Jedro

Kriminalist je posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala.

Glavna obravnava se je začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno je sodišče prve stopnje nato izvedlo vse dokaze, torej tudi tiste, ki so bili v prvem sojenju že izvedeni in tiste, ki so bili prej s sklepom izločeni in nato vrnjeni v spis, ker mora sodišče v ponovljenem sojenju opraviti vsa procesna dejanja in nenazadnje pretresti tudi vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Vsakemu od njiju je izreklo kazen štiri leta zapora in denarno kazen in sicer A. A. denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 30,00 EUR in B. B. 40 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, ki jo morata plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga, če se ta ne bo mogla prisilno izterjati, pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska izrečene denarne kazni določil en dan zapora. B. B. je bila izrečena še stranska kazen izgona tujca iz R Slovenije za čas 4 let. Obsojencema se je v izrečeni kazni vštel čas prestan v priporu in sicer obsojenemu A. A. od 18.50 ure dne 30. 7. 2020 dalje, B. B. pa od 21.55 ure dne 31. 7. 2020 dalje. Prvostopenjsko sodišče je oba obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in odločilo, da se po prvem odstavku 97. člena ZKP potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obsojencev, postavljenih po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. A. A. je bil izrečen še varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer dveh mobilnih telefonov.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 38811/2020 z dne 16. 11. 2022 pritožbama zagovornikov obsojenega A. A. in B. B. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojenemu B. B. izrečeno zaporno kazen znižalo na tri leta in štiri mesece zapora, v odločbi o odvzemu predmetov za obsojenega A. A. pa je sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da se mobilna telefona obsojencu ne odvzameta. V ostalem sta bili pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnjeni kot neutemeljeni in je bila v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik obsojenega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavnih pravic obsojenca in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da glede očitka obsojenemu A. A. pod točko 2 izreka sodbe slednjega oprosti obtožbe in temu primerno zniža tudi izrečene kazenske sankcije; podrejeno pa, kot navaja, da obe napadeni sodbi razveljavi ter vrne drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin v odgovoru na zahtevo meni, da dokazi niso bili pridobljeni nezakonito in zato sodišči nista napravili kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede kršitve kazenskega zakona meni, da ni podana, saj je opis dejanja ustrezno konkretiziran kljub temu, da imena tujcev niso navedena. Po njenem stališču so navedeni tudi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje presodilo in zaključilo, da je obsojenec v očitanem obdobju čez ozemlje države prevažal tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo. Sodišču ni mogoče očitati zatrjevanih kršitev in tudi višjemu sodišču ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se je do pritožbenih navedb vlagateljev zadostno opredelilo v točki 5 obrazložitve. V zvezi s časom najema vozila vlagatelj višjemu sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih ugovorov vlagateljev. Meni, da glede na vsebino točke 9 drugostopenjske sodbe kršitev ni podana. Sicer pa je čas najema vozila pravnomočno ugotovljen, izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja pa z zahtevo ni dopustno. Vlagatelj zatrjuje kršitve ustavnih pravic iz 29., 23. in 22. člena Ustave RS, za katere vrhovna državna tožilka meni, da niso podane. Pravica do neposredne navzočnosti na glavni obravnavi, kjer je obsojenec sodeloval preko video konference, ni bila kršena in je sodišče upravičeno sprejelo sklep, da se v skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZKP, 2. točko prvega odstavka 304.a člena ZKP in 84.a člena ZKP obravnava izvede preko video konference, saj je sklep na glavni obravnavi tudi razglasilo in obrazložilo. Njegova pravica do obrambe ni bila kršena, pa tudi vpliva na zakonitost sodbe vlagatelj v zahtevi ni konkretiziral. Zavrača tudi očitek zahteve o obstoju bistvene kršitve določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi obsojenec narok 8. 3. 2022 spremljal z vklenjenimi rokami. Glede prepoznave obsojenca na fotografiji (točka 10 zahteve) pa tožilka meni, da vlagatelj po vsebini izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, kot razlog za vložitev zahteve pa je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi sklicuje.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je obsojenec izvršitveno dejanje pod točko I izreka prvostopne sodbe priznal, ni pa priznal dejanja pod točko II, zato je tudi zahteva za varstvo zakonitosti vložena zgolj zoper obsodilni del sodbe zaradi ravnanja, opisanega pod točko II izreka prvostopenjske sodbe in posledično zoper izrečeni kazenski sankciji.

8. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu je, da je (točka I. izreka) v sostorilstvu z B. B. v času od 23. 7. 2020 do 30. 7. 2020 nezakonito spravil čez ozemlje Republike Slovenije in državno mejo 25 ilegalnih prebežnikov, ki za vstop v R Slovenijo niso izpolnjevali pogojev in jih je prevažal v tovornem delu vozila znamke Citroen tip JUMPER, reg. št. ... ter s tem povzročil nevarnost za življenje in zdravje tujcev, dejanje pa storil tudi iz koristoljubnosti ter da je (točka II. izreka) v sostorilstvu z neznanim sostorilcem v času med 3. 7. 2020 in 6. 7. 2020 čez ozemlje Republike Slovenije do ciljne destinacije Italije v tovornem vozilu znamke Citroen tip JUMPER, reg. št. ... prepeljal vsaj 17 tujcev, ki za vstop v R Slovenijo niso izpolnjevali pogojev in so bili nameščeni v tovornem delu vozila in tako povzročil nevarnost za njihovo življenje in zdravje ter se je z navedenimi prevozi ukvarjal. Obsojenec je bil za dejanje, opisano pod točkama I in II, spoznan krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 9. Vložnik v zahtevi izpostavlja, da je Višje sodišče v Mariboru prvotno sodbo, kjer so bili iz spisa posamezni dokazi izločeni, razveljavilo, ni pa odločilo o izločenih dokazih tekom prvostopenjskega sojenja, zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je te iste dokaze z odredbo z dne 1. 10. 2021 vrnilo v sodni spis in nanje oprlo tudi svojo odločitev. Meni, da je sodna odločba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti, gre pa za odločanje o odločilnih dejstvih. Predhodni sklep o izločitvi dokazov je po stališču obsojenčevega zagovornika še vedno v veljavi, saj ni bil odpravljen, niti razveljavljen niti spremenjen.

10. V konkretni kazenski zadevi so relevantna dejstva glede uveljavljane kršitve naslednja: ‒ sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sklepom I K 38811/2020 z dne 9. 2. 2021 ugodilo predlogu obsojenčeve obrambe in iz spisa izločilo več dokazov, ker je presodilo, da je policija nezakonito zavarovala posnetek na spletni strani tiktok.com@..., ‒ zoper ta sklep po četrtem odstavku 340. člena ZKP ni posebne pritožbe, se pa sklep sme izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo, ‒ navedeni sklep o izločitvi dokazov je v svoji pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča I K 38811/2020 z dne 15. 4. 2021 med drugim izpodbijala državna tožilka (zoper sodbo sta se pritožila tudi zagovornika obeh obsojencev) in višje sodišče je s sklepom II Kp 3881/2020 z dne 8. 9. 2021 ob ugoditvi pritožb državne tožilke in zagovornika obsojenega A. A. ter ob reševanju pritožbe zagovornika obsojenega B. B. prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ‒ v točki 5. razveljavitvenega sklepa je višje sodišče med drugim zapisalo, da ni bilo razlogov za izločitev tega zavarovanega posnetka in tudi ne razlogov za izločitev vseh preostalih na tej podlagi pridobljenih dokazov in da v posledici nepravilne izločitve dokazov sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, ko je zaradi izločenih dokazov, kaznivo dejanje, opisano v obtožbi pod točko II, iz obtožbe izpustilo, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ‒ zadevo je sodišče druge stopnje vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje z napotkom, da v ponovljenem postopku odpravi ugotovljene kršitve (med drugim tudi opisane) in nato ponovno odloči, ‒ v novem sojenju je sodišče prve stopnje z odredbo z dne 1. 10. 2021 izločene dokaze znova vložilo v spis in jih na glavni obravnavi izvedlo ter obsojenca spoznalo za krivega za dejanje, opisano v I. in II. točki izreka.

