Jedro

Sodišče v celoti pritrjuje stranki z interesom D., d. d., da iz zahteve C. C. izhaja, da na podlagi 5. člena ZRP predlaga, da naj se ji izroči v upravo premoženje (le) na ....

Sodišče ugotavlja, da je organ pri presoji obstoja aktivne legitimacije C. C. za vložitev zahteve po 5. členu ZRP pravilno izhajal iz teleološke metode razlage določbe prvega odstavka 5. člena ZRP. Šele celotno besedilo 5. člena ZRP namreč omogoča, da se določi pravi pomen prvega odstavka, ki določa primere, v katerih so legitimirani za vložitev zahteve za vrnitev premoženja sorodniki lastnika, in sicer je to „v primerih, kjer je nedvomno ugotovljeno, da je lastnik umrl, ter v primerih, kjer se lastnik ni pojavil in zato izroči sodišče na zahtevo imovino v upravo bližnjim sorodnikom. Iz drugega in tretjega odstavka 5. člena ZRP pa izhaja, da se v primeru, da se prijavi istočasno več bližnjih sorodnikov, da se jim premoženje izroči po vrstnem redu in po deležih, po kakršnih bi se jim izročilo v primeru dedovanja, in to po predpisih Občega državljanskega zakonika za primer dedovanja, če se predloži oporoka, pa ima oporočni naslednik prednost ter dalje, da osebe, ki uveljavljajo dedno pravico do takega premoženja, ne morejo zahtevati pri sodišču izročitve premoženja v dediščino pred pretekom enega leta po zaključku vojne.

Izrek

I. Tožbi se zavrneta.

II. Stroškovna zahtevka tožnikov se zavrneta.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upravna enota Radlje ob Dravi (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo zavrnila zahtevo pravnih naslednikov po pokojnem A. A. za denacionalizacijo tam navedenega nepremičnega premoženja v k. o. ... in k. o. ...

Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1235/2017 z dne 5. 2. 2019, in kot eno ključnih ugotovitev navaja, da je zahtevano premoženje že pred podržavljenjem zaplenil A. A. okupator. Iz listin v spisu izhaja, da je nemški okupator v letu 1943 odvzel vse premoženje, ki je bilo zemljiškoknjižno last A. A., v k. o. ... in k. o. ..., in sicer se je na podlagi zaplembenega sklepa z dne 15. 2. 1943 dne 23. 2. 1943 vknjižila pri navedenih nepremičninah lastninska pravica za B. B. (Dežela Štajerska). Dne 29. 5. 1945 pa je bil uveljavljen Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (v nadaljevanju ZRP), po katerem se je moral lastnik zaplenjenega premoženja obrniti za vrnitev premoženja na pristojno sodišče (1. člen). Organ je v postopku zaključil, da taka zahteva v tem primeru ni bila vložena, saj je bila s strani matere lastnika premoženja C. C. dne 8. 8. 1945 vložena zahteva po 5. členu ZRP, taka zahteva pa je bila predvidena za primer, da je nedvomno ugotovljeno, da je lastnik premoženja umrl ter za primere, kjer se lastnik ni pojavil. Za obravnavani primer pa je organ ugotovil, da je bil lastnik tedaj živ, saj je umrl šele 17. 9. 1949, in tudi, da bi se mogel pojaviti. Vse ugovore pravnih naslednikov pokojnega A. A., ki so zaključku nasprotovali, pa je organ zavrnil kot neutemeljene.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 14. 10. 2019 zavrnilo pritožbe pravnih naslednikov pokojnega A. A. kot neutemeljene.

