Jedro

Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta pa ne predpisuje obveznosti plačila DDV.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42762/2010 z 31. 3. 2010 razveljavi še za glavnico 320,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2007 in se tožbeni zahtevek na plačilo 320,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2007 zavrne (tako da znaša znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati po spremembi sodbe 3.769,53 EUR).

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjen delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje postopek delno ustavilo zaradi umika tožbe, sklep o izvršbi VL 42762/2010 ohranilo v veljavi za glavnico 4.089,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2007, v preostalem pa ga razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega in izvršilnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, ki predlagata spremembo sodbe, vsaka v svojo korist. 3. Tožeča stranka v pritožbi obsežno graja stališče sodišča prve stopnje o tem, da je na njej trditveno in dokazno breme, da je toženka v svojih poslovnih prostorih sploh uporabljala glasbena dela. Meni, da to med pravdnima strankama ni bilo sporno. Poleg tega zadošča, da tožena stranka v poslovalnicah razpolaga z napravami, ki omogočajo predvajanje glasbe. Graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče zaključilo, da tudi v tistih poslovalnicah, za katere zapisnika o kontroli ni, tožena stranka glasbe ni predvajala.

4. Tožena stranka pa se ne strinja s tem, da ni dokazala, da je predvajala zgolj takšno glasbo, ki ni avtorsko varovana. Meni, da je to dokazala, če ne za druge pa vsaj za tiste poslovalnice, v katerih so predvajali glasbo iz zgoščenk.

Tožena stranka nasprotuje tudi temu, da bi bila dolžna plačati davek na dodano vrednost. Poleg tega meni, da v zamudo ni prišla dokler tožeča stranka ni svojih terjatev obračunala po veljavni tarifi.

5. Na pritožbi sta pravdni stranki odgovorili in obe predlagali zavrnitev pritožb nasprotnih strank.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena; pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Tožeča stranka, kolektivna organizacija, ki uveljavlja avtorske pravice na delih s področja glasbe, od tožene stranke zahteva plačilo nadomestila za uporabo avtorsko varovane glasbe (mehanično predvajanje neodrskih glasbenih del) v njenih poslovalnicah (trgovinah in gostinskih lokalih) za avgust 2007. Pravdni stranki pogodbe nista sklenili, v takšni situaciji pa uporaba avtorskih del predstavlja kršitev izključnih pravic.

8. Tožena stranka je zatrdila, da se je po 1. 1. 2007 odločila, da ne bo več predvajala glasbe, ki jo avtorsko varuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je naročila pripravo seznama avtorsko nevarovane glasbe in le takšno predvajala preko interne mreže ter da je uslužbencem naročila, da smejo predvajati le takšno glasbo in to tudi kontrolirala. Poleg tega je zatrdila, da so se v nekaterih poslovalnicah po 1. 1. 2007 odločili, da glasbe sploh ne bodo več predvajali (navedbe na list. št. 140 v spisu).

9. Obsežne in raznotere pritožbene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka trditvam o tem, da je predvajala glasbo, ni nasprotovala, torej ne držijo. Stališče sodišča prve stopnje, da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da je tožena stranka sploh predvajala glasbo, pa je popolnoma pravilno. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je namreč, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Tožena stranka torej ni bila dolžna trditi in dokazovati, kdaj in v katerih poslovalnicah glasbe ni predvajala, kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi.

10. Ob tem je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanj kontrolorjev tožeče stranke ugotovilo, da so v nekaterih primerih zaznali, da glasbe ni in da so takrat to bodisi zapisali v zapisnik o kontroli bodisi sploh niso izpolnili zapisnika o kontroli. Glede na takšno ravnanje (neizpolnjevanje zapisnikov, če glasbe ni) je sodišče prve stopnje popolnoma utemeljeno zaključilo, da v primerih, v katerih tožeča stranka ni izkazala kontrole, ki bi potrjevala uporabo glasbe vsaj v kritičnem letu (sodišče torej ni zahtevalo kontrole v kritičnem mesecu; razumno pa je tudi obravnavalo obdobje po 1. 1. 2007, ko se je tožena stranka odločila spremeniti režim predvajanja glasbe), ni dokazala, da je tožena stranka predvajala glasbo. Pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje je neprepričljivo.

