Jedro

Med ravnanjem tožnika, ki ni zahteval pismene naročilnice, in neplačilom računa ni podana vzročna zveza, tako da za domnevno škodo ne odgovarja. Tožena stranka spornega zneska ni terjala od naročnika, odškodnino bi lahko od tožnika zahtevala šele, če bi se v postopku izterjave izkazalo, da je naročnik zaradi ravnanja tožnika utemeljeno zavrnil plačilo računa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati razlike v plači za mesece od januarja 2002 do marca 2005 v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, dokler le-te ne dosežejo glavnice, če jo dosežejo do vključno 21. 5. 2007 oziroma do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I./1. točka izreka sodbe). Kar je tožeča stranka zahtevala več iz naslova zakonskih zamudnih obresti, je zavrnilo (I./2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe, da je dolžan tožnik plačati toženi stranki v roku osmih dni znesek 63.459,78 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (II. točka izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 5.165,87 EUR v 15-ih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del sodbe po tožbi ter zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi se je pravočasno pritožila tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi). Uveljavlja vse pritožbene razloge po določilih 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, pri čemer naj stroške pritožbe šteje kot nadaljnje stroške postopka. Glede ugoditve tožbenemu zahtevku po tožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno, in sicer le na podlagi izpovedbe tožnika zaključilo, da je tožnik opravljal delo komercialnega direktorja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2001 in ne del vodje prodaje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2001, saj naj bi mu celo prejšnji direktor S.O., ko mu je tožnik predočil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialnega direktorja, dejal, da sicer ve za to pogodbo, vendar pa finančna situacija v firmi ne dopušča, da bi se tožniku izplačevala plača v skladu s to pogodbo. Zato naj bi tožnik takrat tudi ne postavljal zahtevkov. Iz izpovedbe direktorice tožene stranke namreč izhaja, da tožnik ni nikoli opravljal dela komercialnega direktorja, da je vedno delal kot prodajalec in vodja prodaj in da ga je kot takega tudi obravnavala; temu je bilo tako tudi v času, ko je bil direktor S.O.. Zato dejstvo, da se je tožnik podpisoval kot komercialni direktor ne more biti relevantno, saj takega dela ni opravljal. Direktorica je povedala, da so po organigramu firme bili takrat le vodje oddelkov, šele sedaj imajo tudi tehničnega direktorja. Poleg tega je bil ves čas zadolžen le za prodajo nadgradenj in menjalnih kesonov, ti proizvodi pa, kot je razvidno iz dosežene realizacije po programih in izpovedbi direktorice tožene stranke, dosegajo le 9 % celotne prodaje podjetja in so le eden od stranskih programov. Več kot 85 % celotnega proizvodnega in prodajnega programa predstavlja proizvodnja transportnih palet in stebrov za avtomobilsko industrijo. S prodajo ali celo komercialo pa se po izpovedbi direktorice tožene stranke tožnik ni nikoli ukvarjal, niti ni bil za to zadolžen. Pogodba o zaposlitvi z dne 20. 12. 2001 ni nikoli stopila v veljavo, ker tožnik ni opravljal delo komercialnega direktorja.

