Jedro

Namen stikov je v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ko živijo skupaj. Pri določanju stikov je zato treba izhajati iz spoznanja, da je po ločitvi staršev v največjo korist otroku čimbolj enakovredno preživeti čas z obema staršema. Če imata starša približno enakovredne in pozitivne starševske sposobnosti, je njuna enakovredna nadaljnja vključenost v vzgojo otroka v otrokovo korist. Realnost, da se z omejitvijo obsega stikov vzpostavi življenjski položaj, ki lahko pripelje tudi do odtujitve otroka in kar bi bilo v nasprotju z namenom pravice do stikov, sodišče zavezuje k previdnosti in zadržanosti pri odločanju o takšni začasni odredbi. Sodišče mora pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe ter koristmi in slabostmi, ki jih prinaša njena neizdaja.

Med bistvenimi načeli pri izdaji začasne odredbe sta načeli hitrosti postopka zavarovanja in čim hitrejše zaščite ogroženega položaja otroka. Ker predstavlja začasna odredba ukrep začasne narave, do vzpostavitve ureditve s končno odločbo, sodišče odločitev sprejme hitreje, po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma „nepopolni“ dokazni oceni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnice, da se stiki mld. A. A., roj. ... 2014, z dolžnikom (očetom) izvajajo pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD), stiki mld. B. A., roj. ... 2019, pa en dan med vikendi od 10. do 19. ure in en dan med tednom popoldan od 16. do 19. ure. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe očeta mladoletnih deklic, da naj se mu hčerki zaupata v vzgojo in varstvo, njuni stiki z materjo pa se določijo vsak drugi dan po dve uri. Hkrati je sodišče po uradni dolžnosti določilo način izvrševanja stikov obeh staršev z deklicama, in sicer tako, da deklici božične praznike v letu 2019 preživita pri očetu, novoletne pa pri materi. Od 6. 1. 2020 pa stiki potekajo tako, da v prvem tednu deklici preživita pri materi od ponedeljka do petka, s tem, da ima oče stik v sredo popoldan, ko ju prevzame v vrtcu oziroma pri materi doma in vrne na materin dom do 19. ure, ob petkih pa ju prevzame v vrtcu oziroma pri materi doma, nato pa pri njem preživita do ponedeljka zjutraj, kot oče A. odpelje v vrtec, B. pa na materin dom; v drugem tednu stiki potekajo v času in s prevzemom kot je določen za prvi teden; v tretjem tednu pa sta deklici pri materi do srede popoldne, ko ju prevzame oče, nato pa pri njem preživita do petka zjutraj, ko oče A. odpelje v vrtec, B. pa na dom matere, tako da vikend preživita pri materi, nato pa se tako določen način stikov ponovi. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da se v primeru kršitve začasno določenih stikov na podlagi začasne odredbe, strankama izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Upnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odredi izvajanje stikov dolžnika z mld. A. pod nadzorom CSD, z B. pa se naj določi stik vsak drugi vikend od petka do nedelje zvečer, vsak drugi teden pa še stik v sredo popoldan, v tednih, ko bo A. za vikend pri materi, pa od srede popoldan do četrtka zjutraj. V obširni pritožbi navaja, da je ocena sodišča, da je poročilo CSD pomanjkljivo in zaključki vprašljivi, napačna. Tudi, če bi bila pravilna, bi sodišče moralo pred odločitvijo pribaviti dopolnitev poročila. Ker sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, bi moralo pridobiti mnenje izvedenca klinične psihologije ali pedopsihiatrije. