Jedro

Tožnica je v vlogi za uveljavlitev pravice oz. za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije navedla, da se bo izobraževala zunaj kraja stalnega prebivališča, da je sklenila najemno pogodbo in da od 1. 10. 2012 dejansko biva v kraju študija. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve, vendar pa opustitev te dolžnosti pomeni prekršek, ki se po 25. člena Zakona o prijavi prebivališča, kaznuje s predpisano globo, ne pa s tem, da se fizični osebi ne prizna pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je odpravilo dokončno odločbe toženke št. ... z dne 11. 11. 2013 in 2. točko odločbe št. ... z dne 19. 12. 2012 in ugotovilo, da višina Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 znaša 225,21 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec, ter da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 569,10 EUR v roku 15 dni.

Zoper ugodilno sodbo se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da se o Zoisovi štipendiji odloči od prvega dne šolskega leta in morajo na ta dan biti izpolnjeni tudi vsi pogoji, tako splošni kot drugi, saj se drugače vloga zavrne. Dodatek je le del štipendije in bi morala tožnica izpolnjevati pogoje za dodelitev dodatka na prvi dan študijskega leta. Pritožba obširno pojasnjuje, komu pripada dodatek za bivanje in komu dodatek za prevoz v primestnem ali medkrajevnem prometu ter kaj je bil v zvezi s tem namen zakonodajalca. Glede medletnih sprememb pritožba navaja, da pri spremembi prebivališča ne gre za takšno spremembo, ki bi vplivala na status posameznika in na samo štipendijsko razmerje.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka pritožbene navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu, kot ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v sladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendij, št. ... z dne 19. 12. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da znaša višina Zoisove štipendije za tožnico za študijsko leto 2012/2013 139,68 EUR mesečno. Toženka ni upoštevala pritožbo tožnice, da se izobražuje izven stalnega prebivališča in ji pripada dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. V obravnavani zadevi gre torej za spor o dodatku k Zoisovi štipendiji, ki po splošni določbi 3. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami - v nadaljevanju: ZŠtip) predstavlja eno od štipendij, s pripadajočimi dodatki. Po 26. členu ZŠtip se k Zoisovi štipendiji lahko dodeli tudi dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Glede pogojev za dodatek je v 30. členu istega zakona izrecno določeno le, da štipendistu, ki se izobražuje zunaj stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Po drugem odstavku navedenega člena je minister, pristojen za delo, sicer pooblaščen za podrobnejši predpis kriterijev za določitev navedenega dodatka s podzakonskim aktom. Vendar pa 5. člen Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009 - v nadaljevanju: Pravilnik), določa samo, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij vsako leto najkasneje do konca junija objavi poziv štipendistom, ki že prejemajo Zoisovo štipendijo, da v skladu z vsebino javnega poziva predložijo potrebno dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije.

Določbe 30. člena v zvezi s 26. členom ZŠtip ni mogoče razlagati, niti uporabiti na način, kot se zavzema toženka. Torej, da bi bilo v okoliščinah danega primera pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča mogoče priznati le, če bi tožnica z začetkom šolskega leta tj. z datumom, s katerim ji je bilo priznano nadaljnjo uživanje Zoisove štipendije, izkazala prijavljeno začasno prebivališče izven kraja stalnega prebivališča. Glede na zakonsko ureditev, veljavno v času predsodnega upravnega odločanja o spornem delu denarne dajatve, ob pravilni dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, zadostuje že dejstvo, da je tožnica dejansko bivala zunaj kraja stalnega prebivališča, kar je izkazala tudi z najemno pogodbo za stanovanje v kraju izobraževanja, ki je bila za nedoločen čas s pričetkom 1. 9. 2011. Tožnica je tako do dodatka upravičena že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije, tj. od 1. 10. 2012 dalje. Tožnica je tudi dne 5. 10. 2012 prijavila začasno prebivališče na A. ulici 12A, B., pri UE B. in to dokazilo predložila toženki pred njenim odločanjem o pravici in višini Zoisove štipendije.

Pravno zmotna so pritožbena izvajanja glede tega, da bi tožnica morala imeti pogoj prijave začasne prebivališča že s 1. 10. 2010. Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve, vendar pa opustitev te dolžnosti pomeni prekršek, ki se po 25. člena Zakona o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006 - v nadaljevanju: ZPPreb), kaznuje le s predpisano globo, ne pa s tem, da se takšni fizični osebi ne prizna pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Sklicevanje pritožbe na 47. člen ZŠtip, ki med drugim določa spremenjene okoliščine, ki lahko vplivajo na štipendijsko razmerje in je zato štipendist v določenem roku o tem dolžan obvestiti štipenditorja, so pravno irelevantne v predmetni zadevi. Ni pomembno v predmetni zadevi tudi določilo, ki se nanaša na subvencioniranje vozovnic po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu, saj predmet tega socialnega spora ni tovrstna denarna dajatev.

Sodišče prve stopnje, v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 9 in 10, pravilno poudarja, da pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča po 4. alinei 26. člena ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj stalnega prebivališča in da Pravilnik ne vsebuje nobenega določila glede pogojev in postopka dodeljevanja Zoisovih štipendij in dodatkov k tej štipendiji. Torej predpis ne vsebuje datuma do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za priznanje pravice oz. nadaljevanja prejemanja Zoisove štipendije in dodatkov k tej štipendiji. To ne določa tudi 44. člen ZŠtip na katerega se sklicuje toženka, saj ta določa le obdobje priznanje pravice, ne pa roka za izpolnjevanje pogojev za priznanje pravic in način izplačila štipendije.

Pritožbeno sodišče je o dodatku za bivanje izven kraja stalnega prebivališča že zavzelo svoje stališče, med drugim tudi v zadevah pod opr. št. Psp 234/2014 z dne 21. 8. 2014, v zadevi Psp 360/2014 z dne 4. 9. 2014, Psp 358/2014 z dne 23. 10. 2014, itd. ter pri tem poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. Tožnica je že v Vlogi za uveljavitev pravice oz. za nadaljnjo prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 z dne 5. 10. 2012, v točki IV kraj šolanja v šolskem oz. študijskem letu, izrecno navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in bo stanovala drugje, na naslovu A. ulica 12A, B., da je sklenila najemno pogodbo o najemu stanovanja in je tako dejansko tudi v letu 2012 že najkasneje od 1. 10. 2012 dejansko živela v B..

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve v pritožbenem postopku.