Jedro

Dokazni predlog z zaslišanjem varnostnika E. E., ki je delal na vhodu v spornem obdobju, sta obe stranki umaknili; to je odločitev, ki spada v sfero strankine procesne avtonomije. Ne prinaša pa taka procesna dispozicija avtomatične pravice stranke, da namesto (prostovoljno) umaknjenega dokaza predlaga drug dokaz. Tako pravico ima stranka le v primeru izjalovljenega dokaza (npr. priča umre).

Subjektivna odločitev stranke, da umakne predlog za zaslišanje priče, ki bi jo objektivno bilo mogoče zaslišati, ne daje stranki avtomatične pravice, da namesto te priče predlaga drugo.

V obravnavanem primeru se ni pojavilo nobeno neobičajno pravno ali dejansko vprašanje, sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage niti ni s kakšnim svojim ravnanjem (npr. odprtim sojenjem) zavedlo strank – vsaj pritožba tega konkretizirano ne zatrjuje. Zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo.

Samovoljna sprememba posestnega stanja, ki ne temelji na odločbi državnega organa ali zakonu, se po ustaljeni sodni praksi ne more šteti kot pravno dopustna samopomoč.

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da obstoji ekonomski interes tožnice. Slednji se pri dajatvenih zahtevkih domneva. Oviranje oziroma onemogočanje dostopa do tožničinih poslovnih prostorov nekaterim osebam, npr. poslovnim partnerjem, pomeni spremembo posestnega stanja, ki je pravno upoštevna in zato uživa pravno varstvo pred motenjem posesti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Toženka je lastnica in upravljavka poslovne cone bivše tovarne A. v B., tožnica pa lastnica poslovnih prostorov v tej poslovni coni. Tožnica zatrjuje, da je do svojih prostorov nemoteno dostopala skozi dvoriščni vhod v poslovno cono na parceli ID znak 0000 22/36, ob vsakršni uri dneva in z vsemi vozili. Vhod v poslovno cono je zapirala rampa, ki jo je tožnica lahko odpirala daljinsko. Nadalje zatrjuje, da je toženka režim dostopa v poslovno cono spremenila tako, da se rampa ne odpira več daljinsko, temveč jo odpre varnostnik, ki pa nekaterih vozil tožnice oziroma njenih strank ne spušča skozi. Zatrjuje, da je to motilno dejanje.

2.Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženka preneha z motilnim ravnanjem, ker je ugotovilo, da je motenje tekom pravde prenehalo (I. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); v preostalem delu je zahtevku ugodilo in toženki naložilo, da se mora v prihodnje vzdržati motilnih ravnanj dostopa in izstopa preko vhoda v poslovno cono tožnici, njenim zaposlenim in poslovnim partnerjem (II. točka izreka); toženki je naložilo, da povrne tožnici vse pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. in IV. točka izreka).

Pritožbeni postopek

3.Zoper II. in III. točko izreka se pritožuje toženka, ki med drugim navaja, da je sodišče kršilo procesne pravice toženke in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo zaslišanje priče C. C. Ukrep, da je sodišče prve stopnje ta dokazni se predlog kot prepozen zavrnilo, je nesorazmeren in v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva in poštenega postopka. Vsak, ki je bil legitimiran, je bil vpisan v seznam pri toženki in si je lahko s klicem na številko vrata odprl; tako je bilo tudi, ko je bil na dostopno točko postavljen varnostnik, ki je preveril, ali gre za osebo, ki je vpisana in je na seznamu. Samo malomarnosti tožnice gre pripisati, če si seznama oseb, ki jim je odobren vhod v cono, ustrezno ne ažurira in o tem ne obvesti toženke. Tožnica seznama ni upoštevala, ker je zlorabljala telefonsko številko in sama odpirala dostop, s tem pa je obšla vsa do tedaj veljavna pravila dostopa v poslovno cono. Toženka ne more sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je nepomembno, ali je tožnica dostopala in bila motena v posesti na parceli št. 22/52, ker posestnega varstva na tej nepremičnini ne uveljavlja. Nedoločen pojem "krog oseb" širi pravno varstvo na osebe, za katere sploh ne vemo, kdo so, to pa je v nasprotju s pravnim varstvom, ki ga lahko zahteva stranka v sodnem postopku. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi priče D. D.; ne samo, da je slednji govoril neresnice, evidentno je bilo (o čemer se lahko sodišče prepriča s poslušanjem zvočnega posnetka izpovedbe), da si priča prizadeva pomagati tožnici, izpovedovala pa je neskladno in povsem v nasprotju z drugimi pričami. Neverjeten je zaključek sodišča prve stopnje, da je pravno nepomembno, kako so imeli lastniki in najemniki urejen dostop v poslovno cono, saj je ključno, da se je v poslovno cono vozilo. Tožnica je kršila dogovor in odpirala rampo, sodišče prve stopnje pa je štelo, da je upoštevanje seznama fizično (s postavitvijo varnostnika) motenje posesti, kar je pravno nevzdržno. Poslovna cona je varovano območje, ki ni prosto prehodno, lastnik (toženka) pa je odgovorna za vse obiskovalce in uporabnike poslovne cone. Sodišče sodi pristransko in izrazito v korist tožnice.

