Jedro

Čeprav zakon tudi za poslovne odškodninske obveznosti zahteva, da morajo biti izpolnjene vse štiri splošne predpostavke za nastanek odškodninske terjatve ali obveznosti, so pri poslovnih obveznostih vendarle nekatere razlike. V zvezi z nedopustnim ravnanjem ali škodljivim dejstvom OZ v drugem odstavku 239. člena določa, da je upnik upravičen zahtevati (poleg izpolnitve) tudi povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi kršitve pogodbe ali predpogodbe. Tudi odgovornost dolžnika ni podana samo tedaj, ko je kriv, temveč tudi v drugih primerih, npr. če je bil pri sklepanju posla v zmoti. Zmota (četudi bistvena), povzroči neveljavnost posla oziroma prenehanje obveznosti skleniti pogodbo, toda po tretjem odstavku 46. člena OZ ima druga poštena stranka pravico zahtevati povrnitev škode.

Vprašanje, ali je tožnikoma nastala škoda zaradi tega, ker toženka ni plačala kupnine in ni sklenila kupoprodajne pogodbe, je vprašanje vzročne zveze in nastanka škode.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, kolikor se nanašata na plačilo 8.345,85 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 12. 2007 do plačila, in za odločitev o plačilu pravdnih stroškov, ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ustavitvi postopka za umaknjeni del tožbe zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9.727,90 euro z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) naložilo plačilo pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki 7. 6. 2006 sklenili predpogodbo o prodaji 2/14 solastninskega deleža nepremičnine na parceli št. 2085, vpisane v vložku št. … k.o. ..., ki je v naravi podstrešna etaža stanovanjske hiše z izdelanim podstrešnim stanovanjem Ljubljani, s pravico souporabe določenih skupnih delov nepremičnine. V predpogodbi je določeno, da bo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačala kupnino v dveh obrokih in sicer 16.691,70 euro kot aro oziroma prvi del kupnine najkasneje do 15. 6. 2006, preostalih 242.029,72 pa najkasneje do 1. 12. 2006. Kupoprodajno pogodbo sta se pogodbeni stranki obvezali skleniti do 15. 7. 2006, toda med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka ni hotela skleniti in da ni plačala prvega dela kupnine. Ko je sodišče presojalo, ali je toženka kršila predpogodbo in sta zato tožnika upravičena do povračila škode, je ugotovilo, da je bila toženka pri sklenitvi pogodbe v bistveni zmoti glede okoliščin, ki jih je štela za odločilne, sicer pogodbe ne bi sklenila, ter da je upravičeno odklonila sklenitev kupoprodajne pogodbe in ni plačala kupnine. Glede zahtevane odškodnine je menilo, da ni vzročne zveze, saj sta tožnika šele po tem, ko sta bila seznanjena s toženkino odločitvijo, zase kupila drugo stanovanje in podpisala kupno pogodbo.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo izpodbijano sodbo. Ni presojalo stališča sodišča prve stopnje o bistveni zmoti. Navedlo je le, da sta bila tožnika obveščena, da je toženka odklonila sklenitev kupoprodajne pogodbe in da zato ni vzročne zveze med neizpolnitvijo predpogodbe in nastalo škodo. Kreditne obresti so posledica ravnanja tožnikov, ki sta potem, ko sta zvedela, da ne bosta prejela kupnine, najela kredit, nekaj mesecev poznejša prodaja za nižjo kupnino pa tudi ni posledica padca cen na trgu.

