Jedro

Ker je bila vrednost podjetja ugotovljena ob podržavljenju z zapisnikom Okrožnega sodišča v A št. R 131/48 z dne 25. 3. 1949, navedeni dokument v skladu z določbo 5. odst. 44. člena ZDen predstavlja podlago za valorizacijo. Vrednosti navedene v tem zapisniku zato predstavljajo podlago za ugotavljanje neto aktive podržavljenega podjetja. Prvostopni organ tako v materialnem predpisu ni imel podlage, da je vrednost neto aktive nacionaliziranega podjetja ugotavljal na podlagi cenilnih zapisnikov, ki jih je predložila tožeča stranka, saj le ta v postopku ni izkazala, da obstajajo pogoji za določitev vrednosti podjetja na podlagi 6. odst. 44. člena ZDen (ker se neto aktiva ob podržavljenju ni ugotavljala ali da ugotovljene vrednosti ne ustrezajo realni vrednosti).

S tem, ko je prvostopni organ določil višino odškodnine za premično premoženje na podlagi cenilnega zapisnika, je napačno uporabil materialni predpis. Iz navedenega razloga je zato tožena stranka imela pravno podlago v določbi 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86, ZUP), da je sama odločila o stvari, ne da bi dopolnila dokazni postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote A št. ... z dne 28. 3. 2002 (1. točka izreka); zavrnila zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za podržavljeno premično premoženje Tovarne AAA (2. točka izreka) ter zavrgla pritožbo AA (3. točka izreka). Navedeno odločbo je tožena stranka izdala v ponovnem postopku v zvezi s sodbo tega sodišča opr. št. ... z dne 26. 10. 2004. V citirani sodbi je sodišče navedlo, da je tožena stranka v prejšnjem postopku kršila pravila postopka, ker je izrek odločbe z dne 9. 6. 2003 v nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka je namreč izhajalo, da je tožena stranka zavrnila zahtevek za denacionalizacijo premoženja Tovarne AAA v celoti, med tem ko je iz obrazložitve izhajalo, da gre le za zavrnitev zahtevka za premično premoženje. Prav tako je glede vloge tožeče stranke z dne 24. 4. 2002 menilo, da ne gre za vlogo za razširitev zahteve za denacionalizacijo, temveč se v vlogi ugovarja ugotovljeni vrednosti podržavljenega premoženja, torej se izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče pa je pritrdilo toženi stranki, da je potrebno pasivo podjetja upoštevati pri ugotavljanju utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka. Iz podatkov spisa je razvidno, da je pravna prednica tožnika vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja Tovarne AAA, ki je bila nacionalizirana leta 1948. O nepremičninah, ki so bile podržavljene v okviru tovarne, je bilo že odločeno z delno odločbo z dne 28. 3. 2000 na podlagi poravnave z zavezano stranko podjetjem BBB. Glede stvarnega premoženja podjetja pa je tožnica zahtevala odškodnino v višini 36.307 USD, tako kot jo je izračunal sodni izvedenec. Le ta je cenitev opravil na podlagi bilance podjetja na dan 31. 12. 1947. Pri tem je upošteval tudi delno pasivo podjetja, ki se je nanašala na kredit, preplačila in tekoča neplačila, ni pa upošteval pretežnega dela neporavnanih obveznosti, ki jih je podjetje imelo v času podržavljenja. Te pa so bile ob nacionalizaciji ugotovljene z zapisnikom strokovne komisije za ocenitev nacionaliziranega podjetja št. R 131/48 z dne 25. 3. 