4.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

6.Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z nezaslišanjem priče C. C. Sodišče druge stopnje na kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku) in na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti, zato morajo biti trditve o tozadevnih kršitvah konkretizirane. Pritožnik mora povsem določeno postaviti očitek, ki vsebuje opis procesnega ravnanja sodišča; pritožbeni razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja je podan le tedaj, ko je napačno ugotovljeno kakšno odločilno dejstvo, ne pa tudi tedaj, ko sta napačno ugotovljena kakšno kontrolno dejstvo ali indic. Pritožnica v 1. točki pritožbe obširno navaja pravna naziranja v zvezi s pravico do izjave in prekluzijah (ki so načeloma pravilna), vendar ne pojasni, kaj točno bi C. C. vedel povedati bistvenega za odločitev. Dokazni predlog z zaslišanjem varnostnika E. E., ki je delal na vhodu v spornem obdobju, sta obe stranki umaknili; to je odločitev, ki spada v sfero strankine procesne avtonomije. Ne prinaša pa taka procesna dispozicija avtomatične pravice stranke, da namesto (prostovoljno) umaknjenega dokaza predlaga drug dokaz. Tako pravico ima stranka le v primeru izjalovljenega dokaza (npr. priča umre). V konkretnem primeru objektivnih ovir za zaslišanje E. E. ni bilo (nihče ne trdi nasprotnega). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka ni vedela, da bo postopek trajal tako dolgo, da predlagana priča do izvedbe zaslišanja ne bo več zaposlena pri toženki. Ni najti smiselnega razloga, zakaj zgolj zato, ker nekdo ni več zaposlen pri stranki, ne bi mogel biti zaslišan kot priča; njegova sposobnost izpovedovanja in materialna resnica se zaradi spremembe zaposlitve nista mogli spremeniti.

