Jedro

Sodišče je upoštevajoč okoliščine primera in dejstvo, da je tožnik, zaslišan na naroku, prepričljivo izpovedal, da se ne spomni, kdaj naj bi prišel iz pripora (ne ve torej, kdaj naj bi izvedel za zamudo), na podlagi drugega odstavka 24. člena ZUS-1 štelo, da je predlog vložen v subjektivnem roku.

Prisotnost tolmača ob vročanju upravnih pisanj, ni predpisana in ne gre za pravico tožnika, ki bi bila utemeljena na zakonu. Že zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje z zatrjevanjem, da je tožnik zamudil tožbo zato, ker ob vročitvi izpodbijanega akta ni bil prisoten tolmač, ob odsotnosti drugih trditev, ni opravičljiv razlog v smislu določbe 24. člena ZUS-1. Ne glede na to, pa sodišče zgolj pojasnjuje, da ni sporno in tožnik zaslišan izrecno potrdi, da je ob vročitvi izpodbijanega sklepa prejel prevod sklepa v arabščino, da je prevod razumel, zato ni utemeljeno niti nakazovanje tožnika, ki sicer ni konkretizirano, da bi prejel sklep v jeziku, ki ga ne bi razumel, kar naj bi bil vzrok za zamudo pri vložitvi tožbe.

Izrek

I. Tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen dne 14. 6. 2023, se zavrne.

II. Tožba se zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_Tožnikove navedbe_

1. Tožnik je 14. junija 2023 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1448/2023/8 z dne 24. 4. 2023 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) ter zahteval izdajo začasne odredbe. Navaja, da mu je bil izpodbijani sklep, s katerim je bila zavržena njegova prošnja za mednarodno zaščito zato, ker naj bi bil predan Republiki Hrvaški, vročen 9. 5. 2023. Ker je bil tožnik v priporu, iz katerega je prišel 30. 5. 2023, tožbe zoper izpodbijani sklep ni mogel vložiti pravočasno. Zato meni, da so podani pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Zaradi pripora ob vročitvi tožnik tudi ni imel tolmača. Pripor je bil kasneje odpravljen. Zaradi navedenega meni, da je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen.

_Navedbe toženke_

2. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Predlaga tudi zavrnitev predloga za vrnitve v prejšnje stanje. Navaja, da je glede na to, da je bil tožnik iz pripora izpuščen 30. 5. 2023, tožbo pa je vložil šele 16. 6. 2023, predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen prepozno, ker ni vložen v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok za zamudo, kakor je določeno v prvem odstavku 105. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka meni, da bi lahko tožnik tudi že v času bivanja v priporu poskrbel za pridobitev pooblaščenca in pravočasno vložitev tožbe, saj je pravica do pravnega varstva omogočena tudi osebam, ki so nastanjene v zavodih za prestajanje kazni zapora.

**K I. točki izreka:**

3. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

4. Stranka, ki iz opravičenega vzroka zamudi zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 24. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ob vložitvi predloga mora verjetno izkazati okoliščine za utemeljenost predloga (tretji odstavek 24. člena ZUS-1). Predlog je treba vložiti v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele kasneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za zamudo izvedela (drugi odstavek 24. člena ZUS-1). Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (četrti odstavek 24. člena ZUS-1).

5. Sodišče je na naroku o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (drugi odstavek 120. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) izvedlo vse v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje predlagane dokaze in sicer: prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloge od A1 do A4 in B1, v soglasju s strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1448/2023/8 ter zaslišalo tožnika.

6. Ni sporno, da je bil izpodbijani sklep tožniku vročen 9. 5. 2023 in da je tožbo vložil 14. 6. 2023. Zaslišan se tožnik sicer ne spomni, kdaj naj bi prišel iz pripora, v tožbi navaja, da naj bi prišel iz pripora 30. 5. 2023 in izrecno ne navaja, kdaj je izvedel za zamudo. Glede na to, da se je rok za vložitev tožbe iztekel 12. 5. 2023, obravnavani predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je vložil 14. 6. 2023, sodišče ugotavlja, da je obravnavani predlog vložen v tri mesečnem objektivnem roku. Sodišče je upoštevajoč okoliščine primera in dejstvo, da je tožnik, zaslišan na naroku, prepričljivo izpovedal, da se ne spomni, kdaj naj bi prišel iz pripora (ne ve torej, kdaj naj bi zvedel za zamudo), na podlagi drugega odstavek 24. člena ZUS-1 štelo, da je predlog vložen v subjektivnem roku.