V zadevi I Cpg 1352/2011 Višjega sodišča v Ljubljani je šlo za drugačno dejansko situacijo in stališče, da za javno priobčevanje, ki je avtorskopravno varovano, zadošča, da se v prostorih nahaja radijski sprejemnik, ki deluje, ni bilo zavzeto na način kot ga skuša prikazati tožeča stranka v pritožbi. Tožeča stranka pa ni niti trdila, da imajo v poslovalnicah, kjer glasba ni bila predvajana, naprave, ki predvajanje omogočajo.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je vsebovana v III. točki izpodbijane sodbe, je torej pravilna.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da tožena stranka kljub temu, da je izkazala precejšen trud v smeri prenehanja uporabe avtorsko varovane glasbe, v svoji nameri ni povsem uspela. Tožeča stranka je namreč določno trdila, da nekateri od avtorjev, glede katerih je tožena stranka s predložitvijo seznama (B8) trdila in izkazala, da je predvajala njihovo glasbo, še niso mrtvi več kot 70 let. Tožena stranka pa se na takšne trditve tožeče stranke ni odzvala (oz. je pojasnila, da je morda prišlo do kršitev, ki so bile manjše in zato nepomembne). Glede na trditve tožene stranke, da je bila “ta glasba“ (torej tista, navedena v dnevnih seznamih, ki se je predvajala na interni mreži v trgovskih centrih - primerjaj trditve na list. št. 85 v spisu v zvezi s prilogo B8), predvajana tudi z zgoščenk, velja zaključek, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi predvajala le takšno glasbo, ki ni (več) avtorsko varovana, za vse poslovalnice, tudi za tiste, ki so predvajale glasbo iz zgoščenk. Pritožbeno vztrajanje tožene stranke, da ni predvajala avtorsko varovane glasbe in zato v smislu 1. odstavka 147. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah ne bi bila dolžna nadomestila za predvajanje, torej ni utemeljeno, kar še dodatno potrjujejo tudi nekateri zapisniki kontrolorjev v spisu.

12. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. To, da je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo višjega zneska od tega do katerega je upravičena, ne more povzročiti, da tožena stranka ne bi prišla v zamudo s tistim delom tožničine terjatve, ki je utemeljen in ki ga je bila dolžna poravnati. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka ... zahteva od njega, naj izpolni obveznost (2. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je rok izpolnitve vezalo na trenutek zapadlosti računov. Tožena stranka pa (razen s sklicevanjem, da je bil račun previsok in zato napačen) ugotovitvam sodišča, da je glede na zapadlost računa v zamudo prišla 16. 9. 2007, ne nasprotuje.

13. Utemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z obveznostjo plačila davka na dodano vrednost (DDV). Sodna praksa o tem vprašanju ni povsem enotna, vendar to sodišče soglaša s tistimi odločbami, iz katerih izhaja, da za obračunavanje DDV v primerih kot je obravnavani, ni podlage. Stališče, da se od odškodnin in tej podobnih obveznosti (obravnavani zahtevek ima ob odsotnosti pogodbenega razmerja deliktno naravo) ne obračunava davek, je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v več zadevah(1). Predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost so le dobave blaga ali opravljene storitve, transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačilo odškodnin, neupravičene obogatitve ali civilne kazni), pa niso predmet obdavčitve z DDV, saj plačilo ni v nobeni zvezi z morebitno novo ustvarjeno vrednostjo. Poleg tega višje sodišče še dodaja, da ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta pa ne predpisuje obveznosti plačila DDV (kot jo npr. predpisuje tarifa v Zakonu o odvetniški tarifi(2)). Tožena stranka v pritožbi torej utemeljeno opozarja, da podlaga za prenos (morebitnega) davčnega bremena tožeče stranke na toženo stranko ni izkazana.(3) V tem delu (torej glede obveznosti tožene stranke plačati 8,5% DDV), je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo še za glavnico 320,41 EUR (kar predstavlja 8,5% DDV) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

14. V skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP je torej višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo le v zgoraj opisanem obsegu; na podlagi 353. člena ZPP pa je pritožbo tožene stranke v preostalem delu, pritožbo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo, saj sta neutemeljeni, ob tem pa višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

15. Na ostale obsežne pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). To velja tudi za sklicevanje obeh pritožnic na odločbe tega sodišča kot na sodno prakso, saj se po pregledu teh odločb (razen glede vprašanja DDV) pokaže, da so drugačne odločitve sodišča posledica drugačne trditvene ponudbe pravdnih strank in drugačnega uspeha v dokaznem postopku.

16. Uspeh pravdnih strank v tem postopku je bil delen, odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške, je ne glede na manjšo spremembo izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku še zmeraj pravilna. Takšna odločitev je (ob zelo majhnem – 10% uspehu tožene stranke) pravilna tudi za pritožbeni postopek.

(1) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1688/2013 in druge.

(2) Primerjaj tar. št. 6007 Tarife Zakona o odvetniški tarifi.

(3) Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2367/2011 z 11. 1. 2012.