7.Res je, da je treba pri uporabi pravil o prekluzijah upoštevati pravo mero in tehtati pravico do izjave na eni ter pravico do sojenja v razumnem roku na drugi strani. Vendar je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo (4. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je bilo zaslišanje C. C. predlagano šele po prvem naroku, nekaj dni pred razpisanim drugim narokom, na katerem je sodišče zadevo končalo, in da bi sodišče moralo za zaslišanje te priče izvesti nov narok, kar bi nedvomno podaljšalo postopek. Sodišče druge stopnje se strinja s temi razlogi sodišča prve stopnje kot pravilnimi; subjektivna odločitev stranke, da umakne predlog za zaslišanje priče, ki bi jo objektivno bilo mogoče zaslišati, ne daje stranki avtomatične pravice, da namesto te priče predlaga drugo. Zato odločitev sodišča prve stopnje, da priče, predlagane po prvem naroku, ne zasliši, ne posega nedopustno v toženkini pravici do izjave in sodnega varstva.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo izvesti materialno procesno vodstvo in strankam omogočiti, da bodisi dopolnijo trditveno podlago bodisi predlagajo ustrezne dokaze, pa slednjega ni napravilo, in da je šele v obrazložitvi pojasnilo, kaj šteje kot relevantno v predmetni zadevi. Potreba po materialnem procesnem vodstvu, njegov obseg in vsebina sta odvisna na eni strani od pravne in dejanske zapletenosti zadeve in po drugi strani od pravne kvalificiranosti strank. V tej zadevi obe stranki zastopata pravna strokovnjaka - odvetnika. Zadeva je v pravnem in dejanskem pogledu zelo enostavna: pravne podlage in posledično relevantna dejstva v zvezi z motenjem posesti so pravnim strokovnjakom dobro znani (sodišče prve stopnje jih je kratko in jedrnato povzelo v 8. točki obrazložitve). V obravnavanem primeru se ni pojavilo nobeno neobičajno pravno ali dejansko vprašanje, sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage niti ni s kakšnim svojim ravnanjem (npr. odprtim sojenjem) zavedlo strank - vsaj pritožba tega konkretizirano ne zatrjuje. Zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zahtevek nedoločen in nedoločljiv, ker naj bi posestno varstvo tožnica pridobila ne samo zase, ampak za nedoločen "krog oseb." V izreku izpodbijanega sklepa (pravnomočen, zavezujoč in izvršljiv postane le izrek sodne odločbe) ni govora o "krogu oseb," temveč je posestno varstvo prisojeno tožeči stranki, njenim zaposlenim in njenim poslovnim partnerjem; dodatno je določeno, da zgolj za dostop do tožničinih poslovnih prostorov, in sicer za hojo ter prevoz z osebnimi, dostavnimi in tovornimi vozili. Tako oblikovan zahtevek in izrek sklepa po oceni pritožbenega sodišča ni niti nedoločen niti nedoločljiv, prav tako ne omogoča tožnici samovoljno širiti kroga oseb, ki bi imele pravico vstopati v poslovno cono: poleg tožnice in njenih zaposlenih sklep daje pravico vstopa le še tožničinim poslovnim partnerjem, in le za dostop do tožničinih poslovnih prostorov.

10.Pritožba na koncu navaja, da naj bi sodišče sodilo pristransko in izrazito v korist tožnice ter predlaga, da sodišče druge stopnje v primeru razveljavitve vrne zadevo v odločanje pred novega sodnika. Pravno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo v primeru pristranskosti sodnika, je predlog za izločitev sodnika (70. do 75. člen ZPP), ki mora biti vložen v postopku in rokih, ki jih določajo navedeni členi. Posplošeno pritožbeno navajanje o domnevni pristranskosti sodišča ne more biti uspešno. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da zgolj nestrinjanje stranke z odločitvijo sodišča, pa tudi morebitna obremenjenost odločbe s kršitvami iz 338. člena ZPP, sama po sebi ne zadoščata za izkaz pristranskosti. Pritožba ne navede nobenih posebnih okoliščin, zakaj naj bi bila razpravljajoča sodnica pristranska, razen tega, da se ne strinja z dokazno oceno in materialnopravnimi zaključki, ki jih je sodnica napravila v izpodbijanem sklepu. To pa po oceni pritožbenega sodišča še ne izkazuje pristranskosti.

Glede dejanskega stanja

11.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ga tudi ustrezno obrazložilo. Iz sklepa je razvidno, da je varnostnik toženke spuščal v poslovno cono le osebe oziroma vozila s seznama, medtem ko nekaterih drugih oseb, ki so želele k tožnici, ni spustil skozi, ker jih na seznamu ni bilo. To je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo s pomočjo toženkine priče F. F., poročila varnostnika E. E. in elektronskega sporočila toženke z dne 15. 5. 2023 (primerjaj 17. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pred postavitvijo varnostnika pa je bilo stanje tako, da so lahko v cono prosto dostopali vsi, ki so razpolagali z določeno telefonsko številko, s klicem na katero so dvignili zapornico.

12.Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju na več mestih smiselno pritrjuje tudi pritožba, ko navaja, da je zakonita zastopnica tožnice na zaslišanju sama povedala, da je imel varnostnik seznam, kdo lahko dostopa v poslovni center, pred tem pa so sporočili te telefonske številke, ki so odprle rampo, in da tega dogovora pri tožnici niso spoštovali; da je tožnica zlorabljala telefonsko številko in sama odpirala dostop; da ni ažurirala seznama; da se ni držala dogovorov, itd. Iz vsega navedenega izhaja, da se je posestno stanje spremenilo v tem, da dostop ni bil več prosto mogoč vsakomur, temveč le osebam, ki so bile na seznamu pri varnostniku.

13.Pritožbena graja dokazne ocene priče D. D. ni utemeljena, saj pritožba konkretizirano ne pojasni, v čem naj bi bila izpovedba slednjega neskladna, kako točno se kaže njeno domnevno prizadevanje pomagati tožnici oziroma govorjenje neresnic. Pritožbena graja nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja mora biti konkretizirana, torej mora pritožnik jasno povedati, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, nato pa argumentirano kritizirati dokazno oceno; posplošene navedbe o nekritičnem sledenju priči D. D. tem standardom ne zadostijo. Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da se o tem, da naj bi D. D. govoril neresnice, lahko sodišče prepriča s poslušanjem zvočnega posnetka izpovedbe, saj morajo biti vsa pritožbeno relevantna dejstva konkretizirana v pritožbi, sklicevanje na druge vloge ali dokaze v postopku (vključno z zvočnim posnetkom obravnave) pa manjkajočih pritožbenih navedb ne more nadomestiti.

Glede materialnopravne presoje

14.Toženka v pritožbi na več mestih omenja, da je bil dogovor, da smejo vstopati le osebe, ki so na seznamu in da je tožnica dogovor kršila; da je ravnala samovoljno; da izpodbijana odločitev pomeni, da je nerelevantno, kako se deležniki dogovorijo, da bodo v nekem prostoru sobivali, saj lahko kdorkoli izigrava pravila, kar je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja; da lahko tožnica v poslovno cono dostopa le po točno določeni poti in samo za točno določen namen ter da nima in ni imela pravice razkladati tovora na zemljiščih toženke. Čeprav morda drži, da je toženka kršila interna pravila poslovnega centra (česar ne sodišče prve ne druge stopnje ne ugotavlja decidirano), pa to za navedeno zadevo ni pomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (8. točka izpodbijanega sklepa), da se v sporu zaradi motenja posesti upošteva le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, neodvisno od pravne podlage posesti, pravice do posesti in dobrovernosti. Navedbe toženke v zvezi z nespoštovanjem dogovora, samovoljo tožnice itd. se nanašajo na pravico do posesti, kar pa v sporu zaradi motenja posesti ni upoštevno.

15.Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ugotavlja kot motilno ravnanje v predmetni zadevi "ravnanje varnostnika" in navaja, da je sodišče prve stopnje zanemarilo bistveno in odločilno okoliščino, da je varnostnik imel enako vlogo kot vhodna vrata, ki so se pokvarila ter da vrata v poslovno cono niso bila vedno in kadarkoli odprta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje prepoznalo kot motilno in ga tudi sankcioniralo v izreku, preprečevanje in onemogočanje vstopa v poslovno cono določenim osebam. Ni bistveno, ali je toženka tožnico ovirala pri vstopu s pomočjo varnostnika ali kako drugače; bistvena je ugotovitev, da je toženka spremenila dotedanji režim vstopanja v poslovno cono.

16.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede parcele št. 22/52. Tožnica zahteva pravno varstvo glede parcele št. 22/36, na kateri nesporno stojijo vhodna vrata, ki jih je varnostnik odpiral (ali pa tudi ne) glede na to, ali so bile osebe, ki so želele vstopiti, na seznamu ali ne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je takšna sprememba posestnega stanja pravno upoštevna (primerjaj 21. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tožnica je zahtevala pravno varstvo na parceli št. 22/36, na kateri stoji vhod v poslovno cono. Pritožba konkretizirano ne pojasni, kakšna naj bi bila vloga parcele št. 22/52, tako da lahko sodišče druge stopnje le pritrdi sodišču prve stopnje (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da za uspešnost zahtevka iz naslova motenja posesti zadošča, da tožnica zahteva pravno varstvo glede tiste parcele, na kateri se nahaja vhod in da ni bistveno, če dovozna pot poteka tudi po drugi parceli št. 22/52.