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo poročilo CSD pomanjkljivo, zaključki pa vprašljivi, pa je tudi zmotno. Ne drži, da bi CSD o primernosti upnice, njeni skrbi za otroka in o odnosih z dolžnikom sklepal zgolj na podlagi informacij, ki sta jih posredovali upnica in njena mati. Pisne izjave prič potrjujejo, da je mld. A. po vsakem stiku z očetom in po vrnitvi materi kazala čustvene in vedenjske odklone. Vseskozi poudarja, da stike pod nadzorom predlaga le zaradi varstva A. koristi, da bi jo zaščitila pred negativnimi vplivi očeta, s katerimi A. povzroča strese in stisko in s tem škodo. Ne drži, da je sovražno nastrojena do dolžnika, saj mu sicer ne bi omogočila nobenih stikov. Upnica od hčera ni bila odtrgana šest mesecev, ampak tri mesece. V tem času pa so za hčerki pretežno skrbeli drugi in ne dolžnik, saj je ta ves čas hodil v službo, razen od 27. 6. 2019 do konca julija 2019, ko je izkoristil del letnega dopusta in polovico očetovskega dopusta. V pritožbi navaja primere nedopustnih ravnanj in besed tožnika v navzočnosti A. in na njeno škodo. Dolžnik je hčerko zlorabljal kot orodje za vplivanje na upnico in za uveljavljanje svoje volje, kar bo počel tudi v bodoče. Mld. A. je ves čas vpletal v njun partnerski odnos in nad njo vršil psihično indoktrinacijo. Dolžnik s svojim nedopustnim ravnanjem povzroča stisko in strese A. in resno ogroža njeno psihično stabilnost in zdravje. CSD je to v svojem poročilu potrdil. Sodišče je pravilo o dokaznem bremenu v tem postopku uporabljalo striktno in strogo. Ker predlagateljici ni dovolilo dokazovanja njenih trditev z izvedencem ustrezne stroke in z zaslišanjem predlaganih prič, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Svojih trditev predlagateljica niti ne more dokazati drugače, kot z navedenimi dokazi. Pomembnejših vedenjskih in čustvenih težav pri A. v času pred izdajo poročila CSD ni bilo, ker so stiki z A. potekali pod nadzorom predlagateljice. Sicer pa stiki, kot jih je določilo sodišče, niso v skladu z otrokovo koristjo. Selitev oziroma predaja otrok med dvema domovoma bo potekala dvakrat tedensko. Menjavanje domov, vožnje ter tudi različne vzgoje otrokom takšne starosti niso v korist. Obe hčerki, še posebej dojenčica, potrebujejo stabilnost, mir, red in rutino. To pa jima lahko nudi le mati, ki je na porodniškem dopustu in nepretrgoma z njima. Sodišče ni obrazložilo, zakaj sta hčerki dva zaporedna vikenda pri očetu, pri materi pa zgolj vsak tretji vikend. Takšna določitev stikov je neživljenjska, krivična do predlagateljice ter v škodo obeh otrok. Odločitev sodišča o načinu izvrševanja stikov praktično ni obrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sklepa je tudi pomanjkljiv, ker sodišče ni določilo ure ob kateri mora dolžnik mld. A. in B. zjutraj pripeljati v vrtec oziroma na materin dom.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem postopku sta obe stranki predlagali sodišču izdajo začasne odredbe, ki po določilih Družinskega zakonika (DZ)1 sodi med ukrepe za varstvo koristi otroka. Pogoj za izrek ukrepov za varstvo koristi otroka je otrokova ogroženost. Otrok pa je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Navedena škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (157. člen DZ). Pri izreku ukrepa za varstvo koristi otrok je treba upoštevati načelo najmilejšega ukrepa (156. člena DZ). Izreče naj se ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče zavarovati koristi otroka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedene materialno pravne določbe DZ, ko je zavrnilo dolžnikov predlog, da se mu hčerki zaupata v vzgojo in varstvo, saj ni izkazal ogroženosti otrok zaradi upničine bolezni in neustreznih bivanjskih pogojev. Prav tako pa je tudi pravilno zavrnilo njegov in upničin predlog za omejitev stikov deklic z drugim staršem, saj noben od njiju ni izkazal za verjetno, da stiki z drugim staršem ogrožajo otroka.