1949. V postopku denacionalizacije se odškodnina za podržavljeno podjetje določi z varolizacijo denarne vrednostni podjetja, ki je bila ugotovljena ob podržavljenju. Vrednost podjetja se ugotovi glede na neto aktivo podjetja, pri tem je neto aktviva razlika med vrednostjo sredstev podjetja in vrednostjo obveznosti. Vrednost premoženja v času podržavljenja se ugotavlja na podlagi akta o podržavljenju in zapisnika, sestavljenega ob prevzemu premoženja. V obravnavani zadevi je taka listina zapisnik z dne 25. 3. 1949. Po navedenem zapisniku je varolizirana pasiva podjetja znašala 134.100,83 USD. Obsegala je neporavnane obveznosti do upnikov, neplačane socialne dajatve, neplačane mezde, tranzitorno pasivo, neplačano varolizacijsko razliko in neplačane davčne obveznosti. Pretežni del teh obveznosti pa v izvedeniškem mnenju ni bil upoštevan. V obravnavanem primeru z bilanco z dne 31. 12. 1947, ki ni bila revidirana in ima značaj zasebne listine, ni mogoče nadomestiti komisijskega zapisnika o cenitvi premoženja, ki je bil sestavljen ob nacionalizaciji. Ker je torej organ prve stopnje v zadevi nepravilno ugotovil dejansko stanje, je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe, odpravila dopolnilno odločbo z dne 28. 3. 2002 in zavrnila zahtevek za denacionalizacijo premičnega premoženja, saj je vrednost pasive presegala vrednost aktive, zaradi česar ni podlage za določitev odškodnine. Glede na ugotovitev v sodbi U 309/2003, da je potrebno vlogo pritožnice z dne 26. 4. 2002 obravnavati kot pritožbo vloženo zoper dopolnilno odločbo z dne 28. 3. 2002, je tožena stranka ob preizkusu formalnih pogojev za odločanje o pritožbi ugotovila, da je bila vloga vložena po preteku 15 dnevnega pritožbenega roka. Iz navedenega razloga je zato pritožbo AA zavrgla.

Tožeč stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava, meni pa tudi, da je odločba v nasprotju s sodbo naslovnega sodišča. V skladu z določbami ZUP lahko drugostopni organ odpravi odločbo organa prve stopnje in sam reši stvar le, če so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi in če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja. Če pa so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, mora organ druge stopnje dopolniti postopek in šele na podlagi dopolnjenega postopka lahko sam reši stvar. Tožena stranka pa ni dopolnila postopka, temveč je na podlagi dejstev in pritožbenih navedb sama rešila stvar drugače in zavrnila zahtevo za plačilo odškodnine, o kateri sta se na ustni obravnavi dne 27. 2. 2002 strinjali obe stranki. Zavrnitev odškodnine s strani tožene stranke tako predstavlja grobo kršitev človekovih pravic. Neto aktiva podjetja je bila na prvi stopnji ugotovljena na podlagi bilance z dne 31. 12. 1947, ki je uradna listina. Tožena stranka pa je, ne da bi dopolnila ugotovitveni postopek, sama presojala dokaze. Pri tem pa bi lahko upoštevala neto aktivo le skupaj z ugotovljeno pasivo, kot je bila ugotovljena v cenilnem zapisniku, saj se je le s takšno skupno bilanco strinjala tožeča stranka. V zapisniku z dne 25. 3. 1949 namreč pasiva ni pošteno prikazana, ker so oblasti pribile valorizacijsko razliko 41% za 3 mesece poslovanja, pri aktivi pa ne. Pri tem pa tudi ni presodila dejstva, da se je Slovenska odškodninska družba na obravnavi dne 27. 2. 2002 strinjala z vrednostjo čiste neto aktive, ki izhaja iz cenitve sodnih cenilcev. Prav tako je nepravilna odločitev tožene stranke o zavrženju pritožbe. Tožeča stranka vloge z dne 26. 4. 2002 ni nikoli štela za pritožbo, saj se je sama sporazumno s Slovensko odškodninsko družbo strinjala z dopolnilno odločbo z dne 28. 3. 