11. Višje sodišče se je do tega vprašanja obrazloženo opredelilo v 4. točki svoje sodbe. Zavrnilo je očitek o nezakoniti vložitvi izločenih dokazov v sodni spis in pojasnilo, da je bila prvostopenjska sodba razveljavljena tudi zaradi nepravilne izločitve dokazov, s tem pa je bil saniran tudi navedeni sklep, izločeni dokazi pa so ponovno postali del spisa. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje. Sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 397. člena ZKP po razveljavitvi sodbe vzame za podlago prejšnjo obtožnico, oziroma odloča na podlagi prejšnje obtožnice z vsebino, o kateri je odločilo z razveljavljeno sodbo1, v novem sojenju pa mora opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je v svoji odločbi opozorilo sodišče druge stopnje. Višje sodišče je v svojem sklepu, s katerim je prvo prvostopenjsko sodbo razveljavilo, posredovalo tudi napotilo, da mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljene kršitve - torej opraviti tudi ponovno presojo predloga obsojenčevega zagovornika za izločitev dokazov. Vrhovno sodišče se je doslej že jasno opredelilo,2 da ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi, ki se je začela znova, sodišče pa je že izločene dokaze ponovno "vrnilo" in jih obravnavalo, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka. V navedeni zadevi se je glavna obravnava začela znova zaradi spremembe senata, v obravnavani zadevi pa se je glavna obravnava začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno je sodišče prve stopnje nato izvedlo vse dokaze, torej tudi tiste, ki so bili v prvem sojenju že izvedeni in tiste, ki so bili prej s sklepom izločeni in nato vrnjeni v spis, ker mora sodišče v ponovljenem sojenju opraviti vsa procesna dejanja in nenazadnje pretresti tudi vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče (tretji odstavek 397. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je ob izvedbi dokazov opravilo drugačno vrednotenje slednjih in zaključilo, da dokazi niso nezakoniti in jih torej ni izločilo iz spisa, temveč je tudi nanje oprlo svojo odločitev.