Glede odločitve po nasprotni tožbi pa navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker naj za priznanje odškodnine ne bi bili izpolnjeni vsi elementi civilnega odškodninskega delikta. Tako naj bi tožena stranka v primeru P.S. s.p. (19.445,00 EUR) ne izkazala škode, ker naj bi listine le izkazovale naročena dela in višino opravljenega dela, ne pa tudi škode, četudi iz listin izhaja, da je bila vrednost na poslovnem naročilu 5.626.884,00 SIT, skupna vrednost naročenih in dodatnih del pa 10.286.810,34 SIT. Zato je glede na to, da je leasingodajalec toženki plačal le delo, materialne stroške, storitve po osnovnem naročilu, škoda v znesku 4.659.926,34 SIT oziroma 19.445,00 EUR izkazana. Sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke tudi zmotno ugotavlja, da ni podana vzročna zveza, oziroma, da bi bila podana le v primeru, če tožena stranka dodatnih del, ki jih je za stranko opravila, ne bi mogla dobiti povrnjene in da bi morala tožena stranka terjati plačilo opravljenih del. Tožena stranka tega ni mogla storiti, ker tožnik v navedenem primeru od kupca glede na njegove večkratne ustne dodatne zahteve po izvedbi dodatnih del, ki niso bili predmet osnovnega naročila, ni pridobil pismenega naročila za ta dela oziroma potrditve za izvedbo teh del in kupcem tudi ni izstavil ustreznih predračunov v potrditev. Le-ta dela pa so bila na podlagi naročila tožnika v proizvodnji v celoti izvedena. Tako da je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožnika in nastalo škodo. Tožnik je povzročil toženki škodo iz hude malomarnosti, saj je bil, kot to izhaja iz opisa nalog, pooblastil in odgovornosti prodajnega oddelka in priloženih sklepov kolegija kot vodja prodaje pri toženki zadolžen za izdelavo vse pismene dokumentacije v zvezi s posamezno ponudbo in ne za spremljanje posameznega posla, tako kot je to izpovedal tožnik, ampak za celotno izvedbo le-tega. Iz izpovedbe direktorice tožene stranke in zapisnika seje splošnega ekonomskega oddelka z dne 16. 3. 2004 nadalje izhaja, da je tožnik vedel, da ima kontakte s kupci samo on in da so kupci lahko vstopali v proizvodnjo le v njegovem spremstvu, zato je odgovoren zato, če so dogovori s g. S. potekali tako, kot trdi tožnik.

Tudi v primeru J.P. s.p. (3.356,82 EUR) tožena stranka zaradi nedopustnega in malomarnega ravnanja tožnika ni mogla zahtevati povrnitve škode od kupcev, ker tožnik od njega ni pridobil pismene naročilnice in ob prevzemu ni napravil prevzemnega zapisnika. Zato je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožnika in škodo in to iz enakih razlogov kot v primeru S..

V primeru neplačila računov v višini 1.724.990,00 SIT oziroma 7.198,26 EUR s strani H.L. d.o.o. za menjalne zabojnike v uporabi družbe A. d.o.o. in T.S. s.p. sodišče prav tako zmotno ugotavlja, da ni podana nedopustnost ravnanja tožnika in da ni vzročne zveze. V konkretnem primeru je tožnik ravnal nedopustno, ko je podpisal, v nasprotju z navodili direktorice tožene stranke, predloga oziroma dopisa H.L. d.o.o. z dne 2. 12. 2003. Podana je tudi vzročna zveza med ravnanjem tožnika in nastalo škodo. Iz obeh sodb v navedeni zadevi namreč izhaja, da je tožbeni zahtevek bil zavrnjen prav zaradi tega, ker je tožnik podpisal citirana dopisa, saj je tako prvostopenjsko kot tudi pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožena stranka s podpisom le-teh konkludentno priznala, da je bila reklamacija pravočasna in popolna in da je tožena stranka pristala na predlagano znižanje plačila po vseh šestih računih na način, kot je v predmetnih dopisih predlagan.

V zvezi z zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode pa sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke ugotavlja, da zahteva pavšalno odškodnino, ampak ker gre v konkretnem primeru le za oceno škode na ugledu in dobrem imenu tožene stranke v višini 30.000,00 EUR, ki jo je tožena stranka utrpela zaradi skrajno nevestnega ravnanja tožnika. Tako so pri toženi stranki, kot je to povedala direktorica tožene stranke, izgubili naročila, morali so za tri mesece celo ukiniti program nadgradenj, ker so kupci zahtevali pogoje, ki jih je že prej dajal tožnik, in sicer popuste in takšne cene, ki so bile za toženo stranko nesprejemljive, tako da sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da so navedbe tožene stranke pavšalne in z ničemer ne povedo, s katerimi ravnanji naj bi tožnik povzročil škodo na ugledu. Zato bi višino te škode lahko ocenil sodni izvedenec finančne stroke, dokaz pa je sodišče zavrnilo. Sodišče je v vseh navedenih primerih tudi zato, ker je zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič in izvedencev, nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določila 14. točke 339. člena ZPP, ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka po določilih 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma bi bili ti v nasprotju z listinami v spisu. Sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki ter se jo da preizkusiti, prav tako ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

K pritožbi zoper ugoditev tožbenemu zahtevku: Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku za sporno obdobje od januarja 2002 do marca 2005 pripada plača po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 12. 2001 (priloga A1). Po izvedenem dokaznem postopku je namreč pravilno zaključilo, da je pogodbo podpisal takratni direktor tožene stranke G.E., kot je razvidno iz točke II/2 pogodbe pa je nova nadomestila dotedanjo pogodbo zaposlitvi (z dne 1.10.2001). Ker je bil po navedbah tožene stranke takratni direktor tožene stranke razrešen šele 21.1.2002, ne more biti dvoma, da je za toženo stranko pogodbo podpisala pooblaščena oseba in da jo pogodba zavezuje.

