojnem pobotanju je sedaj toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, in sicer v znesku 759,73 EUR. Zaradi višjega uspeha tožnika pred sodiščem druge stopnje, ki je sedaj petintridesetodstoten, kar ga upravičuje do povrnitve 149,48 EUR v tem postopku nastalih stroškov, je bilo treba - upoštevajoč tožniku že prisojene pritožbene stroške (42,70 EUR) - tožencu naložiti le še plačilo razlike v višini 106,78 EUR. Poleg tega je toženec dolžan tožniku glede na njegov osemindvajsetodstotni revizijski uspeh povrniti tudi takšen delež revizijskih stroškov, to je 119,60 EUR, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2001 z dne 17. 1. 2002 in II Ips 408/2007 z dne 22. 5. 2008 ter mnoge druge.