7. V konkretnem primeru tožnik, kot je mogoče smiselno povzeti, utemeljuje svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje s tem: (i) da je bil ob vročitvi v priporu in (ii) da tožnik ob vročitvi, zaradi pripora, ni imel tolmača. Sodišče ugotavlja, da navedena razloga nista opravičljiva razloga v smislu 24. člena ZUS-1. 8. Sodišče pojasnjuje, da sicer razlogi za vrnitev v prejšnje stanje niso zgolj tisti, ki pomenijo višjo silo, temveč se opravičenost ali neopravičenost zamude presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.1 Vrnitev v prejšnje stanje načeloma preprečuje vsaka oblika krivde - naklep in velika ali majhna malomarnost. Zamuda torej ni opravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati. V sodni praksi je pri tem pogosto naslednje merilo: opravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje, vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem, oz. če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki.2 Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (torej nekrivda) ni mogla niti predvideti, niti preprečiti. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001 sprejelo stališče, da so lahko opravičeni razlog le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.

9. Nesporno dejstvo, da je izpodbijani sklep tožniku vročen v času, ko se je nahajal v priporu, ni opravičljiv razlog za zamudo vložitve tožbe v tem upravnem sporu. Ni sporno in tožnik zaslišan to izrecno potrdi, da je sam podpisal vročilnico izpodbijanega sklepa. Glede na to, da sama vročitev izpodbijanega sklepa ni sporna, samo dejstvo, da se je tožnik nahajal v priporu, ob odsotnosti drugih trditev, po presoji sodišča ni opravičljiv razlog za to, da je zamudil rok za vložitev tožbe.

10. Po presoji sodišča vrnitve v prejšnje stanje ne opravičuje niti drug tožnikov razlog, ki ga je mogoče smiselno povzeti, da je rok za vložitev tožbe zamudil zato, ker je bil v priporu in zato ob vročitvi izpodbijanega sklepa ob tožniku ni bil prisoten tolmač. Sodišče pojasnjuje, da prisotnost tolmača ob vročanju upravnih pisanj, ni predpisana in ne gre za pravico tožnika, ki bi bila utemeljena na zakonu. Že zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje z zatrjevanjem, da je tožnik zamudil tožbo zato, ker ob vročitvi izpodbijanega akta ni bil prisoten tolmač, ob odsotnosti drugih trditev, ni opravičljiv razlog v smislu določbe 24. člena ZUS-1. Ne glede na to, pa sodišče zgolj pojasnjuje, da ni sporno in tožnik zaslišan izrecno potrdi, da je ob vročitvi izpodbijanega sklepa prejel prevod sklepa v arabščino, da je prevod razumel, zato ni utemeljeno niti nakazovanje tožnika, ki sicer ni konkretizirano, da bi prejel sklep v jeziku, ki ga ne bi razumel, kar naj bi bil vzrok za zamudo pri vložitvi tožbe.

11. Sodišče je predlog za vrnitev v prejšnje stanje po ugotovitvi, da ni predlagan iz opravičljivih razlogov v smislu 24. člena ZUS-1, kot neutemeljen zavrnilo.

**K II. točki izreka:** Tožba je prepozna.

12. Zoper vse sklepe, izdane na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), se tožba lahko vloži v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 70. člena ZMZ-1).

13. Izpodbijani sklep, kot izhaja iz vročilnice v upravnem spisu, je bil tožniku vročen 9. 5. 2023. Rok za vložitev tožbe se je iztekel 12. 5. 2023, zato je tožba, vložena dne 14. 6. 2023, vložena po poteku zakonsko določenega roka in jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.

**K III. točki izreka** Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

14. Zahtevo za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je dopustno vložiti hkrati s tožbo ali po vložitvi tožbe, vse do pravnomočne odločitve o tožbi. V skladu z ustaljeno sodno prakso3 je formalni pogoj za izdajo začasne odredbe vložena tožba, ki je dopustna. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba je procesna ovira za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo. Zato je sodišče zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v II Ips 495/99 z dne 30. 3. 2000. 2 Tako Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 1963/2000. 3 Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 337/2007 z dne 28. 3. 2007, I Up 428/2007 z dne 14. 6. 2007, I Up 556/2007 z dne 20. 9. 2007, I Up 131/2017, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, II Up 136/2022 z dne 18. 7. 2022 itd.