Glede navedb tožene stranke, da tožnik ni opravljal dela komercialnega direktorja, temveč delo vodje prodaje, kot je bilo določeno v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1.10.2001, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se je tožnik na listinah podpisoval kot „komercialni direktor“; kot to izhaja iz ponudbe št. ... z dne 12.9.2003 (priloga B15) ali npr. iz ponudbe št. ... z dne 12.9.2003 (priloga B9), dal pa si je tudi izdelati vizitke z nazivom komercialnega direktorja. Po izpovedbi direktorice je tožena stranka takšno ravnanje dopuščala, saj je direktorica izpovedala, da se je govorilo, da je bolje, če se tako podpisuje oziroma je tožniku „to veselje dopustila“. Ne glede na obrazloženo pa ta ugotovitev ni bistvena za ugoditev zahtevku. Odločilno je namreč, da tožena stranka pogodbe o zaposlitvi z dne 20.12.2001 ni nikoli spremenila, niti ni tožniku predlagala spremembe te pogodbe. Glede na obrazloženo tudi ni odločilna pritožbena navedba, da naj bi tožnik opravljal delo vodje prodaje in pokrival le 9% delež prodaje tožene stranke, oziroma le enega izmed stranskih programov ter da v času trajanja delovnega razmerja ni nikoli uveljavljal plačila razlike v plači po pogodbi z dne 22.10.2001, ker naj bi mu direktor tožene stranke S.O. povedal, da finančna situacije ne dovoljuje izplačil plače po pogodbi z dne 21.12.2001 in se je pri izplačilu ves čas uporabljala pogodba o zaposlitvi z dne 1.10.2001. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba tudi ni nična, saj ni nasprotovala določilu 103. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78; v nadaljevanju: ZOR), po katerem je pogodba nična če nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali socialistične samoupravne družbe, je pri ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilno upoštevalo pogodbo o zaposlitvi z dne 22.12.2001. Vtoževani zneski razlik v plači niso bili sporni, saj je tožena stranka nasprotovala zahtevku po temelju, zneski pa ustrezajo razliki v plači, ki bi tožniku šla po pogodbi o zaposlitvi z dne 22.12.2001, je bilo v tem delu utemeljeno ugodeno tožbenemu zahtevku.

K odločitvi po nasprotni tožbi: Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v prvem odstavku 182. člena določa, da je dolžan delavec povrniti škodo delodajalcu, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ).

Glede primera S., v katerem tožena stranka očita tožniku, da od naročnika leasingodajalaca S.L. d.o.o, ki je za leasingojemalca prevoznika P.S. s.p. - S.T. naročil izdelavo menjalnega zabojnika, ni pridobil potrditve naročila za izvedbo dodatnih del, pač pa samo potrditev za osnovno naročilo, zaradi česar naj bi leasingojemalec trdil, da jih ni naročil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala niti nastanka škode, niti vzročne zveze. Pravilno je ugotovilo, da predložene listine (naročilo kupca 04/0790 z dne 8.12.2004, naročilo proizvodnji 04/0790 z dne 8.12.2004, naročilo kupca 05/0083 z dne 25.1.2005, naročilo proizvodnji 05/0083 z dne 25.1.2005 in pokalkulacija naloga po ceniku z dne 31.5.2005) ne izkazujejo škode, temveč le naročena dela in višino opravljenega dela. Prav tako je sodišče pravilno sklepalo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem tožnika, saj tožena stranka ni izkazala, da bi od stranke terjala plačilo opravljenih del. Ta dela pa so bila, kot izhaja iz podatkov v spisu, v celoti opravljena šele v času, ko tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki. Ker je bil po navedbah tožnika naročnik S. dolgoletna stranka tožene stranke, ki naj bi tedensko prihajal k toženi stranki, spremembe naročila pa naj bi se sproti dogovarjale, je nelogično, da tožena stranka plačila del, ki so bila nedvomno opravljena, ni terjala od naročnika.