**Združitev postopkov**

3. Zoper izpodbijano delno odločbo sta bili vloženi dve tožbi; prvo so vložili 1. do 8. tožnik (I U 1810/2019), drugo pa 9. tožnik (I U 1818/2020). Sodišče je s sklepom I U 1810/2019 z dne 4. 10. 2022 na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predloga strank postopka združilo in zadevo v nadaljevanju vodi kot I U 1810/2019. **Bistvene navedbe strank v postopku upravnega spora**

4. V svoji tožbi se 1. do 8. tožnik ne strinjajo z razlago določbe 5. člena ZRP, ki jo zagovarjata organa, namreč da je zahtevo za izročitev premoženja sorodnikom lastnika po tej zakonski določbi mogoče uveljavljati le, če je lastnik mrtev ali če se je upravičeno domnevalo, da se lastnik ne bo več pojavil. Izpostavljajo, da ni jasno, od kje bi bilo nesporno, da se je vedelo (in kdo točno naj bi vedel), da je bivši lastnik živ in kje se nahaja. Iz 5. člena ZRP tudi ne izhaja, da bi moral bivši lastnik veljati za mrtvega. Tudi v letu 1946 spremenjeni ZRP je določal za tako zahtevo le dva pogoja: če se nedvomno ugotovi, da je lastnik umrl oziroma če se lastnik ni oglasil, ne pa, da je lastnik mrtev oziroma velja za mrtvega. Zatrjujejo, da se je zahtevek C. C. nanašal na bivšega lastnika, ki se ni pojavil. Razlogi, zakaj se ni pojavil, pa po ZRP niso pomembni. Ker se bivši lastnik ni pojavil, je tako obstajala potreba po izročitvi premoženja v uporabo bližnjim sorodnikom. Ker je mati bivšega lastnika C. C. imela tudi sinovo pooblastilo po 1007. oziroma 1008. členu Občega državljanskega zakonika, je kot njegova pooblaščenka lahko podala tudi zahtevo v smislu 1. člena ZRP. Tožniki opozarjajo tudi na stališča sodišča v zadevi I U 1235/2017 in zatrjujejo, da je C. C. imela legitimacijo za vložitev zahteve tako po 1. kot 5. členu ZRP. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Dodaja, da je bil zahtevek po 5. členu ZRP vezan na mrtvega bivšega lastnika ali na bivšega lastnika, ki je veljal za mrtvega, pri čemer se sklicuje na 7. člen noveliranega ZRP. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom D., d. d. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter meni, da v tem primeru ZRP ni mogoče šteti kot temelja pravice do denacionalizacije, ker bivši lastnik ni zahteval vrnitve premoženja v skladu s 1. členom ZRP, pri čemer se ne strinja s tožniki, da je zahtevo C. C. mogoče šteti za tako zahtevo. Opozarja tudi na določbo tretjega odstavka 1. člena leta 1946 noveliranega ZRP. Strinja se z odločitvijo in razlogi v izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja še, da je C. C. v vlogi z dne 8. 8. 1945 jasno zapisala, da se ji na podlagi petega odstavka 5. člena ZRP prepustijo v uživanje nepremičnine v k. o. ..., za nepremičnine v ... pa je predlagala postavitev posebnega skrbnika. Predmet tega postopka denacionalizacije pa so nepremičnine v ..., vpisane v k. o. ... in k. o. ... Glede na to je odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo pravilna že iz tega razloga, ker C. C. vrnitve nepremičnin, o katerih je odločeno z izpodbijano odločbo, niti ni zahtevala.

7. V svoji tožbi pa 9. tožnik navaja, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na aktivno legitimacijo C. C. za vložitev zahteve z dne 8. 8. 1945. Vsebino zahteve je organ nepravilno razlagal. Gre za zahtevo po 1. členu ZRP, saj se je vlagateljica izkazala s pooblastilom prejšnjega lastnika za zastopanje. Pri tem je treba upoštevati tudi, da gre za laično vlogo. Tožnik tudi kritizira uporabo teleološke metode za razlago določbe 5. člena ZRP in vztraja pri svoji razlagi, podani v upravnem postopku, v bistvenem, da bi bilo potrebno upoštevati tudi zgodovinske okoliščine, vendar se upravni organ do teh navedb ni opredelil. Dne 6. 2. 1946 se je namreč pričel kazenski postopek zoper A. A. Tožnik še opozarja na to, da je C. C. podala zahtevo po ZRP v dveh vlogah in kot pravni laik. Vsebina dokumenta, med drugim predlog za postavitev skrbnika in pooblastilo, ovrže zaključek upravnega organa, da C. C. ni bila aktivno legitimirana za vložitev zahteve. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Stranka z interesom D., d. d. v odgovoru na tožbo 9. tožnika navaja enako kot v odgovoru na tožbo 1. do 8. tožnika ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**Odločanje po sodnici posameznici**

10. Sodišče je 4. 10. 2022 sprejelo sklep I U 1810/2019-36, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale, ne pisno ne na posebno vprašanje sodnice na glavni obravnavi.