3. Proti tej sodbi sta tožnika vložila revizijo. Uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje, tako da mora toženka plačati vso odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prve sodbe do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov. Pojasnjujeta, da sta vložila tožbo na podlagi 33. člena Obligacijskega zakonika, s katero sta zahtevala sklenitev pogodbe. Ker pa sta nato stanovanje prodala tretjemu, sta zahtevala le plačilo škode. Ta je nastala zato, ker sta morala za nakup njunega novega stanovanja vire financiranja poiskati z najemom kredita, poleg tega pa sta stanovanje prodala tretjemu kupcu po bistveno nižji ceni, kot je bilo dogovorjeno v predpogodbi. Navajata, da je bila predpogodba veljavna in da se je toženka z njo zavezala, da bo do 15. 6. 2006 plačala prvi obrok kupnine v obliki are, ter do 15. 7. 2006 sklenila glavno pogodbo. Zato ni mogla odstopiti od predpogodbe z enostransko izjavo in se izogniti plačilu škode. Pri tem ni pomembno, kdaj sta tožnika izvedela, da toženka ne namerava skleniti glavne pogodbe in kupiti stanovanja. Bistveno je, da toženka ne more preprosto odstopiti od (pred)pogodbe in sanirati svoje pogodbene nezvestobe zgolj z obvestilom, da ne bo sklenila pogodbe. Pa tudi odškodninski odgovornosti se ne more izogniti. Če bi bila razlaga sodišča druge stopnje pravilna, potem predpogodba stranki ne bi zavezovala in institut predpogodbe sploh ne bi bil potreben. Tožnika sta utemeljeno pričakovala, da bo toženka sklenila glavno pogodbo in da bosta prejela kupnino. Ker je nista prejela, sta morala vzeti kredit. Zato izpodbijata tudi razlago sodišča druge stopnje, da nista upravičena do povračila škode zaradi plačila kreditnih obresti, temveč bi lahko uveljavljala le odškodnino za naloženi kapital (torej obresti od dogovorjene kupnine), saj je bilo od vsega začetka jasno, da denarja ne bosta nalagala v banko, temveč ga bosta porabilo kot kupnino za novo stanovanje. Prav tako ni pravilna razlaga sodišča druge stopnje, da zgolj nekaj mesecev poznejša prodaja stanovanja leta 2006 na območju Ljubljane, ni vzrok za nižjo doseženo kupnino. Ker tožnika nista mogla najti kupca, ki bi bil pripravljen plačati kupnino, ki je bila navedena v predpogodbi, sta trpela škodo. Pri tem opozarjata na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 36/2006, ki je prav tako odločalo o kršitvi predpogodbe, ker toženec ni hotel skleniti pogodbe in kupiti delnic, in je tožniku priznalo škodo, ki je nastala zato, ker je moral tožnik, ki je kupoval stanovanje, prodati delnice tretji osebi po nižji ceni. Tožnika poudarjata, da gre v obeh primerih za kršitev poslovne odgovornosti, ki se presoja na podlagi 239. in naslednjih členov Obligacijskega zakonika. V 243. členu tega zakonika je določeno, da ima upnik pravico do povračila navedene škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila znana ali bi mu morala biti znana. Toženka je bila že ob prvem ogledu stanovanja obveščena, da tožnika prodajata stanovanje zato, ker kupujeta drugo. Tedaj je morala predvideti posledice, ki bodo nastale, če bosta ostala brez kupnine.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

5. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Čeprav tožnika navajata, da uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka, te ne razložita, zato je šteti, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni.

6. Je pa pritrditi reviziji, da sta sodišči prve in druge stopnje deloma zmotno uporabili materialno pravo. Pravilno sta sicer izhajali iz določil Obligacijskega zakonika (OZ)(2), toda nekaterih določil nista pravilno in dovolj popolno uporabili. Revizija pravilno opozarja, da tožnika zahtevata odškodnino zaradi kršitve poslovne obveznosti, saj je predpogodba pogodba, da bosta stranki sklenili pogodbo. Zato od predpogodbe ni mogoče odstopiti z enostransko izjavo volje.