12. Vložnik v zahtevi vztraja, da so bili vsi dokazi v zvezi z obsojenčevim ravnanjem, opisanim v točki II izreka, pridobljeni nezakonito in da se torej sodba na te dokaze ne bi smela opirati. Gre za posnetek, objavljen na internetni strani www.tiktok.com, ki ga je policija kopirala, ne da bi bil k pridobitvi tega dokaza pritegnjen tudi obsojenec, ki se je tedaj že nahajal v priporu, o tem pa tudi zagovornik ni bil obveščen.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev ni nastala. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljeno oprlo tudi na posnetek, ki ga je policija pridobila s kopijo objave video posnetka na internetni strani www.tiktok.com, slednjemu pa je pritrdilo tudi višje sodišče. Stališče obsojenčevega zagovornika, da bi v skladu z določbo petega odstavka 178. člena ZKP o izvedbi tega preiskovalnega dejanja sodišče moralo obvestiti državnega tožilca, obsojenca, zagovornika in oškodovanca, je zmotno. Že sodišče druge stopnje je v svoji odločbi zaključilo, da je bil ta dokaz pridobljen na podlagi 148. člena ZKP in glede slednjega navedlo prepričljive in tehtne razloge, ki jih Vrhovno sodišče sprejema. V skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. To pomeni, da sme sodišče svojo odločbo opreti samo na dokaze, ki so bili pridobljeni zakonito. Kršitev je podana, če se sodba opira na nedovoljene dokaze oziroma na t.i. sadeže zastrupljenega drevesa, to je na tiste dokaze, ki so bili sicer pridobljeni na zakonit način, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza. Kopija posnetka na spletni strani www.tiktok.com je nastala, kot to izhaja iz izpovedbe policistke C. C., ko je slednja ob pregledu navedene spletne strani zasledila posnetek, na katerem iz vozila Citroen JUMPER z reg. št. ... izstopa več oseb in je na njem prepoznala tudi obsojenega A. A. Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 5. 8. 2020 ter zaslišanja prič C. C. in D. D. izhaja, da je 5. 8. 2020 kriminalist D. D. posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala. Na enak način se je do zakonitosti tako pridobljenega posnetka obrazloženo opredelilo tudi višje sodišče v točki 4 svoje sodbe, s takšnim ravnanjem pa je policija dokaz zavarovala pred njegovim uničenjem, ko bi bil posnetek s potekom časa s spleta izbrisan, vsebina posnetka je zapisana v uradnem zaznamku in omogoča naknadno preverljivost, o posnetku sta bili zaslišani priči policistka C. C. in kriminalist D. D., posnetek je bil pregledan na naroku za glavno obravnavo. Ob vsem že navedenem tudi ni spregledati, da zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer izpostavljajo zgolj to, da obsojenec in zagovornik pri zavarovanju tega posnetka nista bila navzoča in sta bila s tem onemogočena pri ugotavljanju morebitne manipulacije s tem dokazom, medtem ko ne zatrjujejo, da je bil posnetek manipuliran in na kakšen način. Slednje ni bilo zatrjevano niti na naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2022, ko je bil posnetek (na zgoščenki pod prilogo A12) v navzočnosti obeh obsojencev in njunih zagovornikov ter državne tožilke predvajan, pri čemer obsojenčeve pripombe, da v posnetek ne verjame in da ta "prikazuje Supermana, ki leti po zraku in je lahko predvajan posnetek zmontiran," ni mogoče obravnavati kot tehtne in takšne, da bi utegnila vnesti dvom v pristnost posnetka. Kot to izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, pa na posnetku obsojenca ni prepoznala zgolj policistka C. C., temveč ob predvajanju posnetka tudi sodišče. Posplošeno navajanje vložnikov v zahtevi, da na "možnost manipulacije" kaže okoliščina, da je policija navedla, da je obsojenca na posnetku zaznati v 13. sekundi posnetka, sodišče pa, da ga je zaznati v 17. sekundi ter da je tudi priča E. E. izpovedala, da si je obsojenec pri njej kombi prvič izposodil 16. 7. 2020, torej po dejanju, ki se mu očita v točki II izreka, slednjega ne more omajati. Sodišče prve stopnje je v 10. točki svoje sodbe jasno navedlo, da je čas, ko se na posnetku pojavi obsojenec, 17. sekunda, kar je skladno tudi vsebini zapisnika naroka za glavno obravnavo 5. 4. 2022, ko je bil drugi od obeh posnetkov predvajan v razpravni dvorani, medtem ko se je do izpovedbe priče E. E. in listin, ki jih je v zvezi z obsojenčevim najemom vozila Citroen JUMPER z reg. št. ... predložila, opredelilo v točkah 5 in 10 svoje obrazložitve. Ker je policija javno objavljen posnetek izstopanja večjega števila oseb iz vozila Citroen JUMPER z reg. št. ... pridobila na podlagi 148. člena ZKP, torej v okviru svojih pooblastil, posnetka ni mogoče šteti za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opreti in zato tudi na tej podlagi zbrani nadaljnji dokazi niso nezakoniti, zahteva pa v presežku uveljavlja nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek vložnika, ki ga namenja pritožbenemu sodišču, in sicer da je slednje brez konkretnih razlogov le potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter da se je zgolj sklicevalo na svojo predhodno odločitev, s čimer smiselno zatrjuje kršitev 395. člena ZKP. Drugostopenjsko sodišče se je namreč skladno s standardom, ki se je vzpostavil v ustaljeni (ustavno)sodni praksi,3 z vsemi pritožbenimi navedbami seznanilo in se do njih zadostno opredelilo. To velja tudi glede pritožbenih navedb o zakonitosti dokazov, sklicujoč se pri tem na svojo glede tega že podano obrazložitev v predhodni odločbi. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo.4