**Glavna obravnava**

11. Sodišče je 17. 11. 2022 opravilo javno glavno obravnavo. Obravnave sta se udeležila 9. tožnik in stranka z interesom D., d. d., toženka pa je sodišču dne 17. 10. 2022 sporočila, da opravičuje izostanek na glavni obravnavi ter da vztraja pri odločitvah organov obeh stopenj ter njunih razlogih in pri navedbah v odgovorih na tožbi. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine v sodnem spisu (A9 - A15) in listine upravnega spisa; od listin v sodnem spisu je tako vpogledalo v izpodbijano odločbo in odločbo druge stopnje, sodbi I U 1235/2017-23 z dne 5. 2. 2019 in I U 422/2015-41 z dne 12. 1. 2016. Pooblaščenec tožnika je v svoji besedi vztrajal pri stališčih iz tožbe in nasprotoval navedbam D., d. d., podanim v odgovoru na tožbo in ponovljenim na glavni obravnavi, da C. C. z vlogo z dne 8. 8. 1945 niti ni zahtevala vrnitve premoženja, ki je predmet tega postopka, v k. o. ... in k. o. ..., pač pa se je njena vloga nanašala na premoženje v k. o. ... Pooblaščenec tožnika je svoje nasprotovanje utemeljeval z navedbami, da se je vloga C. C. nanašala na premoženje tako na ... kot v ... in da je z njo C. C. podajala različne zahtevke; za skrbništvo za premoženje na ..., za premoženje v ... pa je predlagala, da se da pod sekvester narodne imovine.

**K I. točki izreka:**

12. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve za denacionalizacijo premoženja, nepremičnin v k. o. ... in k. o. ..., prejšnjega lastnika pok. A. A. Organ je odločbo izdal v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1235/2017-23 z dne 5. 2. 2019, s katero je to odpravilo odločbo prvostopenjskega organa z dne 12. 9. 2016 v delu izreka, s katerim je ta odločil, da je D., d. d. kot zavezanec dolžan prejšnjemu lastniku za nepremičnine v k.o. ... in k.o. ... izplačati odškodnino v višini 18.387,48 DEM. Sodišče je organu naložilo, da mora v ponovnem postopku, glede na to, da kot pravni temelj podržavljenja šteje ZRP (22. točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen), dopolniti dejansko stanje glede vprašanj, ali je bila zahteva C. C. z dne 8. 8. 1945 vložena (tudi) za vrnitev nepremičnin, o katerih se odloča v predmetni denacionalizaciji ter če je bila, ali so bile te nepremičnine tedaj v lasti B. B. (ali pa v lasti A. A., vendar zaradi kazenskega postopka zoper njega začasno pod upravo narodne imovine), in tudi glede vprašanja, ali so bili izpolnjeni pogoji aktivne legitimacije za zahtevo po 5. členu ZRP.

13. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ v ponovnem postopku dejansko stanje ustrezno dopolnil. Tako je ugotovil, da je nemški okupator v letu 1943 odvzel vse premoženje, zemljiškoknjižno last A. A., v k. o. ... in k. o. ... Za navedene nepremičnine se je na podlagi zaplembenega sklepa z dne 15. 2. 1943 vknjižila lastninska pravica za B. B., in za vse to premoženje je bila vložena zahteva za denacionalizacijo (str. 8 in 9 izpodbijane odločbe). Organ v izpodbijani odločbi ugotavlja še, da je v predlogu C. C. z dne 8. 8. 1945 zaobseženo premoženje, ki ga je A. A. zaplenil okupator (str. 10 izpodbijane odločbe). Glede navedenega predloga C. C. z dne 8. 8. 1945 pa zaključuje, da gre za vlogo po 5. členu ZRP, vendar po njegovi presoji C. C. za vložitev zahteve po 5. členu ZRP ni bila aktivno legitimirana. Zato je v ponovnem postopku odločil, da A. A. ni upravičenec do denacionalizacije, ob utemeljevanju, da za premoženje, ki mu ga je odvzel okupator, ni sprožil ustreznih postopkov po ZRP (str. 15 izpodbijane odločbe).