Na drugačno odločitev od izpodbijane ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bil tožnik kot vodja prodaje zadolžen za izdelavo vse pismene dokumentacije v zvezi s posamezno ponudbo in za celotno izvedbo posameznega naročila, saj niso izkazani vsi elementi odškodninskega delikta po 131. členu OZ.

V zvezi z zadevo prevoznika J.P. s.p., glede katere je tožena stranka očitala tožniku, da od naročnika ni zahteval pismene naročilnice, dela pa so bila v proizvodnji v celoti opravljena na podlagi tožnikovega pisnega naročila, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je škoda toženi stranki v znesku 804.430,00 SIT oziroma 3.356,82 EUR sicer nastala, ni pa izkazana vzročna zveza med ravnanjem tožnika in neplačilom računa. Tožena stranka namreč zneska ni terjala od naročnika, s tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da bi lahko odškodnino od tožnika uveljavljala šele, ko bi se v postopku izterjave izkazalo, da je naročnik, zaradi tožnikovega ravnanja, utemeljeno zavrnil plačilo računa. Tak zaključek še dodatno podpira ugotovitev, da je bil razlog za neplačilo zamuda v izdobavi, ne pa ravnanje tožnika.

V zvezi z očitkom neplačila šestih računov v višini 1.724.990,00 SIT oziroma 7.198,26 EUR s strani H.L. d.o.o. za menjalne zabojnike v uporabi družbe A. d.o.o., na naslovu ... s.p., je sodišče prve stopnje na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IX Pg 329/2004 z dne 6.1.2006 (priloga B13), v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 371/2006 z dne 17.4.2007 (priloga B14), ugotovilo, da je bila družba H.L. d.o.o. zaradi zamude tožene stranke upravičena do neplačila vtoževanih računov za preostanek. V zvezi s tem je pravilno upoštevalo prevzemni zapisnik za nadgradnjo z dne 25.11.2003, iz katerega izhaja, da je bil rok dobave 12.9.2003, stranka pa je nadgradnjo za tovorno vozilo prevzela 25.11.2003. V zapisniku so ugotovljene nepravilnosti (proizvajalec je pozabil priklopiti hidravlične cevi za dvig strehe, montažno mesto za hidravlično črpalko za dvig strehe ni bilo na ustreznem mestu, med cerado in stranico je bila ugotovljena reža). Vse to kaže na to, da tožnikov podpis na navedenem zapisniku in na dopisu H.L. d.o.o. z dne 2.12.2003 (priloga B11) ni bil odločilen za to, da tožena stranka v gospodarskem postopku zoper naročnika ni uspela. V zvezi z dopisom H.L. z dne 2.12.2003 je potrebno še dodati, da je naročnik predlagal delno poplačilo računov, glede neplačanih računov pa je predlagal sestanek dne 4.12.2003. To le še potrjuje ugotovitev, da neplačani računi niso posledica podpisa tožnika, temveč nepravilnosti, ki so bile kasneje ugotovljene tudi v gospodarskem sporu.

Tožbeni zahtevek za plačilo gmotne škode glede vseh poslovnih dogodkov je bil torej utemeljeno zavrnjen.

V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo negmotne škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena v smislu določila 183. člena OZ, ki določa, da sodišče prisodi pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala škode v znesku 30.000,00 EUR, ki jo uveljavlja od tožnika. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da so nekateri kupci že poiskali drugega izvajalca, niti ni navedla, kateri kupci naj bi imeli zaradi ravnanja tožnika odklonilen odnos do tožene stranke. Pavšalna odškodnina, ki jo uveljavlja tožena stranka, je torej povsem neobrazložena in nedokazana. Zato je posledično neutemeljen njen dokazni predlog, da naj škodo opredeli izvedenec finančne stroke, katerega izvedbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Na toženi stranki je torej trditveno in dokazno breme, ki ga s predlogom za postavitev izvedenca dejansko ne more „preložiti“ na izvedenca.

Ker tudi v tem delu tožena stranka ni dokazala tistih elementov odškodninskega delikta, ki jih mora dokazati oškodovanec, je bil tudi v tem delu tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnjen.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v skladu z določilom 353. člena pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.