15. Neutemeljeno pa obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Meni namreč, da v točki II izreka ni zadostno konkretiziran zakonski znak tega kaznivega dejanja, da je obsojenec na ozemlju Republike Slovenije prevažal tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo in da tudi v razlogih sodbe ni navedena identiteta teh tujcev in njihovo državljanstvo. Do konkretizacije opisa v točki II izreka se je obrazloženo in jasno izjavilo prvostopenjsko sodišče v točkah 10 in 11 svoje obrazložitve, višje sodišče pa je slednjemu v točki 5 sodbe pritrdilo. Vrhovno sodišče se je v sodbi I Ips 27334/2018 z dne 9. 12. 2021 jasno opredelilo, da opis dejanja takrat, ko v izreku niso navedena imena tujcev, ni nesklepčen. Poudarilo je, da je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, da gre za tujca, ki nima dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v opisu dejanja v točki II izreka obravnavane zadeve zakonski znak, da je obsojenec v tovornem delu vozila Citroen Jumper z registrsko oznako ... prepeljal 17 tujcev, ki niso imeli dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, naveden in zatrjevan in da so torej v opisu (točka II izreka) navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP tako ni podana.

16. Zmotno je tudi stališče vložnika, da bi morala biti konkretizacija, ki je izostala v izreku, zajeta v razlogih sodbe, saj iz sodne prakse, na katero se vložnik posplošeno in nekonkretizirano sklicuje, slednje ne izhaja. Vložnik meni, da zato, ker prvostopenjsko sodišče te konkretizacije ni zajelo v razlogih sodbe, drugostopenjsko sodišče pa je temu pritrdilo in ni odgovorilo na pritožbene navedbe v točkah IV in V pritožbe, drugostopenjske sodne odločbe ni mogoče preizkusiti in višjemu sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev ni podana. Utrjeno je stališče Vrhovnega sodišča5, da je vprašanje, ali je ta zakonski znak tudi izkazan, torej ali je dejansko šlo za tujce, ki niso imeli ustreznega dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, predmet ugotavljanja dejanskega stanja in dokazovanja, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. V obravnavani sodbi sodišča prve stopnje so v točkah 10 in 11 navedeni razlogi, ki so prvostopenjsko sodišče vodili k zaključku, da je obsojenec v času med 3. 7. 2020 in 6. 7. 2020 z dejanjem, opisanim v točki II izreka, skupaj z neznanim sostorilcem, uresničil vse znake ene od obeh izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, do česar se je obrazloženo opredelilo tudi višje sodišče, zato sodišču druge stopnje ni moč očitati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. Z oporekanjem obsojenčevega zagovornika o vrsti in dokazni vrednosti dokazov, zlasti vsebini izpovedbe priče E. E., vložnik pod videzom zatrjevanja kršitev določb kazenskega postopka podaja lastno dokazno oceno izpovedbe priče in s tem dejansko uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (tretji odstavek 420. člena ZKP).

18. Vložnik nižjima sodiščema očita, da sta kršili obsojenčeve ustavne pravice in sicer pravico do neposredne navzočnosti na glavni obravnavi pri izvajanju dokazov, ker se je video konferenca 31. 5. 2022, na katero obsojenca niso privedli iz zaporov, izvedla preko video konference kljub nasprotovanju obsojenca in njegovega zagovornika. S tem pa je bilo kršeno tudi spoštovanje njegovega dostojanstva, saj je mesto obsojenca v razpravni dvorani ob zagovorniku, ne pa v zaporu.

