Jedro

Pri poškodbi spodnje čeljusti je treba upoštevati, da mora odškodnina predstavljati individualizacijo, ki je v tem, da oškodovanec ne more odpirati ust več kot 3 cm. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bo trpel ne le vsak dan, ampak večkrat na dan.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem in stroškovnem delu izreka spremeni tako, da se sodba v celoti glasi: "1. Tožena stranka Zavarovalnica TILIA d.d., je dolžna plačati tožeči stranki D.G., še odškodnino v višini 1.071.389,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, to je od 16.8.1999 dalje do plačila in zakonite zamudne obresti od zneska 20.484,00 SIT od vložitve tožbe, to je 22.5.1998 do 27.1.1999 v 15 dneh. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 131.060,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dne 16.8.1999 do plačila v 15 dneh". V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem toda izpodbjanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 40.029,00 SIT v 15dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo zneska 271.389,00 SIT, ki ga je dolžna z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila plačati toženi stranki, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.484,00 SIT za čas od 22.5.1998 do 27.1.1999. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in glede na tak izid pravde je toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 72.184,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. S sklepom pa, ki ni predmet pritožbe pa je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks in vzelo na znanje skrčitev tožbe za znesek 1.200.000,00 SIT, kolikor je tožena stranka tožniku že izplačala. Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožnik mlad fant, ki bo konec tega leta, to je leta 1999 star 21 let, poškodoval pa se je v letu 1997 in je njegovo zdravljenje trajalo skoraj tri mesece. Tožnik je trpel zaradi poškodbe obraza - zloma vogala spodnje čeljustnice na levi strani in zloma sklepnega podaljška spodnje čeljustnice na desni strani, zloma leve ličnice, razpočne rane nad levo obrvjo na levem kolenu in spodnji ustnici, udarnine trebuha in odrgnin na obeh golenih, hude in dolgotrajne bolečine. Poleg tega je imel hude nelagodnosti, ker ni mogel uživati nobene trše hrane, saj je imel šest tednov zvezane čeljusti, nadalje je bil podvržen operativnim posegom, ki so bili izredno boleči in neprijetni in vse to je razvidno iz zdravstvene dokumentacije. Tožnik meni, da je sodno odmerjena odkodnina za fizične bolečine in nelagodnosti v času zdravljenja v znesku 800.000,00 SIT mnogo prenizka. Njegov zahtevek v znesku 1.200.000,00 SIT prav gotovo ni pretiran. Tožniku pa so nastale tudi trajne posledice, ki jih ima in jih bo imel celo življenje. To je potrdil tudi izvedenec. Tožnik ima močno omejeno gibljivost spodnje čeljustnice v levo in desno stran, omejeno ima odpiranje ust, saj znaša razmak zgornjih in spodnjih zob pri maksimalno odprtih ustih le 3 cm, močnejši ugriz pa mu povzroči bolečine v sklepu med spodnjo čeljustnico in senčnico nadesni strani. Tožnik je zato oviran pri raznih življenjskih aktivnostih tako pri hranjenju kot pri ustni higieni, ne more peti, ne more kričati, ne sme biti na soncu, pa tudi sicer ga boli glava. Tudi iz tega naslova tožnik meni, da ni postavil pretiranega zahtevka, ko je zahteval 2.000.000,00 SIT odškodnine. Sodišče pa tožniku tudi ni priznalo nikakršne odškodnine za skaženost, katero je resda izvedenec ocenil za manjši kozmetski defekt, vendar pa ne gre prezreti, da sodišča priznavajo tudi iz takega naslova odškodnino. Končno tožnik pravi, da je nepravilen tudi izrek o stroških, kar je posledica priznanja tako nizke odškodnine. Pritožba je delno utemeljena. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, da pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP sodbo delno spremenilo in priznalo tožniku višjo odškodnino za fizične bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem in sicer za 200.000,00 SIT in višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 600.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katere kot pravilne sprejema, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pomeni, da so zneski za fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizko prisojeni. Materialnopravno podlago za priznanje odškodnin za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti predstavljata določili 200 in deloma 203. člena ZOR. Materialno pravo je pravilno uporabljeno, če je priznana oškodovancu pravična odškodnina. Ta pa je pravična, če predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in če hkrati odgovarja okvirom oziroma merilom, ki jih začrtujejo na eni strani razmere med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani takoimenovane splošne razmere, ker so višine odškodnin odvisne tudi od splošnih gospodarskih razmer, življenjskega standarda, vrednotenja človekovih dobrin in podobno v določeni sredini oziroma državi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pravnorelevantnih dejstev, povezanih z intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem premalo upoštevalo prav to, kar tožnik navaja v pritožbi, torej, da je šlo za poškodbo glave, da je tožnik zaradi operacij trpel hude telesne bolečine in da so bile tudi neugodnosti med zdravljenjem izredno hude in neprijetne. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje tako o fizičnih bolečinah kot o nelagodnostih med zdravljenjem zvišalo odškodnino iz tega naslova za 200.000,00 SIT, torej na 1.000.000,00 SIT. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je po mnenju pritožbenega sodišča prenizko prisojena. Upoštevati je namreč treba, da gre za tožnika, ki je bil ob nesreči star 19 let in da bo praktično vse življenje trpel posledice poškodbe, ki se mu bodo kot duševne bolečine javljale, ne le vsak dan, ampak vsak dan večkrat. Ker ima omejeno odpiranje ust, bo trpel pri vsakdanjih opravilih, tako pri hranjenju kot ustni higieni ter pri drugih vsakdanjih dejavnostih, seveda pa tudi pri medicinskih pregledih. Sodišče prve stopnje to vse pravilno ugotavlja, vendar pa vse to premalo upošteva. Odškodnina, kakršno je prisodilo sodišče prve stopnje v znesku 700.000,00 SIT, je zato po mnenju pritožbenega sodišča bistveno prenizka in jo je zvišalo še za 600.000,00 SIT, torej na 1.300.000,00 SIT. Ni pa mogoče slediti pritožbi, da gre tožniku odkodnina iz naslova skaženosti. Sodišče prve stopnje je glede te odškodninske postavke povsem pravilno odločilo, ko je reklo, da odškodnina za skaženost tožniku ne gre. Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je pritožbeno sodišče moralo odločiti v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP o stroških vsega postopka. Tožnikov uspeh je sedaj približno 60 %, tožene stranke pa 40 %. Ker odmere pravdnih stroškov tožeča stranka ne graja, je pritožbeno sodišče od priznanih stroškov tožniku priznalo 60 % in še posebej stroške za izvedenca, toženi stranki pa 40 % in po medsebojnem pobotanju naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke na prvi stopnji v znesku 131.060,40 SIT. Ker je tožeča stranka v pravdi uspela z zneskom 800.000,00 SIT, ji je pritožbeno sodišče od tega zneska priznalo tudi pritožbene stroške.