6. Po določbi prvega odstavka 141. člena DZ ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. Namen stikov je predvsem v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ko živijo skupaj. Pri določanju stikov je zato treba izhajati iz spoznanja, da je po ločitvi staršev v največjo korist otroku čimbolj enakovredno preživeti čas z obema staršema. Če imata starša približno enakovredne in pozitivne starševske sposobnosti, je njuna enakovredna nadaljnja vključenost v vzgojo otroka v otrokovo korist. Ob takšnem izhodišču je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme o škodljivosti stikov na nasprotni strani.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da upnica ni verjetno izkazala takšne stopnje ogroženosti otrok (A.), da bi bilo treba dolžnikove stike omejiti takoj oziroma še pred izpeljanim dokaznim postopkom v postopku odločanja v glavni stvari. Realnost, da se z omejitvijo obsega stikov vzpostavi življenjski položaj, ki lahko pripelje tudi do odtujitve otroka in kar bi bilo v nasprotju z namenom pravice do stikov, sodišče zavezuje k previdnosti in zadržanosti pri odločanju o takšni začasni odredbi. Sodišče mora pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe ter koristmi in slabostmi, ki jih prinaša njena neizdaja.2 V tej luči je zato treba presojati tudi navedbo centra za socialno delo z dne 4. 11. 2019 o „vtisu, da oče daje določena neustrezna sporočila otroku (A.)“. Ob hkratni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mld. hčerki očeta, kljub njegovemu neustreznemu preteklemu ravnanju v razmerju do upnice, ne zavračata, niti v času, ko sta pri njem, ne doživljata stisk, niti pri A. ni opaziti pomembnejših vedenjskih in čustvenih težav, dolžnik pa je izkazal, da je uspel ustrezno poskrbeti za deklici, ki sta nanj navezani, ni podlage za predlagano omejitev stikov oziroma obstaja večja verjetnost, da bi bila ta v škodo otrok.

8. Neutemeljen je tudi upničin pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti, ker ji sodišče ni dovolilo dokazovati njenih trditev z izvedencem ustrezne stroke in z zaslišanjem predlaganih prič. Med bistvenimi načeli pri izdaji začasne odredbe sta namreč načeli hitrosti postopka zavarovanja in čim hitrejše zaščite ogroženega položaja otroka. Ker predstavlja začasna odredba ukrep začasne narave, do vzpostavitve ureditve s končno odločbo, sodišče odločitev sprejme hitreje, po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma „nepopolni“ dokazni oceni.3 V tem postopku je kot nesporno ugotovljen visok partnerski konflikt med staršema obeh deklic. Ta okoliščina pa je izkustveno lahko upoštevna podlaga za odtujevanje otrok oziroma za nevarnost njihove ogroženosti, ki pa jo je sodišče v obravnavanem primeru prepoznalo in v skladu z načelom zagotavljanja največje koristi otroka4 pravilno ukrepalo z izdajo začasne odredbe, s katero je natančno5 določilo stike otrok z dolžnikom.

9. Sodišče prve stopnje je pri določitvi stikov deklic pravilno upoštevalo okoliščino, da je upnica na porodniškem dopustu, dolžnik pa zaposlen. Oče otrok ima zato en vikend stik več, medtem ko ima mati oba otroka več med tednom. Otroka bosta približno 1/3 časa preživela z dolžnikom, zato ne drži pritožbeni očitek, da bosta z materjo prebila manj časa.

10. Izpodbijana odločitev je materialno pravno pravilna, prav tako pa tudi ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami določb postopka, niti tistimi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

11. Upnica tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka, ki temelji na določbi 101. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ki določa, da o stroških postopka za varstvo koristi otroka sodišče odloči po prostem preudarku. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, saj nobena od njiju ni uspela s svojim predlogom za začasno odredbo, hkrati pa je sodišče sledilo zgolj korist otrok, ko je po uradni dolžnosti odločilo o stikih otrok.

12. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 100. členom ZNP-1 v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 101. člena ZNP-1. Upnica s pritožbo ni uspela, zato ji že s tega razloga stroški ne gredo. Dolžnikov odgovor na pritožbo pa je po mnenju pritožbenega sodišča nepotreben strošek, ki ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi.

1 Uradni list RS, št. 15/2017, 21/2018, 22/2019. 2 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3299/2012. 3 Neža Pogorelčnik Vogrinc, v Komentar Družinskega zakonika, str. 517. 4 Četrti odstavek 7. člena DZ. 5 Neutemeljen je pritožbeni očitek pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa, ker sodišče ni določilo ure, ob kateri mora dolžnik mld. A. in B. pripeljati v vrtec oziroma na materin dom. Nedvomno gre za čas, preden se bo dolžnik odpeljal na delo. Sicer pa prav vsaka podrobnost v zvezi z izvajanjem stikov ne more biti prepuščena oblastni odločitvi. Če bo potrebno, bosta stranki, kot razumna starša, nedvomno zmogla doreči uro oddaje otroka v vrtec oziroma na upničinim domu.