2002. Navedena vloga je odgovor na pritožbo in sicer glede ugotovitev dejanskega stanja o vrednosti podjetja. Te navedbe pa bi morala tožena stranka pri odločanju o pritožbi SOD upoštevati. Le v primeru, če bi sama dopolnila postopek, bi jih lahko tudi zavrnila ali jim ugodila, v nasprotnem primeru pa bi morala zadevo vrniti organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter potrdi dopolnilno odločbo z dne 28. 3. 2002. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je netočna navedba tožeče stranke o sklenjeni poravnavi dne 27. 2. 2002. Kot izhaja iz zapisnika, se je zavezana stranka strinjala z ugotovljeno vrednostjo nepremičnin, pri tem pa je vztrajala, da je treba v zadevi upoštevati tudi neporavnane obveznosti podjetja v znesku 1,490,009,23 DIN oz. varolizirano vrednost 134.200,83 USD. Ker te obveznosti niso bile upoštevane, je tudi vložila pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje. Izpodbijana odločba pa je bila tudi izdana v ponovnem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča. S sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti glede neskladja med izrekom in obrazložitvijo, kar je tožena stranka tudi storila. Sodišče pa je tudi izrecno pritrdilo materialno pravnim razlogom v odpravljeni odločbi, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s sodbo upravnega sodišča. Neutemeljen pa je tudi ugovor, da bi morala tožena stranka glede na sodbo postopek dopolniti, če je hotela sama odločiti o zadevi. Pri tem pa tožeča stranka tudi ne pojasni glede česa bi bilo potrebno ugotovitveni postopek dopolniti. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z zahtevkom tožeče stranke za denacionalizacijo premičnega premoženja podržavljene Tovarne AAA je to sodišče že odločalo v zadevi opr. št. .... Tedaj je v sodbi z dne 20. 10. 2004 navedlo, da je zaradi neskladja med izrekom in obrazložitvijo odločbe tožene stranke z dne 9. 6. 2003 moralo odločbo odpraviti. Strinjalo pa se je s toženo stranko, da je potrebno ugotovljeno pasivo podjetja upoštevati pri ugotavljanju utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka po njegovem temelju.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo z dne 9. 2. 2005 v skladu z napotki sodišča v omenjeni sodbi. Sodišče se tudi v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje tudi sklicuje (člen 67 Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: Po določbi 5. odst. 43. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91 in ostali, ZDen) se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi tako, da se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podjetja varolizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ameriškega dolarja v času podržavljenja in paritete tolarja do ameriškega dolarja na dan izdaje odločbe, v skladu z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacioanliziranega premoženja (Ur. list RS, št. 24/92). Vrednost podržavljenega podjetja je torej revalorizirana vrednost ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti neto aktive podjetja. Glede podjetij je torej zakonodajalec določil, da se upošteva vrednost podržavljenega podjetja kot je bila ugotovljena ob podržavljenju ali neposredno po njem in se nato ta vrednost le valorizira brez vnovičnega vrednotenja. Šele, če vrednosti podjetja ni mogoče ugotoviti na tak način (ker se neto aktiva ob podržavljenju ni ugotavljala) ali če ugotovljene vrednosti ne ustrezajo realni vrednosti, se lahko vrednost neto aktive dokazuje z drugimi dokaznimi sredstvi (6. odst. 44. člena ZDen - na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja).

