Jedro

Iz navedenih dejanskih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno naredili zaključek, da je izključno tožnica tista, ki toženi stranki onemogoča izpolnjevanje s pogodbo prevzetih obveznosti, s strani tožene stranke večkrat ponujeno ponovno skupno življenje pa brez predhodnega poizkusa že vnaprej odklanja (po ugotovitvah nižjih sodišč naj bi jo k temu podpihovali drugi ljudje), pri čemer svoje vnaprejšnje odklanjanje ponovnega skupnega življenja utemeljuje z obstojem v dosedanjih postopkih sicer neugotovljenega utemeljenega strahu pred tožencem in njegovimi ravnanji, ter z vnaprejšnjimi ocenami, da toženec v prihodnje ne bo ravnal tako kot obljublja in da tudi prevzetih obveznosti ne bo izpolnjeval. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč, tudi po mnenju revizijskega sodišča pogoji za razvezo sklenjene pogodbe (120. in 121. člen zakona o dedovanju) niso izpolnjeni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev izročilne pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev stroške postopka v znesku 4.421 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njem uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Če živita pogodbenika skupaj, njuno razmerje pa se tako omaja, da postane skupno življenje neznosno, so po 120. členu zakona o dedovanju podani razlogi za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, tedaj take pogodbe, kakršna je bila med pravdnima strankama sklenjena. Zaradi konfliktov, do katerih je prišlo že pred časom, se je bila tožnica prisiljena odseliti. S tožencem se v skupnem domu ne upa več živeti. Odnos toženca do nje ni primeren, tožnica pa se toženca tudi boji. Tožeče stranke ni mogoče prisiliti, da bi živela skupaj s tožencem in bila pri tem v večnem strahu. Ker tudi v bodoče ni več mogoče pričakovati skupnega življenja, bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člen ZPP), izhaja, da se je tožnica izselila iz stanovanja v toženčevi hiši. Med istima pravdnima strankama je bil že v letu 1987 v teku postopek, v katerem je tožeča stranka postavila ravno tak tožbeni zahtevek kot v tej pravdni zadevi, sodišče pa ga je s sodbo opr. št. P ../87 pravnomočno zavrnilo. Že v postopku, ki je bil v teku pod opr. št. P ../87, je bilo ugotovljeno, da odselitev tožeče stranke ni bila niti nujna, niti posledica utemeljenega tožničinega strahu pred tožencem. Od leta 1987 se razmere niso spremenile, razen v toliko, da je toženec tožečo stranko pozival, naj se vrne in ponovno vsaj poiskuša ponovno živeti z njim, vendar se tožnica kljub tem pozivom , čeprav je tožencu vsaj dvakrat zagotovila, da se bo vrnila, v stanovanje ni vselila. Sodišči sta tudi ugotovili, da od leta 1987 dalje na strani tožene stranke ni zaznati prav nobenega ravnanja, ki bi pri tožeči stranki vzbujalo utemeljeno bojazen ali strah pred tožencem (tožnica je celo sama izpovedala, da ji toženec obljublja in zagotavlja, da bo z njo lepo ravnal) in da tožena stranka s pogodbo prevzetih obveznosti ne more izpolnjevati na tak način in v tolikšnem obsegu kot je s pogodbo dogovorjeno zato, ker tožnica dajatev ni pripravljena sprejeti, odklanja pa tudi vsakršno sodelovanje. Iz navedenih dejanskih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno naredili zaključek, da je izključno tožnica tista, ki toženi stranki onemogoča izpolnjevanje s pogodbo prevzetih obveznosti, s strani tožene stranke večkrat ponujeno ponovno skupno življenje pa brez predhodnega poiskusa že vnaprej odklanja (po ugotovitvah nižjh sodišč naj bi jo k temu podpihovali drugi ljudje), pri čemer svoje vnaprejšnje odklanjanje ponovnega skupnega življenja utemeljuje z obstojem v dosedanjih postopkih sicer neugotovljenega utemeljenega strahu pred tožencem in njegovimi ravnanji, ter z vnaprejšnjimi ocenami, da toženec v prihodnje ne bo ravnal tako kot obljublja in da tudi prevzetih obveznosti ne bo izpolnjeval. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč, tudi po mnenju revizijskega sodišča pogoji za razvezo sklenjene pogodbe (120. in 121. člen zakona o dedovanju) niso izpolnjeni. Zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke je zato materialnopravno pravilna, revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno, pa ni utemeljena.

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb ZPP tožeča stranka v reviziji ni uveljavljala. Zato je revizijsko sodišče glede obstoja teh kršitev opravilo le preizkus po uradni dolžnost (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Iz navedenih razlogov je zato revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).