14. Tožniki se ne strinjajo z razlago 5. člena ZRP, kot jo zagovarjata upravna organa. Izpostavljajo, da ni jasno, od kje se je vedelo (in kdo točno naj bi vedel), da je bivši lastnik živ in kje se nahaja. Ker je mati bivšega lastnika C. C. imela tudi sinovo pooblastilo po 1007. oziroma 1008. členu Občega državljanskega zakonika, je kot njegova pooblaščenka lahko podala tudi zahtevo v smislu 1. člena ZRP. Bila je aktivno legitimirana tako za zahtevo po 1. kot po 5. členu ZRP. Upoštevati bi bilo treba tudi, da gre za laično vlogo. Tožniki tudi kritizirajo uporabo teleološke metode za razlago določbe 5. člena ZRP in vztrajajo pri svoji razlagi, podani v upravnem postopku, v bistvenem, da bi bilo potrebno upoštevati tudi zgodovinske okoliščine, da pa se upravni organ do teh navedb ni niti opredelil. Vsebina dokumenta, med drugim predlog za postavitev skrbnika in pooblastilo, po njihovem mnenju ovrže zaključke organa.

15. Sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je nepremičnine v k. o. ... in k. o. ..., ki so predmet izpodbijane denacionalizacijske odločbe, in so bile zemljiškoknjižno last A. A., nemški okupator v letu 1943 odvzel ter se je za te nepremičnine na podlagi zaplembenega sklepa z dne 15. 2. 1943 vknjižila lastninska pravica za B. B. Tudi ni sporno, da se vloga C. C. z dne 8. 8. 1945 nanaša tudi na nepremičnine v ...1, sporno pa je, v kakšni vsebini se nanaša na nepremičnine v ... in kako je to vsebino treba razlagati v smislu določb ZRP ter dalje, ali gre za zahtevo po 1. ali 5. členu ZRP, in ali je bila C. C. aktivno legitimirana za vložitev zahteve po 5. členu ZRP.

16. Glede vsebine vloge C. C. z dne 8. 8. 1945 v pomenu, na katere nepremičnine se zahteva za vrnitev po določbah ZRP nanaša, ali le na nepremičnine na ... ali tudi v ..., organ izrecnega odgovora v izpodbijani odločbi ne poda. Vendar pa je glede na obrazložitev kot celoto njegovo razlogovanje mogoče razumeti, da šteje, da se je zahteva C. C. za vrnitev premoženja nanašala tudi na premoženje v ... Sodišče se strinja s tožniki, da se vloga z dne 8. 8. 1945 nanaša tako na premoženje na ... kot na premoženje v ..., in da je v zvezi s tem C. C. podala različne predloge, in sicer, da se jo postavi za skrbnico premoženja na ... in da se premoženje v ... da pod sekvester narodne imovine2. Vendar je tudi po presoji sodišča očitno, da vloga C. C. le v delu glede zahteve, ki se nanaša na k.o. ..., predstavlja zahtevo v smislu določb ZRP. Sodišče namreč v celoti pritrjuje stranki z interesom D., d. d., da iz zahteve C. C. izhaja, da na podlagi 5. člena ZRP predlaga, da naj se ji izroči v upravo premoženje (le) na .... Sodišče ugotavlja, da iz vloge C. C. v nadaljevanju tudi izrecno izhaja, da ne „reflektira“3 na upravo celotnega premoženja, saj navaja, „naj za upravo premoženja ... sodišče postavi posebnega skrbnika“ in še, „če ima narodna vlada zakonit razlog postaviti premoženje A. A. pod državno upravo, se to lahko tiče le premoženja ...“. Glede premoženja, ki ga je odvzel okupator, ZRP namreč določa, da se vrača lastnikom takoj in naj se za vrnitev premoženja lastnik obrne na pristojno sodišče (prvi odstavek 1. člena ZRP), v primerih, kjer je nedvomno ugotovljeno, da je lastnik umrl, ter v primerih, kjer se lastnik ni pojavil, pa sodišče izroči na zahtevo premoženje v upravo bližnjim sorodnikom (prvi odstavek 5. člena ZRP).