V obravnavanem primeru je bila vrednost podjetja ugotovljena ob podržavljenju z zapisnikom Okrožnega sodišča v A št. R 131/48 z dne 25. 3. 1949. V skladu z določbo 5. odst. 44. člena ZDen torej navedeni dokument predstavlja podlago za valorizacijo. Iz navedenega zapisnika pa je razvidno, da je aktiva podjetja znašala 1,374.972,83 takratnih DIN, pasiva pa 1,490.009,23 DIN, tako da je bilo podjetje pasivno za znesek 115.036,40 DIN. Po presoji sodišča, glede na gornjo razlago določb ZDen, torej vrednosti, kot so bile ugotovljene v navedenem zapisniku, predstavljajo podlago za ugotavljanje neto aktive podržavljenega podjetja ter s tem tudi osnovo za predvideno varolizacijo. Prvostopni organ zato v materialnem predpisu ni imel podlage, da je vrednost neto aktive nacionaliziranega podjetja ugotavljal na podlagi cenilnih zapisnikov, ki jih je predložila tožeča stranka. Iz končnega cenilnega zapisnika z dne 13. 1. 2002, na katerega se sklicuje prvostopni organ, bi naj izhajalo, da je bila neto aktiva določena na osnovi bilance z dne 31. 12. 1947. Pri tem bi naj aktiva znašala 4.036.456,00 DIN (363.281 USD), pasiva 865.400,79 DIN (77.866 USD), neto aktiva pa 36.307 USD. Vendar sodišče pri tem ugotavlja, da je iz bilance z dne 31. 12. 1947 razvidno, da je aktiva znašala 1.997.590,89 DIN, kar kaže na to, da izvedenec neto aktive podjetja ni ovrednotil na podlagi vrednosti kot izhaja iz bilance z dne 31. 12. 1947, ki jo je sestavil razlaščenec. Nasprotno, na aktivni strani je (drugače kot to izhaja iz bilance) upošteval vrednost objektov in zemljišč v višini 2.767.648,26 DIN (249.088 USD), ki je bila tudi upravičencu priznana na podlagi poravnave med vlagateljem zahtevka in denacionalizacijskim zavezancem podjetjem BBB. Sicer pa je v tej fazi postopka sporna samo ugotovitev pasive, medtem ko zavezanec višini aktive, kot jo je izračunal izvedenec, niti ne nasprotuje. V zvezi s tem pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da je pri tem, glede na določbo 5. odst.. 44. člena ZDen, potrebno upoštevati zapisnik o ugotovljeni vrednosti podjetja ob podržavljenju z dne 25. 3. 1949, saj tožeča stranka v postopku ni izkazala, da obstajajo pogoji za določitev vrednosti podjetja na podlagi 6. odst. 44. člena ZDen. V obravnavanem primeru je tako prvostopni organ s tem, ko je določil višino odškodnine za premično premoženje na podlagi cenilnega zapisnika, napačno uporabil materialni predpis. Iz navedenega razloga je zato tožena stranka imela pravno podlago v določbi 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86, ZUP), da je sama odločila o stvari, ne da bi dopolnila dokazni postopek. Navedena dejstva so namreč bila že ugotovljena v postopku na prvi stopnji, v zadevi pa je prvenstveno sporno vprašanje, ali je upravni organ pravilno uporabil materialni predpis. Tožena stranka se sicer v izpodbijani odločbi sklicuje na 1. odst. 242. člena ZUP, vendar pa po presoji sodišča sklicevanje na napačno procesno določbo ni vplivalo na meritorno pravilno odločitev. Iz navedenega razloga zato sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da tožena stranka ne bi smela sama odločiti o stvari, temveč bi morala zadevo vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek.

Po podatkih spisa pa je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da se je Slovenska odškodninska družba strinjala z vrednostjo neto aktive, ki je izhajala iz cenitve sodnega izvedenca. Iz zapisnika ustne obravnave z dne 27. 2. 2002 izhaja le, da zavezanec ni imel pripomb na izvedeniško mnenje, kar pa ne pomeni, da je pripoznal zahtevek. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor v zvezi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe, s kateri je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke kot prepozno. Že v sodbi U 309/2003 z dne 26. 10. 2004 je sodišče navedlo, da vloge tožnice z dne 26. 4. 2002 ni mogoče šteti kot razširitev zahteve za denacionalizacijo. V skladu z navedenim stališčem je tožena stranka tako vlogo pravilno obravnavala kot pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno dopolnilno odločbo Upravne enote A z dne 28. 3. 2002, ter jo tudi pravilno zavrgla kot prepozno.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS.