Jedro

Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja v postopku, za katerega je bil sklep izdan. Navedeni sklep je bil izdan po toženčevi vložitvi ugovora v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine. Ta pravdni postopek ne predstavlja drugega postopka iz omenjenega 2. odstavka 13. člena ZST-1. Ni jasna vsebina in zato tudi ne obseg zatrjevane toženčeve obveznosti. Iz tako pomanjkljivih tožbenih trditev ni mogoče sklepati na utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. Takšna tožba je zato nesklepčna. Nesklepčnost tožbe pa pogojuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbam proti sklepu z dne 19.10.2009, opr. št. P 47/2009-43 in sklepu z dne 4.3.2010, opr. št. P 47/2009-61 se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 11.1.2008, opr. št. I 1831/2007 razveljavi še v 1. in 3. točki izreka (v dajatvenem delu in v odločitvi o izvršilnih stroških) in tožbeni zahtevek ter zahtevek tožeče stranke za plačilo pravdnih stroškov zavrneta.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje se zavrne.

Obrazložitev

Pristojnost za sojenje v tej pritožbeni zadevi je bila po sklepu začasne predsednice Vrhovnega sodišča R Slovenije z dne 26.7.2010, št. Su 72/2010-63 prenešena na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi naložilo dolžniku, da v roku 8 dni plača upniku (tožeči stranki) glavnico v znesku 42,31 EUR, zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov dalje ter izvršilne stroške v znesku 77,12 EUR. Po dolžnikovem (toženčevem) ugovoru je izvršilno sodišče razveljavilo navedeni sklep v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, glede preostalega dela pa nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V pravdnem postopku je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi tudi v dajatvenem delu in v odločitvi o izvršilnih stroških ter tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 131,17 EUR.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno laično pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga. Navaja, da od nakupa 240 l posode njeno praznjenje plačujeta oče in brat. Pritožbi prilaga položnice, ki naj bi to dokazovale.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19.10.2009 zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, s sklepom z dne 4.3.2010 pa je toženčevo pritožbo zoper omenjeno sodbo štelo za umaknjeno.

Toženec je zoper oba sklepa vložil pravočasni pritožbi.

Prvostopenjsko sodišče je toženčeve pritožbe zoper sodbo in sklepa vročilo tožeči stranki, ki pa nanje ni odgovorila.

Pritožbe so utemeljene.

Sodišče prve stopnje je s prvonavedenim sklepom zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodne takse iz razloga, ker ga ni vložil že ob vložitvi pritožbe oz. takrat, ko je nastala taksna obveznost, temveč šele potem, ko je bil z nalogom za plačilo sodne takse pozvan na plačilo takse za pritožbo. Kot je navedlo, je toženčev predlog prepozen in glede na določilo 13. člena ZST-1 ne bi mogel učinkovati za nazaj.

Takšna odločitev je napačna, ker je sodišče prve stopnje spregledalo, da je s sklepom z dne 30.5.2008, opr. št. I 1831/2007/14 toženca že oprostilo plačila nadaljnjih sodnih taks oz. vseh sodnih taks za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost po 25.3.2008, ko je toženec (takrat dolžnik) zaprosil za oprostitev plačila vseh sodnih taks. Po določilu 2. odstavka 13. člena ZST-1 sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja v postopku, za katerega je bil sklep izdan. Navedeni sklep je bil izdan po toženčevi vložitvi ugovora v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine. Ta pravdni postopek ne predstavlja drugega postopka iz omenjenega 2. odstavka 13. člena ZST-1. Gre za postopek, ki se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Tako začeti postopek se z vložitvijo ugovora ni končal, ampak je prešel v pravdnega oz. se je, kot to določa 2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa se je zato obravnaval kot tožba v pravdnem postopku. Če je tako, je prvostopenjsko sodišče nepravilno od toženca terjalo plačilo sodne takse za pritožbo in tudi nepravilno zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki je sledil nalogu sodišča za njeno plačilo. Zaradi napačne uporabe omenjenih določb Zakona o sodnih taksah je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Iz istih razlogov je napačna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je toženčevo pritožbo zoper sodbo zaradi neplačila sodne takse štelo za umaknjeno.

Pritožbeno sodišče je zato presojalo toženčevo pritožbo zoper sodbo. Dejanska podlaga te predstavlja zaključek sodišča, da je bil toženec v vtoževanem obdobju vključen v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, kot to določa 2. odstavek 5. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v občini Žalec (Ur. l. RS, št. 19/97, 40/97, v nadaljevanju Odlok), da je v vtoževanem obdobju odlagal odpadke v posodo za odpadke, da je tožeča stranka izvajala storitev odvoza odpadkov, da je bila zato od tožnika upravičena terjati plačilo za opravljeno storitev in da toženec vtoževanih računov samovoljno ni poravnal. Takšna dejanska podlaga ne izhaja niti iz dejanskih tožbenih trditev tožeče stranke.