7. Čeprav zakon tudi za poslovne odškodninske obveznosti zahteva, da morajo biti izpolnjene vse štiri splošne predpostavke za nastanek odškodninske terjatve ali obveznosti, so pri poslovnih obveznostih vendarle nekatere razlike. V zvezi z nedopustnim ravnanjem ali škodljivim dejstvom OZ v drugem odstavku 239. člena določa, da je upnik upravičen zahtevati (poleg izpolnitve) tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Tudi odgovornost dolžnika ni podana samo tedaj, ko je kriv, temveč tudi v drugih primerih, npr. če je bil pri sklepanju posla v zmoti. Zmota (četudi bistvena), povzroči neveljavnost posla oziroma prenehanje obveznosti skleniti pogodbo, toda po tretjem odstavku 46. člena OZ ima druga poštena stranka pravico zahtevati povrnitev škode. Na to sodišče prve stopnje ni bilo pozorno, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v četrtem odstavku na 7. strani razlage sodbe zapisalo, da zaradi toženkine bistvene zmote tožnika nista upravičena do odškodnine; sodišče druge stopnje pa se o tem sploh ni izjavilo. Ker toženka ni dokazovala in dokazala nepoštenosti tožnikov, imata torej pravico zahtevati povrnitev škode, ki jima je zaradi tega nastala, ne glede na to, da toženka, ki je bila v zmoti, za svojo zmoto ni kriva.

8. Vprašanje, ali je tožnikoma nastala škoda zaradi tega, ker toženka ni plačala kupnine in ni sklenila kupoprodajne pogodbe, je vprašanje vzročne zveze in nastanka škode. Tožnika sta (po delnem umiku tožbe) uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo, ki jima je nastala zaradi tega, ker sta morala zaradi izostanka kupnine za stanovanje najeti kredit za nakup novega stanovanja oziroma hiše in plačati obresti 1.374,75 euro, in ker sta stanovanje pozneje prodala za 8.345,85 euro nižjo ceno, kot jo je bila pripravljena plačati toženka.

9. Ob ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da sta tožnika najela kredit potem, ko sta vedela, da toženka ne bo sklenila pogodbe in da ni plačala prvega dela kupnine, sta sodišči pravilno odločili, da sta se tožnika prenagljeno odločila za sklenitev pogodbe in najem kredita, saj ju pogajanja pred sklenitvijo pogodbe niso zavezovala in bi jih lahko prekinila (20. člen ZOR). Očitno sta hotela kupiti prav tisto hišo in sta po lastni volji najela kredit, toženka pa o tem ni bila obveščena in na to ni imela nobenega vpliva. Tudi revizijsko sodišče se strinja, da med neizpolnitvijo predpogodbe in morebitno nastalo škodo zaradi plačila obresti za kredit, ni vzročne zveze. Glede na to je v tem delu po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

10. Drugače pa je z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi tega, ker tožnika nista mogla prodati stanovanja za enako ceno, za katero ga je bila pripravljena kupiti toženka. Revizija utemeljeno opozarja, da tožnika v tožbi nista zatrjevala, da je bil vzrok izključno padec cen, temveč sta v svoji vlogi z dne 13. 12. 2006 pod VIII. zapisala, da sta bila zaradi odstopa toženke od (pred)pogodbe pod pritiskom rokov in v slabši pogajalski poziciji, kar je vplivalo na nižanje cene. Toda razlog za slabšo prodajo ni bistven. Kadar se podajalec odloči za prodajo stanovanja, lahko pričakuje, da bo to v določenem času realiziral in ni mogoče zahtevati, da ga bo prodajal v nedogled. Pomembno je, ali sta morala stanovanje po več kot 4 mesecih od sklenitve predpogodbe s toženko prodati za nižjo ceno, in dejstvo, da toženka v pravdi ni ugovarjala, da bi ga prodala pod ceno.

11. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pomanjkljivo ugotovili dejansko stanje. Tako da ni bilo razlogov za spremembo sodbe po prvem odstavku 380. člena ZPP, temveč je bilo treba v tem delu razveljaviti izpodbijani sodbi. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj in višino zatrjevane premoženjske škode in po potrebi pojasniti še vzročno zvezo med kršitvijo (pred)pogodbe in škodo.

12. Ker uspeh v pravdi ni znan, je revizijsko sodišče na podlagi 154. člena ZPP razveljavilo tudi odločitvi sodišč o plačilu pravdnih stroškov, odločitev o stroških revizije pa je zaupalo sodišču prve stopnje, ki bo na koncu postopka odločilo o vseh stroških skupaj (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji.