Jedro

Ker pogoj, ki ga za gradnjo pomožnih objektov določa občinski odlok, ni izpolnjen, je bila zahteva za dovolitev priglašenih del utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper 2. točko izreka odločbe Upravne enote Slovenske Konjice, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za dovolitev priglašenih del – legalizacija nadstreška pred garažo s stekleno ravno streho.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da so priglašena dela v nasprotju z Odlokom o določitvi pomožnih objektov in drugih posegov v prostor na območju Občine ..., za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Zato je bila tudi po presoji sodišča zahteva za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del utemeljeno zavrnjena. Kot neutemeljen je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, da predstavljajo trije zidani stebri, ki predstavljajo nosilno podporo spornega nadstreška, konstrukcijski del ograje in torej le izvedbo odločbe o dovolitvi priglašenih del z dne 17.4.2002. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na novi Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02), saj ta glede na določbo 191. in 192. člena ne more biti podlaga za odločanje v obravnavanem primeru.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Sodišče bi moralo ob spornem dejanskem stanju glede soglasja sosedov za postavitev nadstreška, opraviti glavno obravnavo. Ker te ni opravilo je podana bistvena kršitev določbe 50. člena ZUS. Sodišče je s tem, ko ni odgovorilo na tožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršilo določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev da gre za samostojen objekt. S postavitvijo nadstrešnice je bila le izvršena odločba z dne 17.4.2002. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo – Odlok o določitvi pomožnih objektov in drugih posegov v prostor na območju Občine ... . Ta namreč v 2. členu določa, da pergola kot nadstrešek za osebne avtomobile pred obstoječimi vhodi v garaže pri stanovanjskih objektih do maksimalne tlorisne površine 30 m2 šteje za gradnjo pomožnih objektov, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje, ampak le dovoljenje za priglasitev del. Prav takšno dovoljenje pa je tožnica tudi zahtevala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in M. in J.J. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97) in določbi 1. odstavku 4. člena Odloka, na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Glede na navedeni določbi je bistveno za odločitev v tej zadevi, ali nadstrešek za garažo, ki ga je priglasila tožnica, izpolnjuje pogoje, ki jih za gradnjo pomožnih objektov zahteva Odlok. Ta za pomožne objekte zahteva odmik od sosednje parcelne meje najmanj 4 m, ob pisnem soglasju soseda pa je lahko odmik tudi manjši. Da ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, je bilo v postopku ugotovljeno. Podlaga za to ugotovitev so podatki spisa in sicer zapisnik o opravljani obravnavi in ogledu na kraju samem z dne 17.1.2002, iz katerega izhaja, da je sporna nadstrešnica od parcelne meje oddaljena cca 20 cm. Ob ugotovitvi, da je odmik manjši od 4 m, kar niti ni sporno, je torej pogoj, ki ga za postavitev pomožnih objektov zahteva Odlok, izpolnjen le, če je podano pisno soglasje soseda mejaša. Ne le, da tožnica pisnega soglasja ni predložila, ampak sta soseda mejaša v dopisu dne 31.5.2002 sporočila, da gradnji nadstreška nasprotujeta. To pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sklep, da nadstrešnica, ki jo je priglasila tožnica, ni v skladu s pogoji Odloka. Res je sicer, da je nadstrešek po določbi 2. člena Odloka, na katero se sklicuje tožnica pomožni objekt, vendar pa Odlok v nadaljevanju določa tudi pogoje za postavitev teh objektov. Med temi pogoji pa je za te vrste objektov navedeno tudi pisno soglasje soseda mejaša, če je tako kot v tem primeru objekt od sosednje parcelne meje oddaljen manj kot 4 metre. Glede na navedeno je bilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, materialno pravo pravilno uporabljeno.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnice na odločbo z dne 17.4.2002, s katero se dovoljuje postavitev vrtne ograje, predmet odločanja v tej zadevi pa je postavitev nadstrešnice, torej drug objekt. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilno glavne obravnave ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka podana, če sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZUS ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V obravnavanem primeru, ko je v podatkih spisa dovolj podlage za ugotovitev, da pogoj, ki ga za pomožne objekte zahteva Odlok ni izpolnjen, pa odločitev tudi po opravljeni glavni obravnavi ne bi mogla biti drugačna. Sodišče je, prav zaradi neskladnosti spornega posega z navedeno določbo Odloka, zavrnilo tožbo .

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.