Jedro

Če niso izpolnjeni pogoji po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil, se prosilcu azil v Republiki Sloveniji ne odobri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.10.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za azil z dne 28.7.2004 in odločila, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Ugotovila je namreč, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila v Republiki Sloveniji niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03-UPB).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Enako kot tožena stranka je menilo, da so izpovedi tožnika glede razloga, zaradi katerega je zapustil izvorno državo in se vanjo ne more vrniti, ker da bi bil tam preganjan, med seboj nasprotujoče in zato neverodostojne. Pritrdilo je tudi stališču tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede zaščite pred krvnim maščevanjem v njegovi matični državi Srbiji in Črni gori, pokrajini K., v nasprotju s stanjem v tej državi in da zato njegove izjave niso verodostojne. Tudi navajanje novih dejstev in dokazov je sodišče kot nedopustno zavrnilo, saj tožnik ni izkazal, da tega ne bi mogel navesti oziroma predložiti v predhodnem postopku. Ocenilo je tudi, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi naredila dokazno oceno v skladu s standardom dokazovanja iz 199. odstavka Priporočil Urada Združenih narodov za begunce (UNHCR), in sicer iz Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, popravljena izdaja, Ženeva, januar 1992, ter da ta dokazna ocena nima nelogičnosti ali nekonsistentnosti, pač pa je celovita in dovolj natančna. Te dokazne ocene tožnik s tožbo niti ni izpodbijal. Glede razlogov, zaradi katerih se je tožniku zavrnil azil, pa se je prvostopno sodišče v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sklicevalo na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka.

Tožnik vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo ugotovitvam in navedbam tožene stranke in je celo tožnikovo pričevanje, ki ga je podal na glavni obravnavi dne 24.12.2004, zavrnilo kot neverodostojno. Meni, da je izčrpno in natančno na glavni obravnavi prikazal svojo ogroženost zaradi krvnega maščevanja, ki mu grozi v primeru vrnitve na Kosovo s strani družine, ki je njegovi družini obljubila krvno maščevanje in s tem tudi njemu. Sodišče pa je te njegove navedbe štelo za novo dejstvo oziroma dokaze, ki jih v postopku pred sodiščem naj ne bi smel navajati, ker jih ni navedel že v predhodnem postopku. Ni pa upoštevalo tožnikovih pojasnil, zakaj tega ni mogel izpovedati že v predhodnem postopku. Če bi to upoštevalo, bi moralo po njegovem mnenju ugotoviti, da mu je treba priznati azil po 1. členu ZAzil. Ker tega ni storilo, predlaga, da tako odloči pritožbeno sodišče. Prosi tudi za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Sodišče prve stopnje se je namreč v izpodbijani sodbi glede razlogov za zavrnitev azila sklicevalo tudi na razloge, ki jih je za to navedla tožena stranka, za kar je dana podlaga v 2. odstavku 67. člena ZUS, zato je treba sodbo prvostopnega sodišča presojati v povezavi z odločbo tožene stranke.

Tožena stranka pa je tožniku zavrnila priznanje azila v Republiki Sloveniji zato, ker ni izkazal, da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil. S temi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Azil je namreč posebna oblika zaščite, ki jo tujcu nudi druga država zaradi individualne ogroženosti v izvorni državi v smislu razlogov, kot jih določba ZAzil, oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju (2. odstavek 1. člena ZAzil), oziroma iz humanitarnih razlogov, ki jih navaja 3. odstavek 1. člena ZAzil v povezavi z EKČP. Za priznanje azila mora torej prosilec izkazati utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi, in sicer zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju.

Tožnik zatrjuje, da je ta strah podan zaradi možnega krvnega maščevanja tretje družine nad njegovo družino, pri čemer prihaja v poštev kot žrtev tudi sam. Takšno preganjanje, tudi če bi bilo v resnici podano, pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil. V smislu ZAzil se je kot pravni standard v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstojati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa jih ne preprečijo, oziroma jih niso v stanju preprečiti. Preganjanje je torej trajna ali sistematična nesposobnost države, da bi zaščitila posameznika pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin priznanih s strani mednarodne skupnosti.

Preganjanja, kakršnega v obravnavanem primeru pavšalno zatrjuje tožnik, pri čemer so njegove izjave v prošnji za azil in zapisniku o zaslišanju pred toženo stranko bistveno drugačne kot na glavni obravnavi pred sodiščem, po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil. V dokumentaciji, ki jo kot relevantno za ugotavljanje stanja na območju K. navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, in katere verodostojnosti tožnik ne izpodbija, ni navedeno, da predstavniki oblasti, ki jo zaenkrat tvorijo tudi predstavniki mednarodne skupnosti, ne bi mogli tožniku nuditi ustrezne varnosti pred krvnim maščevanjem. V Občini P., iz katere izhaja tožnik, je češkoslovaška bojna oziroma mirovna enota, ki skrbi za stabilnost razmer. Prisotna je tudi policija UNMIK, podpira pa jo precej neodvisnih predstavnikov kosovske policije. Kriminala je v tej občini malo, sodni sistem na tem območju že od leta 2001 deluje popolno. Tožena stranka je tožniku tudi pravilno pojasnila, da bi lahko v okviru notranje razseljenosti v matični državi Srbiji in Črni gori poskrbel sam za svojo varnost, pri čemer je izhajala iz opredelitve begunca iz 1. člena Ženevske konvencije o statusu beguncev in 8. člena Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev, oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebini priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 - Uradni list EU, št. L 304/12 z dne 30.9.2004, ki velja od 20.10.2004 dalje. To možnost notranje razselitve je po lastnih izjavah tožnik že uporabil, ko je leta 2002 in 2003 delal v U. Da te možnosti ne bi mogel izkoristiti tudi sedaj, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O oprostitvi plačila sodnih taks pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je o tem odločilo že prvostopno sodišče s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) in ta odločitev velja za celoten postopek upravnega spora, torej tudi za postopek na pritožbeni stopnji.