Jedro

V primeru takšnega pogodbenega urejanja, kot je določen v tožničini pogodbi o zaposlitvi, določbe kolektivne pogodbe postanejo sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t. i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, ostanejo določbe kolektivne pogodbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, veljavne še naprej.

Ker Vrhovno sodišče RS v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZS skrbi za enotno sodno prakso, si pritožba neutemeljeno prizadeva, da bi pritožbeno sodišče tudi po odločitvi Vrhovnega sodišča RS vztrajalo pri materialnopravno napačnem stališču.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, po izteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni plačati tožnici 193,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2020 do plačila, 193,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2020 do plačila, 64,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2020 do plačila in 729,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2020 do plačila (točka I izreka). Ugotovilo je, da je obvestilo toženke o določitvi letnega dopusta z dne 15. 3. 2020 nezakonito in se razveljavi (točka II izreka) in da tožnici pripada za leto 2020 sorazmerni del letnega dopusta v trajanju 13 dni (točka III izreka). Višji tožbeni zahtevek, in sicer, da je toženka dolžna plačati tožnici 290,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2020 do plačila, 235,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 26. 5. 2020 in za ugotovitev, da tožnici pripada za leto 2020 sorazmerni del letnega dopusta v trajanju, ki presega 13 dni, je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna v 8 dneh plačati tožnici stroške postopka v višini 536,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točke I, II, III in V izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo razveljavi in zavrže tožbo ali pa jo spremeni ter tožnici naloži povrnitev stroškov te pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi števila dni letnega dopusta nista določili, tako kot ga določa KPPN (ali PKP, ki sicer določb o dopustu ne vsebuje), saj določil kolektivne pogodbe nista prenesli v pogodbo o zaposlitvi, ampak je bilo določeno, da se dopust delavcu odmeri na podlagi vseh veljavnih predpisov in pravnih aktov, ki zavezujejo toženko kot delodajalca. Vsebina KPPN in PKP ni bila neposredno prenesena v pogodbo o zaposlitvi, temveč je bila dogovorjena uporaba veljavne zakonodaje, kolektivne pogodbe in aktov delodajalca, torej upoštevanje veljavnih aktov in predpisov. Za odločitev v tej zadevi ni relevantna določba 51. člena ZDR-1. Določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se za odmero dopusta upoštevajo veljavni predpisi, je jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, da je za odmero dopusta treba upoštevati KPPN, čeprav ta toženke od 6. 9. 2009 dalje ne zavezuje več. Tudi razlagalna pravila (82. člen OZ) ne omogočajo drugačnega zaključka. Namen strank ob sklepanju pogodbe je bil jasen in nedvoumen, in sicer, da bo delodajalec delavki priznal vse pravice, ki ji gredo po veljavni zakonodaji, kolektivni pogodbi in internih aktih. Dopust ni bil odmerjen na temelju določil KPPN, ampak na podlagi priloge PKP. Zato je bil za vtoževano obdobje dopust tožnici odmerjen na podlagi ZDR-1, saj je PKP prenehala veljati. Glede dodatka za delovno dobo navaja, da stranki v pogodbo o zaposlitvi nista prenesli določb PKP, temveč sta določili, da se dodatki k osnovni plači odmerijo skladno z ZDR-1 in PKP. Stališče, da je višina dodatka za delovno dobo pridobljena pravica, je materialnopravno zmotno. Pogodba o zaposlitvi tožnice se tudi glede določitve dodatka za delovno dobo sklicuje na veljavno zakonodajo in na PKP, konkretnega odmernega odstotka dodatka pa ne določa. S prenehanjem veljavnosti PKP dne 2. 2. 2020 je prenehala pravna podlaga za odmerjanje dodatka po njenem 58. členu. Do prenehanja veljavnosti PKP je tožnica prejemala dodatek za minulo delo v višini 0,7 %, ta obveznost pa je na podlagi določil 58. člena PKP ugasnila z dnem prenehanja njene veljavnosti, to je 2. 2. 2020. Tožnici je bil od tedaj dalje izplačan dodatek za delovno dobo v višini 0,5 %. Stališče toženke je v vsebinsko identičnih delovnopravnih sporih potrdilo Višje delovno in socialno sodišče v sodbah opr. št. Pdp 246/2022 z dne 15. 9. 2022, Pdp 254/2022 z dne 18. 9. 2022, XX Pd 147/2020 z dne 10. 12. 2021, Pdp 341/2022 z dne 22. 9. 2022 in Pdp 247/2022 z dne 8. 9. 2022. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi razlogi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje v celoti strinja, zato presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo, in sicer je sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 490/2020 z dne 20. 4. 2023, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in zoper katero se je pritožila tožnica, razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 465/2023 z dne 28. 2. 2024. Navedlo je, da pritožba tožnice utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da ta kolektivna pogodba delodajalca ne zavezuje več. Upoštevalo je v času odločanja o pritožbi že znano stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je v sklepu VIII Ips 16/2023 z dne 9. 5. 2023, v katerem je obravnavalo enako pravno vprašanje, zavzelo stališče, da v primeru takšnega pogodbenega urejanja, kot je določen v tožničini pogodbi o zaposlitvi, določbe kolektivne pogodbe postanejo sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t. i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, ostanejo določbe kolektivne pogodbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, veljavne še naprej. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki se o dejstvih, povezanih z višino terjatve, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh še ni opredelilo. Glede na navedeno niso utemeljene večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da je bila dogovorjena uporaba veljavne zakonodaje oziroma veljavne kolektivne pogodbe, in da je s prenehanjem veljavnosti kolektivnih pogodbo odpadla podlaga za priznanje pravic iz delovnega razmerja na njihovi podlagi, oziroma da je po prenehanju njihove veljave dopustno uporabiti le zakonske določbe.

7.Glede na odločitev v zadevi VIII Ips 16/2023 tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločilo v nasprotju s prakso pritožbenega sodišča v sodbah Pdp 246/2022 z dne 15. 9. 2022, Pdp 254/2022 z dne 18. 9. 2022, XX Pd 147/2020 z dne 10. 12. 2021 (toženka navaja sodbo sodišča prve stopnje, gre za sodbo pritožbenega sodišča Pdp 230/2022 z dne 8. 9. 2022), Pdp 341/2022 z dne 22. 9. 2022 in Pdp 247/2022 z dne 8. 9. 2022. Pritožbeno sodišče je v navedenih zadevah dejansko odločilo tako, da je pritožbo tožnikov (delavcev) zavrnilo in potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da ta kolektivna pogodba delodajalca ne zavezuje več. Vendar pa je v identični zadevi Pdp 336/2022 tožnica vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS z navedenim sklepom VIII Ips 16/2023 ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V navedeni zadevi je sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS, ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta bili obvestili o določitvi letnega dopusta z dne 31. 3. 2020 in 31. 3. 2021 nezakoniti in ju razveljavilo ter odločilo, da tožnici pripada za leti 2020 in 2021 po 37 dni dopusta, toženki pa naložilo, da tožnici izplača razliko iz naslova dodatka za delovno dobo. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 119/2024 z dne 8. 5. 2024 pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 151/2024-8 z dne 20. 8. 2024 predlog toženke za dopustitev revizije zavrnilo.

8.Ker Vrhovno sodišče RS v skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) skrbi za enotno sodno prakso, morata nižji sodišči upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS iz navedenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti Podjetniške kolektivne pogodbe ČZP A., d. d., sklenjene dne 20. 11. 2013 (v nadaljevanju PKP), ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN; Ur. l. RS, št. 31/91-I in nadalj.) z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, si pritožba neutemeljeno prizadeva, da bi pritožbeno sodišče tudi po odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 16/2023 vztrajalo pri materialnopravno napačnem stališču, ki ga je pred tem zavzelo v zadevah Pdp 246/2022, Pdp 254/2022, Pdp 230/2022, Pdp 341/2022 in Pdp 247/2022.