Določilo 1. odstavka 180. člena ZPP predpisuje obligatorne sestavine, ki jih mora vsebovati tožba, da je lahko predmet obravnavanja in presojanja v pravdnem postopku. Te so poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga in ki so določene v 105. členu ZPP ter poleg zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, še navedba dejstev, na katera tožnik opira svoj zahtevek in navedba dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Kot je bilo navedeno, se je v obravnavani zadevi postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zanj zakon ne zahteva in ne predvideva (1. odstavek 40. člena ZIZ), da bi moral vsebovati dejansko podlago dolžnikove obveznosti. Tako iz tožničinega izvršilnega predloga izhaja zgolj dejanska trditev, da ji toženec na podlagi enajstih računov, ki segajo v obdobje od 31.1.2006 do 31.8.2007, dolguje 42,31 EUR. Tožnica je po prehodu izvršilnega postopka v pravdnega in po tem, ko jo je sodišče s sklepom pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v dejanskem substratu tožbe, navedla še, da gre za račune za odvoz odpadkov na toženčevem naslovu P. 14, da jih toženec nikoli ni reklamiral in da je tožencu obračunavala odvoz smeti do takrat, ko je med njima ter F. in D. G. (toženčeva oče in brat) prišlo do dogovora, da stroške odvoza odpadkov plačujeta slednja (vloga z dne 24.4.2009). V vlogi z dne 2.6.2009 pa je še navedla, da je do omenjenega dogovora obračunavala svoje storitve za dva naslova in sicer P. 13 in P. 14 (tam kjer prebiva toženec). Navedla je še, da od takrat dalje obračunava svoje storitve le za eno posodo, za vse tri uporabnike skupaj, in jih (v skladu z dogovorom) zaračunava le omenjenima uporabnikoma.

Bistven ugovor toženca pa je bil, da je na odjemnem mestu le ena posoda s prostornino 240 l in da za odvoz odpadkov iz nje, od njenega obstoja dalje, v celoti plačujeta oče in brat, da druge posode za odpadke (80 l) ni več od nabave 240 l posode, in če posode ni, je tudi ni bilo mogoče prazniti in zaračunavati. Da je v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi, obstajala le ena posoda za odpadke, je toženec potrdil s svojim zaslišanjem.

Glede na povzete tožbene dejanske trditve in trditve iz toženčevega odgovora na tožbo je nesporno dejstvo, da je tožeča stranka zaračunavala odvoz odpadkov „za dva naslova“ oziroma tako za toženca kot tudi njegovega očeta in brata. Zaključek sodišča, da toženec ni zatrjeval in zato tudi ne dokazal, da je tožeča stranka odvoz odpadkov zaračunavala tako njemu kot tudi njegovemu očetu in bratu, je napačen, saj je v nasprotju s tem, kar sta stranki zatrjevali v navedenih vlogah.

Po drugem odstavku 39. člena Odloka je osnova za obračun ravnanja z odpadki volumen posode za odpadke, ki se deponirajo. Glede na določbe Odloka je bil toženec nedvomno povzročitelj odpadkov (3. točka 3. člena ) in na podlagi 2. odstavka 5. člena Odloka vključen v sistem ravnanja z odpadki, na podlagi 38. člena Odloka pa dolžan poravnavati stroške ravnanja z odpadki. Tisto, kar je bilo v obravnavani zadevi, glede na navedbe pravdnih strank, sporno, je, ali je tožeča stranka tožencu zaračunavala samostojno posodo za odpadke, ali pa, tako kot trdi toženec, osnove za obračun sploh ni bilo, ker tudi ni bilo „druge“ posode.

Tožnica ni postavila trditve, da je tožencu zaračunavala samostojno posodo ter v kakšnem volumnu. Torej obstoja posode tudi ni dokazovala. Prav tako ni postavila dejanske trditve ali je tožencu zaračunavala (procentualni) del skupne posode na skupnem odjemnem mestu (4. odstavek 9. člena Odloka). Tako sploh ni jasna vsebina in zato tudi ne obseg zatrjevane toženčeve obveznosti. Iz tako pomanjkljivih tožbenih trditev ni mogoče sklepati na utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. Takšna tožba je zato nesklepčna. Nesklepčnost tožbe pa pogojuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, zato je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (4. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke je pogojevala tudi odločitev o zavrnitvi njenega stroškovnega zahtevka za v pravdi nastale stroške. Toženčev stroškovni zahtevek za povrnitev stroškov prvostopenjskega postopka pa je bilo treba zavrniti, ker jih ni opredeljeno zahteval (2. odstavek 163. člena). Tako ni uspel denarno opredeliti potnih stroškov, prav tako pa tudi ni opredelil stroškov fotokopiranja (koliko fotokopij in po kakšni ceni). O toženčevih stroških pritožbenega postopka pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tudi ni priglasil.