17. Zaključku o tem, da je C. C. z vlogo z dne 8. 8. 1945 zahtevala vrnitev le premoženja na ... ter da njena vloga ni obsegala tudi zahteve za vrnitev premoženja v ..., pritrjuje tudi dopis Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 19. 5. 1945, ki ga je na glavni obravnavi predložila stranka z interesom D., d. d., (ob tem ko je bilo sicer ugotovljeno, da se že nahaja v upravnem spisu) in v katerem je navedeno, da A. A. pred tamkajšnjim sodiščem ni vložil predloga, da se mu vrne po okupatorju zaplenjeno premoženje, in še, da je vse bivše nepremično premoženje A. A., vknjiženo na B. B., bilo na podlagi sodnega sklepa prenešeno v last Splošnega ljudskega premoženja in so bili opravljeni tudi ustrezni zemljiškoknjižni vpisi. Tožeča stranka je sicer ugovarjala, da na podlagi navedene listine ni mogoče sprejemati dokazne ocene o tem, da zahteva za vrnitev premoženja v ... ni bila vložena, ob zatrjevanju, da je vlogo za vrnitev premoženja C. C. vložila pri Okrajnem sodišču na Vrhniki ter bi jo to sodišče ob pravilnem poslovanju moralo odstopiti Okrajnemu sodišču v Mariboru. Vendar tožeči stranki sodišče ne pritrjuje, kajti zaključek o tem, da zahteva za vrnitev premoženja A. A. na lokaciji ... na podlagi določb ZRP ni bila vložena, temelji tudi na vsebini vloge C. C., kot je bila ugotovljena.

18. Tudi kolikor tožniki trdijo, da izhaja iz odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani I Sp 369/45 z dne 7. 2. 1946, da je C. C. v smislu 5. člena ZRP vložila zahtevo, da se jo določi za upraviteljico, z ugovorom ne morejo biti uspešni, kajti, kot že ugotovljeno, je C. C. z vlogo z dne 8. 8. 1945 zahtevala izročitev v upravo le premoženja na ..., ne pa tudi predmetnega, ki se nahaja v ...4, tako da se tudi navedena odločba lahko nanaša le na premoženje na ...

19. Stranka z interesom D., d. d. ima po presoji sodišča tako prav, da C. C. z vlogo z dne 8. 8. 1945 v skladu z določbami ZRP niti ni zahtevala vrnitve premoženja v ..., in da je že navedena ugotovitev razlog za zavrnitev denacionalizacije, vodene ob upoštevanju ZRP kot pravnega temelja podržavljenja (22. točka 3. člena ZDen). Ne glede na navedeno je sodišče tožbene navedbe v nadaljevanju vsebinsko presojalo neodvisno od zgornjega zaključka, ki ga je vključilo šele v zaključno presojo utemeljenosti tožbe.

20. Glede vprašanja, ali gre pri vlogi C. C. z dne 8. 8. 1945 za zahtevo po 1. ali po 5. členu ZRP, pa se organ v izpodbijani odločbi jasno opredeli, da gre za zahtevo po 5. členu ZRP. Pri tem se sklicuje na okoliščino, da se predlog C. C. ne glasi na vračilo premoženja v last A. A., kakor bi se glasila zahteva po 1. členu ZRP, ter da je v vlogi C. C. sama navedla, da je njen „sin A. A. odsoten ter se je pred okupatorjem umaknil s svojega posestva na ..., pozneje pa tudi z ..., zato je z njegovo imovino postopati po zakonu AVNOJ-a z dne 24. 5. 1945 ter jo po členu 5 izročiti v upravo najbližjim sorodnikom“ (stran 11 izpodbijane odločbe).