19. Do vsebinsko enakih pritožbenih navedb se je v točki 10 obrazloženo opredelilo že višje sodišče. Vrhovno sodišče takšne razloge sprejema in ugotavlja, da s tem, ko je bila 31. 5. 2022 izvedena video konferenčna povezava z upravo zaporov, obsojencu njegove ustavne pravice iz 29., 23. in 22. člena Ustave RS niso bile kršene. Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, in sicer v sodnem poslopju, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Na naroku izraženo nestrinjanje zagovornika, da se opravi narok za glavno obravnavo preko videokonference, ki se ponovi v pritožbi in zahtevi, pa ob možnosti, da sodišče narok na tak način izvede, če je to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je potem, ko je na naroku za glavno obravnavo 31. 5. 2022 ugotovilo, da je v razpravni dvorani navzoč obsojeni B. B., njegov zagovornik, zagovornik obsojenega A. A., državna tožilka in tolmač ter da obsojenec A. A. že petič (na naroke 25. 1. 2022, 12. 4. 2022, 26. 4. 2022, 17. 5. 2022, 31. 5. 2022), od tega trikrat zapored, iz zavoda za prestajanje kazni zapora ni bil pripeljan zaradi kadrovskih težav, utemeljeno razglasilo sklep, s katerim je predsednica senata odredila, da se bo narok za glavno obravnavo izvedel videokonferenčno. Sklep je tudi obrazložila s ponovno nezmožnostjo obsojenčeve privedbe na sodišče, ki je bila že tretja zapovrstjo, zato je po presoji Vrhovnega sodišča njena odločitev o načinu izvedbe tega naroka, na katerem je sodišče izvajalo dokaze in obravnavo tudi sklenilo, utemeljena. Izkazano je, da je bila glede na tako ugotovljene okoliščine v priporni zadevi, kjer mora biti postopanje sodišča hitro, izvedba naroka na tak način potrebna za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato je sodišče narok s pomočjo videokonference lahko opravilo brez soglasja strank. Zagovorniki izpostavljajo, da je predsednica senata sklep sprejela v nasprotju z drugim odstavkom 304.a členom ZKP, ker sklepa ni vročila strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni bil vročen skupaj z vabilom na narok in je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativna bistvena kršitev določb postopka, mora obsojenčeva obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ki je vložnik z zahtevo ni izkazal, saj je obrazložitev glede slednjega povsem izostala.

20. Res je bil na naroku 31. 5. 2022 obsojenec ločen od svojega zagovornika, ki se je nahajal v razpravni dvorani, vendar je ves čas spremljal glavno obravnavo preko videopovezave. Zagovornik kršitev pravice do obrambe prepoznava v tem, da se obsojenec ni mogel posvetovati s svojim zagovornikom, vendar iz zapisnika naroka z dne 31. 5. 2022 nikjer ne izhaja, da sta obsojenec ali njegov zagovornik želela posvet, pa jima ga sodišče ni omogočilo. Vrhovno sodišče se je že izjavilo, da je zaslišanje priče preko videokonference, izvedeno skladno z določili 244.a člena ZKP, neposredno zaslišanje. Zgolj dejstvo, da zaslišanje poteka preko tehničnih sredstev, na neposrednost izvajanja dokaza nima vpliva. Zaslišanje priče poteka namreč skladno s procesnimi pravili (331. členom ZKP), oziroma ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 355. člena ZKP.6 Ker navedeno smiselno velja tudi, če priča izpoveduje v razpravni dvorani, obsojenec pa zaslišanje spremlja in v njem aktivno sodeluje videokonferenčno z druge lokacije, zatrjevane kršitve niso nastale. Zlasti pa tudi v tem delu zahteve obsojenčev zagovornik vpliva zatrjevanih kršitev na zakonitost sodbe ni izkazal. 21. Vložnik v zvezi z izvedbo videokonference 31. 5. 2022 povsem posplošeno oporeka še kvaliteti dokaznih listin, ki so bile obsojencu predočene preko elektronske pošte, vendar te kršitve v pritožbi ni uveljavljal, zato je zahteva v tem delu materialno neizčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP).

22. Obsojenčev zagovornik v točki X. zahteve zatrjuje, da iz fotografije, na kateri je razpravljajoča sodnica prepoznala obsojenca, osebe ni mogoče prepoznati, saj je na fotografiji viden le stranski del obraza z naočniki in lasiščem od zadaj. Meni, da je odločitev sodišča v tem delu arbitrarna in obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik pod videzom kršitve določb kazenskega postopka izraža zgolj lastno oceno dokazov in s tem uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

