Jedro

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnik zaradi tega, ker ni bil ponovno izvoljen v naziv, ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pravna podlaga za takšno presojo je določba prvega odstavka 226. člena Statuta Univerze v Ljubljani, po katerem se šteje, da nima zmožnosti za opravljanje dela delavec, ki ni obnovil habilitacijskega naziva, ki je pogoj za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je razporejen. Pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja - predavatelja VII/2-1 je izvolitev v naziv višjega predavatelja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 12. 2014, ampak še traja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 12. 2012, ga pozove nazaj na delo, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo in ga prijavi v socialna zavarovanja ter mu izplača bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače do plačila ter mu prizna in izplača regres za letni dopust za leti 2015 in 2016. Presodilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj tožnik od 1. 10. 2014, ko mu je bila vročena odločba rektorja tožene stranke o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper sklep senata F. (v nadaljevanju F.) o neizvolitvi v naziv višjega predavatelja za področje prometne tehnologije, ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Postavilo se je na stališče, da okoliščina, da je bil sklep senata F. z dne 24. 3. 2014 razveljavljen s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije III U 332/2014 z dne 10. 4. 2015 in je bila zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Presodilo je, da je obstajal utemeljen razlog, zaradi katerega ni bilo mogoče pričakovati, da tožena stranka tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti omogoči zagovor in da je tožena stranka tudi preverila možnost za ponudbo pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, za katero delavec, ki ni obnovil habilitacijskega naziva, izpolnjuje pogoje, vendar takšne možnosti ni bilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del (tožnik ni izpodbijal odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka) sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve njegovih ustavnih pravic. Navaja, da je v tem sporu bistveno, ali delodajalec lahko delavcu zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, čeprav je pred tem sam delavcu nezakonito odvzel pogoje za opravljanje dela. Gre za vprašanje, ali je lahko odločba zakonita, čeprav temelji na drugi odločbi, ki je nezakonita, oziroma je odpravljena. Sodišče je svojo odločitev vezalo na statut tožene stranke, kar pomeni kršitev 125. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, s spremembami), ki določa, da so sodniki vezani zgolj na ustavo in zakon. V skladu z načelom exeptio illegalis sodišče nezakonitega in neustavnega statuta tožene stranke ne bi smelo uporabiti. Stališče, da kasnejša sodba upravnega sodišča ne more vplivati na nastanek odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2017), neposredno posega v tožnikove ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen URS), enakega varstva pravic (23. člen URS), zlasti pa v pravico do sodnega varstva (27. člen URS) in pravico do pravnega sredstva (25. člen URS). Posledično gre tudi za kršitev svobode dela po 49. členu URS. Stališče izpodbijane sodbe pomeni, da lahko delodajalec povsem legalno in legitimno delavcu nezakonito odvzame njegov status in ga s tem naredi za nesposobnega za opravljanje dela na delovnem mestu predavatelja. Ni sprejemljivo, da nezakonita odločitev lahko daje zakonit temelj drugi odločitvi. Stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 232/2007 z dne 21. 10. 2008, da ugotovitev nezakonitosti ravnanja delodajalca pri odvzemu akademskega statusa ne vpliva na samo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je protipravnost ravnanja delodajalca pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi izključena, s tem pa tudi eden ključnih elementov delodajalčeve odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje se do tega tožnikovega ugovora ni opredelilo. Če bi tožnik v upravnem sporu pridobil habilitacijo, s tem ne bi dobil ničesar, saj ga tožena stranka ni dolžna ponovno zaposliti. Navedeno pomeni, da je sodno varstvo v upravnem sporu zgolj farsa, ki nima nobenega učinka. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na ureditev v 24. in 25. členu Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS; št. 56/2002 s spremembami), saj ima javni uslužbenec v zvezi s pravicami iz delovnega razmerja še vedno na razpolago sodno varstvo. Sodno varstvo ne pomeni, da ima posameznik zgolj možnost, da vloži tožbo, temveč mora imeti tudi možnost, da s tem pravnim sredstvom učinkovito uspe.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede pritožbenega ugovora, da stališče iz sodbe VIII Ips 232/2007 (nanjo se je sodišče prve stopnje sklicevalo) pomeni, da je izključena protipravnost ravnanja delodajalca pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem pa tudi eden bistvenih elementov delodajalčeve odškodninske odgovornosti, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijski ugovor ni utemeljen, saj sodišče druge stopnje ni prezrlo tožnikovega nestrinjanja s pravnimi stališči iz navedene sodbe in je v 10. točki obrazložitve svojo odločitev tudi samo oprlo na sodbi revizijskega sodišča VIII Ips 136/2012 z dne 15. 4. 2013 in VIII Ips 232/2007 z dne 21. 10. 2008. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni podana zgolj zaradi tega, ker se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo do teoretičnega razlogovanja, da bi stališče revizijskega sodišča iz navedenih sodb posledično pomenilo, da tožnik ne bi mogel uveljavljati odškodnine. V tem sporu tožnik ne uveljavlja odškodnine, temveč izpodbija zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato pritožbene navedbe o onemogočanju uveljavljanja odškodnine niso relevantne in pritožbeno sodišče nanje ni bilo dolžno odgovarjati.