21. Sodišče dalje ugotavlja, da je organ pri presoji obstoja aktivne legitimacije C. C. za vložitev zahteve po 5. členu ZRP pravilno izhajal iz teleološke metode razlage določbe prvega odstavka 5. člena ZRP (stran 12 in 13 izpodbijane odločbe). Šele celotno besedilo 5. člena ZRP namreč omogoča, da se določi pravi pomen prvega odstavka, ki določa primere, v katerih so legitimirani za vložitev zahteve za vrnitev premoženja sorodniki lastnika, in sicer je to „v primerih, kjer je nedvomno ugotovljeno, da je lastnik umrl, ter v primerih, kjer se lastnik ni pojavil in zato izroči sodišče na zahtevo imovino v upravo bližnjim sorodnikom.“5 Iz drugega in tretjega odstavka 5. člena ZRP pa izhaja, da se v primeru, da se prijavi istočasno več bližnjih sorodnikov, da se jim premoženje izroči po vrstnem redu in po deležih, po kakršnih bi se jim izročilo v primeru dedovanja, in to po predpisih Občega državljanskega zakonika za primer dedovanja, če se predloži oporoka, pa ima oporočni naslednik prednost ter dalje, da osebe, ki uveljavljajo dedno pravico do takega premoženja, ne morejo zahtevati pri sodišču izročitve premoženja v dediščino pred pretekom enega leta po zaključku vojne. Iz navedenih določb 5. člena ZRP jasno izhaja, da omogočajo izročitev premoženja v upravo „bližnjim“ sorodnikom po pravilih o dedovanju in nato izročitev premoženja v dediščino, zato je po mnenju sodišča prepričljiva razlaga organa, sprejeta tudi ob uporabi logične metode, da „bližnji sorodnik“ lahko uveljavlja izročitev premoženja v upravo (le), kadar je ugotovljeno, da je lastnik umrl oziroma je mogoče utemeljeno sklepati, da je umrl. Da je bil lastnik premoženja, A. A., v času, ko je C. C. vložila zahtevo z dne 8. 8. 1945, še živ, pa med strankami ni niti sporno6; vedela je tudi C. C., saj to iz njene vloge izhaja. Brez podlage ob tem tožniki taki razlagi določbe prvega odstavka 5. člena ZRP, ki jo sodišče, kot navedeno, v celoti sprejema, saj je utemeljena na uveljavljenih metodah razlage, nasprotujejo s sklicevanjem na to, da zakon ne določa, da bi prejšnji lastnik moral biti mrtev oziroma veljati za mrtvega.

22. Na drugačno presojo sodišča ne morejo vplivati navedbe tožnikov, da je ostalo neobrazloženo, kdo naj bi v času, ko je C. C. vložila vlogo (8. 8. 1945), vedel, da je A. A. živ ter kje se nahaja. Da je vedela, da je A. A. živ, izhaja namreč že iz vsebine same njene vloge, saj ni napisala, da se ne ve, ali je živ oziroma da ne ve, kje se nahaja itd. To, da je ob vložitvi vloge z dne 8. 8. 1945 morala vedeti, da je A. A. živ ter da ni imela podlage za sklepanje, da je umrl, pa je v zadevi edino relevantno. Njeno poznavanje okoliščin, da je sin živ ter kje živi, potrjuje tudi vsebina pritožbe (listina je v upravnem spisu), ki jo je C. C. vložila 13. 7. 1946 kot sinova pooblaščenka v kazenskem postopku (kakor to vsebino povzema organ v izpodbijani odločbi, str. 13).

