Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dejansko stanje pogojuje sklep, da pogodbene obresti od najetega posojila niso predmet spora med pravdnima strankama, ker so bile plačane. Tako pravno sklepanje ima svojo podlago v okoliščini, da je toženec do 31.5.1991 posojilno pogodbo, kolikor se je nanašala na pogodbene obresti, izpolnjeval. V postopku pred sodiščem prve stopnje to ni bilo sporno. Pravne razlage pa, ki je bila ponujena pritožbenemu sodišču, da je namreč s pogodbenimi obrestmi toženec plačeval tožniku že del glavnice, sodišče druge stopnje ni sprejelo z obrazložitvijo v smeri določbe 352. člena ZPP (problem upoštevnosti novih dejstev v pritožbenem postopku).
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost zneska 12.550 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter zamudne obresti, kot se obrestujejo devizne vloge v DEM na vpogled in ki tečejo od 1.6.1991 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec je tožniku iz naslova obresti, ki pa so oderuške, že plačal 4.800 DEM. Zato je proti sodbi sodišča druge stopnje vložil pritožbo glede zneska v tolarski protivrednosti 5.000 DEM. Tudi v odgovoru na tožbo je toženec navedel, da zahtevanim obrestim ugovarja, ker so oderuške. Ko je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da se je toženec v pritožbi skliceval na novo dejstvo, glede katerega pa po določbi 1. odstavka 359. člena ZPP ni navedel ustreznih dokazov, je navedeno procesno določbo člena 352. člena ZPP napačno uporabilo. Ker v pritožbi toženec torej ni navajal novih dejstev, je ob drugačnem stališču pritožbenega sodišča podan tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.
Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).
Revizija ni utemeljena.
V postopku na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da toženec dolguje tožniku sposojeno glavnico z zamudnimi obrestmi od 1.6.1991 dalje. Do tega datuma so pogodbene obresti bile poravnane v skladu s pogodbeno voljo strank ob najetju posojila. Takšna dejanska podlaga na revizijski stopnji, ob prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP) ne more biti več predmet revizijske obravnave.
Omenjeno dejansko stanje pa po svoji vsebini pogojuje sklep, da pogodbene obresti od najetega posojila niso predmet spora med pravdnima strankama, ker so bile plačane. Tako pravno sklepanje ima svojo podlago v okoliščini, da je toženec do 31.5.1991 posojilno pogodbo, kolikor se je nanašala na pogodbene obresti, izpolnjeval. V postopku pred sodiščem prve stopnje to ni bilo sporno. Pravne razlage pa, ki je bila ponujena pritožbenemu sodišču, da je namreč s pogodbenimi obrestmi toženec plačeval tožniku že del glavnice, sodišče druge stopnje ni sprejelo z obrazložitvijo v smeri določbe 352. člena ZPP (problem upoštevnosti novih dejstev v pritožbenem postopku). Ne glede na take razloge velja, da je toženec do 31.5.1991 plačeval obresti, glavnice pa ni plačal in da višina pogodbenih obresti, kot je že povedano, ni predmet spora. V tem obsegu je materialno pravo pravilno uporabljeno, neutemeljene pa so tudi revizijske trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka na drugi stopnji (2. točka 1. odstavka 354. člena ZPP). Ker tudi niso bili podani razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP) je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).
Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).