8. Revizija ima sicer prav, ko opozarja, da bi šlo za kršitev 125. člena URS, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na protiustavni podzakonski akt, ne da bi upoštevalo exceptio illegalis, vendar pa tožnik pri tem izhaja iz zmotnega stališča, da je protiustavna določba 227. člena statuta tožene stranke, na katerega se izpodbijana sodba sklicuje. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe o protiustavnosti navedene določbe statuta prepričljivo odgovorilo v 11. točki obrazložitve. Revizijsko sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. 9. Stališče sodišča, da kasnejša sodba upravnega sodišča, ki je odpravilo sklep senata F. o tem, da se tožnika ne izvoli v naziv višjega predavatelja, ne vpliva na nastanek odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ne pomeni kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Načelo enakosti pomeni, da je predpise pri njihovi uporabi in izvrševanju treba uporabljati na enak način do vseh posameznikov, ki jih tak predpis zadeva. Načelo enakosti je kršeno tudi v primeru samovoljnega ravnanja upravnega ali drugega organa. Toženi stranki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogoče očitati, da bi svojo odločitev oprla na temelj, ki je v neskladju z načelom enakosti. Prav tako sporni določbi statuta ni pripisala vsebine, ki bi bila v neskladju z načelom enakosti. Prav tako tožena stranka pri odločanju o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala samovoljno.

10. Navedeno stališče sodišče druge stopnje tudi ne pomeni posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva (23. člen URS) in tudi ne v pravico do pravnega sredstva (25. člen URS). Tožnik je pravico do sodnega varstva v tem sporu dejansko izkoristil, prav tako tudi pravico do pravnega sredstva, zato ni možno slediti nasprotnim revizijskim navedbam. Zatrjevane kršitve načela enakega varstva pravic (22. člen URS) tožnik v reviziji ni razdelal, zato tega revizijskega ugovora dejansko niti ni možno preizkusiti. Podobno velja glede zatrjevane kršitve ustavne pravice do svobode dela iz 49. člena URS.

11. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so predvsem naslednje: − tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlen na delovnem mestu visokošolskega učitelja - predavatelja VII/2-1; − za opravljanje dela na tem delovnem mestu je potreben habilitacijski naziv „višji predavatelj“; − odločba o izvolitvi tožnika v naziv višjega predavatelja z dne 21. 5. 2008 je bila izdana za obdobje petih let, to je do 20. 5. 2013; − prošnjo za ponovno izvolitev v naziv je tožnik vložil 15. 5. 2013; − senat F. je 24. 3. 2014 sprejel sklep, da se tožnika ne izvoli v naziv višjega predavatelja; − rektor tožene stranke je z odločbo z dne 22. 9. 2014 zavrnil pritožbo tožnika zoper sklep o neizvolitvi v naziv; ta odločba je bila tožniku vročena 1. 10. 2014; − tožnik je delo opravljal do vročitve sklepa z dne 22. 9. 2014; − tožena stranka je tožniku 3. 10. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti; − Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici, je s sodbo III U 332/2014 z dne 10. 4. 2015 odpravilo sklep senata F. z dne 24 3. 2014 o neimenovanju tožnika v naziv in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v nov postopek.

12. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnik zaradi tega, ker ni bil ponovno izvoljen v naziv, ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pravna podlaga za takšno presojo je določba prvega odstavka 226. člena Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut, Ur. l. RS, št. 8/2005 s spremembami), po katerem se šteje, da nima zmožnosti za opravljanje dela delavec, ki ni obnovil habilitacijskega naziva, ki je pogoj za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je razporejen. Pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja - predavatelja VII/2-1 je izvolitev v naziv višjega predavatelja. V skladu z drugo alinejo 89. člena ZDR-1 je neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

13. Pri presoji, kdaj je tožnik zaradi izgube habilitacijskega naziva prenehal izpolnjevati pogoje za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja - predavatelja VII/2-1, je sodišče pravilno uporabilo določbo 227. člena Statuta. Ta določa, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve. Tožena stranka je štela, da je tožnik vlogo za ponovno izvolitev v naziv oddal pravočasno, zato se je veljavnost njegovega naziva podaljšala do dokončne odločitve o njegovi vlogi, to je do vročitve odločbe rektorja tožene stranke z dne 22. 9. 2014. Navedeno obenem pomeni, da tožnik po 1. 10. 2014 ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela visokošolskega učitelja-predavatelja VII/2-1, zato mu je tožena stranka 3. 10. 2014 zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

14. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da kasnejša sodba upravnega sodišča, s katero je bil odpravljen sklep senata F. o neizvolitvi tožnika v naziv, ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik ni imel veljavnega habilitacijskega naziva, ki je pogoj za opravljanje dela visokošolskega učitelja, zaradi česar je bil podan zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Če pa bi tožnik v novem postopku pred organi tožene stranke oziroma v upravnem sporu pridobil habilitacijski naziv za nazaj (od 1. 10. 2014), bi to bil razlog za obnovo postopka na podlagi 9. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.

15. Sodišče se je utemeljeno sklicevalo na pravno stališče zavzeto v istovrstnem sporu (sodba VIII Ips 232/2007 z dne 21. 10. 2008), da glede na določbo 216. člena Statuta, kasnejše odločitve (upravnega) sodišča o zakonitosti dokončne odločbe (o neizvolitvi v naziv) nimajo in ne morejo imeti vpliva na nastanek odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V podobnem sporu, ki se sicer nanaša na Univerzo v Mariboru in o katerem je bilo odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 136/2012 z dne 15. 4. 2013, je visokošolski učitelj po odpravi odločb o neizvolitvi v naziv ta naziv ponovno pridobil,1 kar se v konkretnem primeru ni zgodilo. Kljub temu je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da kasnejša odločba o izvolitvi v naziv ni mogla za nazaj sanirati stanja v smislu delovnopravnega statusa in v zvezi s tem z vzpostavitvijo delovnega razmerja za nazaj.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

17. Tožnik z revizijo sicer ni uspel, kljub temu pa tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo. V tej zadevi gre namreč za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Odločbe o neizvolitve v naziv so bile izdane 12. 10. 2009 in 17. 11. 2009, po njihovi odpravi pa je visokošolski učitelj z odločbo senata fakultete (ponovno) pridobil naziv od 2. 3. 2011, vendar ne tudi v vmesnem obdobju.