23. Neutemeljene so tudi navedbe tožnikov, da je C. C., ker je razpolagala s sinovim pooblastilom, lahko podala tudi zahtevo po 1. členu ZRP. Ne glede na nesporen obstoj pooblastila za zastopanje A. A. (v zadevah in obsegu, kot v njem navedeno) pa C. C. v vlogi z dne 8. 8. 1945 zahteve ni oblikovala tako, da bi se zahtevek glasil na vrnitev premoženja sinu (torej na podlagi 1. člena ZRP), pač pa je izrecno navedla, da na podlagi 5. člena ZRP zahteva izročitev uprave premoženja njej kot najbližji sorodnici. Zato je sklicevanje tožnikov, da je bila C. C. aktivno legitimirana (tudi) za vložitev zahteve po 1. členu ZRP, neutemeljeno.

24. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke, da bi bilo pri presoji vprašanja, na kateri pravni podlagi je bila vložena vloga C. C. z dne 8. 8. 1945, treba upoštevati pravni standard zgodovinskih okoliščin, torej zlasti, zakaj se A. A. v državo ni mogel vrniti, kajti 6. 2. 1946 se je zoper njega pričel kazenski postopek, itd.. Neutemeljen je ob tem očitek, da se organ do navedenega ugovora v tem smislu ni opredelil, kajti implicitno je bila presoja zaobsežena v okviru razlogov za zaključek, da pravilna zahteva za vrnitev premoženja po določbah ZRP ni bila vložena. Sodišče pa v nadaljevanju odgovarja, da bi C. C. zahtevo za vrnitev premoženja lahko podala na podlagi 1. člena ZRP, torej z zahtevkom, da se premoženje vrne A. A., pa tako ni ravnala. Pri tem se tožeča stranka tudi ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da gre za laično stranko, kajti iz vsebine vloge ne izhaja, da bi vložnica zaradi pomanjkanja pravniškega znanja ne znala oblikovati zahtevkov, kajti ti so oblikovani vešče, razumljivo in strukturirano, ter tako okoliščine, da C. C. vloge z dne 8. 8. 1945 ni oblikovala tako, da bi jo bilo mogoče šteti kot pravilno zahtevo za vrnitev po okupatorju odvzetega premoženja, ni mogoče pripisati njeni laičnosti.

25. Sodišče dodaja, da je presodilo vse tožbene navedbe, tudi če se do vsake posebej izrecno vsebinsko ni opredelilo, kajti opredelitev je v tem primeru zaobsežena implicitno v okviru razlogov za odločitev o tožbi.

26. V zvezi z navedbami v tožbi 1. do 8. tožnika, da se v izogib ponavljanju sklicujejo na svoje pritožbene navedbe zoper odločbo prvostopenjskega organa v zadevi, in na pripombe, podane na poročilo prvostopenjskega organa z dne 26. 6. 2019, pa sodišče dodaja, da so lahko predmet vsebinske presoje v upravnem sporu le navedbe, kot so konkretizirano podane v tem sodnem postopku ter da se na navedbe, podane v upravnem postopku, ni mogoče zgolj sklicevati.

27. Ob vsem navedenem je po presoji sodišča pravilen zaključek organa, da za predmetno premoženje A. A., odvzeto leta 1943 s strani okupatorja, ni bila vložena pravilna zahteva za vrnitev na podlagi določb ZRP, in da tak zaključek utemeljuje zavrnitev denacionalizacije, vodene ob upoštevanju ZRP kot pravnega temelja podržavljenja (22. točka 3. člena ZDen).

28. Ker je sodišče presodilo, da so navedbe tožeče stranke neutemeljene, da so utemeljene uveljavljane navedbe stranke z interesom in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

29. Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Med strankami ni sporno, da gre za območje k. o. ... in k. o. ... 2 Tako je navajala tožeča stranka na glavni obravnavi, zapisnik str. 3 3 Kar je razumeti kot „potegovati se“ - fran - Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 4 Seveda ne morejo biti uspešni še iz drugih razlogov, podanih v nadaljevanju. 5 Tudi v letu 1946 novelirani ZRP ne daje podlage za drugačno razlago določbe prvega odstavka 5. člena ZRP. 6 Po podatkih mrliškega lista v upravnih spisih je umrl 17. 9. 1949.