17.Ni dvoma, da je tožnica v poslovno cono dalj časa vstopala na način, da je kadarkoli poklicala na številko, s katero je odprla rampo (četudi je bilo to morda v nasprotju z dogovorom), torej je posest imela. Take posesti ni mogoče označiti za viciozno, saj je toženka takšno stanje očitno daljši čas dopuščala, saj pritožba niti ne zatrjuje, da bi se poslužila kakšnih pravnih ukrepov, postopkov oziroma sankcij zoper tožničino domnevno protipravno ravnanje. Samovoljna sprememba posestnega stanja, ki ne temelji na odločbi državnega organa ali zakonu, se po ustaljeni sodni praksi ne more šteti kot pravno dopustna samopomoč, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

19.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče dela z ničemer izkazane in dokazane zaključke (na primer 20. točka obrazložitve), da ni verjetno, da bi toženka omogočila dostop na prošnjo zunaj delovnega časa ter da tožnica slednjega sploh ni poskušala; ni bistveno, ali je bil ali ne tožnici o(ne)mogočen dostop tudi izven delovnega časa; sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka način dostopa za tožnico in njene poslovne partnerje spremenila tudi med delovnim oziroma poslovnim časom.

20.Neutemeljene so navedbe, da je poslovna cona varovano območje, ki ni prosto prehodno; izkazano je, da je tožnica dostop v poslovno cono imela in da se je zaradi ravnanj toženke način dostopa spremenil, kar za varstvo v okviru motenja posesti (kjer se ne upošteva vprašanje pravice do posesti) zadošča. Neutemeljene, pa tudi nejasne so pritožbene navedbe, da je lastnik poslovne cone (toženka) odgovorna za vse obiskovalce in uporabnike cone, saj ni jasno, kakšno zvezo naj bi to imelo s posestjo in motenjem.

21.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljenih niti uradoma upoštevnih (2. odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

22.Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnica pa je nanjo vsebinsko odgovorila, je slednji toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (375 točk ali 225 EUR) in 2 % materialnih stroškov (4,50 EUR), ne pa tudi DDV, ker sta tako tožnica kot njen pooblaščenec - odvetnik zavezanca za DDV. Kadar je stranka zavezanka za plačilo DDV in sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za DDV, upoštevati kot odbitek pri obračunu svoje davčne obveznosti, ni upravičena prejeti zneska DDV od odvetniških storitev še od nasprotne stranke, saj bi v tem primeru znesek DDV prejela dvakrat (enkrat na podlagi sklepa sodišča in drugič kot odbitek vstopnega DDV). Toženka mora stroške povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2Primerjaj sklep VS RS II Ips 29/2024 z dne 4. 9. 2024, 18. in 19. točka.

3Primerjaj sodbi VSRS II Ips 209/2011 z dne 26. 9. 2013 in II Ips 295/2004 z dne 15. 12. 2005.

4Že citirani sklep VS RS II Ips 29/2024 z dne 4. 9. 2024.

5Glede pooblaščenca je to razvidno iz same pritožbe, status tožnice pa je sodišče druge stopnje preverilo z vpogledom v register davčnih zavezancev na spletni strani FURS: < https://www.fu.gov.si/e_storitve/seznami_davcnih_zavezancev/ >.

6Tako tudi novejša sodna praksa: sklepi VSL I Cpg 240/2023 z dne 16. 8. 2023, II Cp 2104/2023 z dne 8. 1. 2024 in I Cp 1044/2023 z dne 25. 9. 2024; glej tudi 20. točko obrazložitve sodbe SEU C-104/12 z dne 21. 2. 2013 (zadeva Finanzamt Köln-Nord proti Wolframu Beckerju).