23. Kršitev ustavnih pravic vlagatelj zahteve prepoznava v okoliščini, ko je na naroku za glavno obravnavo 8. 3. 2022 sodišče dopustilo pravosodnim policistom, da obsojencu med narokom niso sneli sredstev za vklepanje rok. Sodnica bi po stališču obrambe skladno s četrtim odstavkom 85. člena Pravilnika o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov na obravnavi lahko odredila, da se vklenjeni obsojenec odklene. Vrhovno sodišče ugotavlja da je bil obsojenec v času teka navedenega naroka v priporu in je bil na narok pripeljan v spremstvu pravosodnih policistov. Skladno s 85. členom Pravilnika o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov je bilo sodišče predhodno pisno obveščeno, da bo obsojenec med obravnavo vklenjen iz razlogov varnosti.7 Res je sicer, da po četrtem odstavku 85. člena Pravilnika o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov sodnik na obravnavi lahko odredi, da se vklenjeni obsojenec odklene, vendar je takšna presoja prepuščena sodišču, ki je v obravnavani zadevi očitno sledilo oceni vodje oddelka za varnost zavoda in ni odredilo odklepanja obsojenca (listovna številka 1589 spisa). Tako po presoji Vrhovnega sodišča predsednica senata ni ravnala samovoljno, njena odločitev tudi ni imela nikakršnega vpliva na poštenost postopka. S takšno odločitvijo predsednice senata ni bilo poseženo v obsojenčevo dostojanstvo in njegove ustavne pravice niso bile kršene, pri čemer je tudi povsem nerelevantno, da obsojenec kasneje na pritožbeni seji na višjem sodišču ni bil vklenjen.

24. Pritrditi je sicer potrebno vložniku, da se je do istovrstnega očitka višje sodišče opredelilo tako, da je navedlo, da je iz listovne številke 1661 spisa razvidno, da obsojenec na naroku 8. 3. 2022 ni bil vklenjen. Ob pregledu spisa se izkaže, da se na navedeni listovni številki nahaja zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 5. 4. 2022, medtem ko se zapisnik naroka z dne 8. 3. 2022 nahaja na listovnih številkah 1588-1596. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za očitno pomoto glede tega, na katerih listovnih številkah se nahaja zapisnik naroka z dne 8. 3. 2022, vendar pa kljub zatrjevanju vložnika višjemu sodišču ni mogoče očitati protispisnosti. Tako imenovana protispisnost je namreč podana, ko gre za precejšne nasprotje glede razlogov o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v zvezi s tem uveljavlja vložnik, je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Kršitev se mora torej nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom. Po stališču pravne teorije8 so odločilna vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Sodišče lahko v sodbi navede razloge o odločilnih dejstvih samo, če jih je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo. Protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa pa je podana samo, če gre za precejšnjo protispisnost in če se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Vrhovno sodišče se je do vprašanja, katera so odločilna dejstva, že opredelilo9 in presodilo, da morajo biti v izreku obsodilne sodbe navedena in v razlogih sodbe obrazložena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Ali je bil obsojenec na naroku za glavno obravnavo 8. 3. 2022 vklenjen ali ne, po presoji Vrhovnega sodišča glede na vse doslej obrazloženo ni odločilno dejstvo. Očitek pritožbenemu sodišču, da je zmotno povzelo vsebino zapisnika (v nadaljevanju glavne obravnave sestavljenega dne 8. 3. 2022) češ da iz zapisnika to ne izhaja, zato ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

25. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, deloma pa ta ni dovoljena oziroma je materialno neizčrpana, jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

26. Obsojenca je upoštevaje njegove premoženjske podatke oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka v zvezi z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP).

27. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, stran 858. 2 Glej sodbo VSRS I Ips 73955/2010 z dne 24. 8. 2012. 3 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 53457/2011-72 z dne 8. 1. 2015, I Ips 2008/2011-95 z dne 13. 11. 2014, I Ips 345/2008 z dne 23. 10. 2008; prim. z odločbami Ustavnega sodišča Up-191/16 z dne 9. 12. 2019 in Up-590/05 z dne 17. 4. 2008. Enako tudi A. Galič v: Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 297. 4 Glej Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 52008/2011 z dne 13. 11. 2014, I Ips 53457/2011 z dne 8. 1. 2015, I Ips 30515/2014 z dne 18. 2. 2016, I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020 idr. 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 27334/2018 z dne 9. 12. 2021. 6 glej sodbo VSRS I Ips 34188/2929 z dne 16. 2. 2023. 7 Dopis Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni z dne 4. 3. 2022 na listovni številki 1581 spisa 8 Glej Horvat Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, stran 794. 9 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 375/2001 z dne 4. 4. 2002.