9.Tožnica je bila pri toženki (oziroma pri njenem pravnem predniku B., d. o. o.) zaposlena na delovnem mestu komentator na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013. Delovno razmerje ji je prenehalo 25. 5. 2020. Tožnica je uveljavljala nezakonitost obvestila o določitvi sorazmernega letnega dopusta za leto 2020 z dne 15. 3. 2020, s katerim ji je toženka določila 23 dni dopusta, oziroma sorazmerni del 8 dni, saj je menila, da bi moral sorazmerni del dopusta znašati 15 dni na podlagi 20. člena KPPN. Posledično je zahtevala plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega sorazmernega dela letnega dopusta. Uveljavljala je tudi plačilo razlike v plači zaradi napačno upoštevanega dodatka na delovno dobo, ki ga je toženka pri plačah za februar in marec 2020 izplačala v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, namesto v višini 0,7 %.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi stranki v 15. členu pogodbe dogovorili, da se delavcu (tožnici) določi letni dopust v skladu z zakonom, veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica, PKP in splošnim aktom delodajalca, ki ureja to področje, v prvem odstavku 9. člena pa, da delavcu (tožnici) pripadajo k osnovni plači še dodatki kot jih urejata Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in PKP (torej tudi dodatek za delovno dobo).

11.Pritožba neutemeljeno navaja, da glede na jasna pogodbena določila ni pogojev za uporabo razlagalnih pravil iz 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Prav tako ni utemeljeno stališče, da določba 51. člena ZDR-1, v konkretni zadevi ni uporabljiva. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je bila tožnica od leta 2014 do 2018 upravičena do 37 dni, v letu 2019 pa do 38 dni letnega dopusta. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 15. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.

12.Enako je tudi z določbo 9. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerem je dogovorjen dodatek za delovno dobo, ki je bil po PKP določen v višini 0,7 % osnove.

13.Sodišče prve stopnje je na tej podlagi pravilno štelo, da tožnici za 2020 pripada sorazmerni del regresa za letni dopust, in sicer 23 dni dopusta po določbah ZDR‑1 (20 dni izhodiščnega in 3 dni za dopolnjenih 55 let), po KPPN pa 38 dni (izhodiščni dopust v trajanju 20 dni, za strokovno zahtevnost delovnega mesta 4 dni, za pogoje dela 2 dni, za dopolnjenih 50 let starosti 5 dni in za delovno dobo 7 dni). Ker je KPPN za tožnico ugodnejša, je pravilno razlogovalo, da predstavlja pravno podlago za odmero letnega dopusta za leto 2020 v trajanju 38 dni, glede na dopolnjene štiri mesece dela v letu 2020 pa ji v skladu s 161. členom ZDR-1 pripada sorazmerni letni dopust in ji je za vsak mesec zaposlitve v letu 2020 priznalo 1/12 odmerjenega dopusta oziroma 13 dni, in ne 8 dni, kot je to tožnici priznala toženka. Posledično ji je za 5 dni dopusta priznalo odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta, v preostanku (kar ni pod pritožbo), do vtoževanih 15 dni, pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

14.Ker je tožnica v februarju in marcu 2020 prejemala dodatek za delovno dobo v višini 0,5 %, namesto 0,7 %, ji je sodišče pravilno dosodilo še mesečni razliki v višini 0,2 % skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15.Iz navedenega izhaja, da je pritožba toženke neutemeljena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu, saj Vrhovno sodišče RS skrbi za enotno sodno prakso, temu pa je sledilo tudi pritožbeno sodišče.

16.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnici je pritožbeno sodišče ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) kot potrebne za pravdo priznalo: sestava odgovora na pritožbo 375 točk in 2 % materialnih stroškov ali 7,5 točk, skupaj 382,5 točk ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR. Višjih stroškov, do višine 600 točk po OT, glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe, ni priznalo. Stroške v priznani višini ji je dolžna plačati toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela. Zato svoje stroške pritožbe krije sama.

Zveza: