Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je podana aktivna legitimacija tožnika, saj je vtoževane stroške iz svojih sredstev za toženko založil, zato je na podlagi določb OZ o neupravičeni pridobitvi upravičen do njihove povrnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da (1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 7 I 2006/15653 z dne 27. 12. 2006 ostane v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi, (2.) toženka je dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 191,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo se je pritožila toženka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano sodbo ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku.

Pritožnica je primarno ponovila zgodovino dejanske in pravne situacije, v kateri je do spora prišlo. Izpostavila je, da je obveza zbiranja sredstev za investicijsko vzdrževanje stavbe veljala za vse lastnike stanovanj v stavbi vključno z Ministrstvom za obrambo, ki je bilo lastnik neodkupljenih stanovanj. Najemniki stanovanj, ki v tem času še niso odkupili svojih stanovanj, so plačevali prispevke za investicijsko vzdrževanje v sklopu neprofitne najemnine, lastnik pa je bil dolžan sredstva vložiti v sklad stanovanjske stavbe za popravila. Obveza je izhajala iz drugega odstavka 42. člena oziroma kasneje 50. člena ter 44. člena Stanovanjskega zakona (SZ). V zadevni pravdi se od toženke zahteva, da ponovno plača prispevke samo zato, ker so bila sredstva vplačana v proračun Republike Slovenije, iz katerega se po mnenju tožnika in prvostopenjskega sodišča niso mogla dobiti nazaj. Obveza najemnikov, da poleg prispevkov za investicijsko vzdrževanje, ki so jih plačevali v sklopu neprofitne najemnine, še posebej zbirajo sredstva za to vzdrževanje, ni bila z nobenim predpisom določena. Sodišče ni upoštevalo, da je bila toženka v primerjavi z drugimi lastniki stanovanj oškodovana. Da verodostojna listina ni bila verodostojna je jasno razvidno iz priloženih dokazil. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je toženka izpostavila, da iz izjav sodnice, podanih na poravnalnem naroku, izhaja, da je sodnica sodbo sprejela, še preden se je obravnava začela. Če je sodišče smatralo, da je tožnik upravičen do uveljavitve verzijskega zahtevka proti toženki, bi moralo sprejeti sklep o spremembi tožbe. Nadalje je napačno stališče sodišča, da je tožnica aktivno legitimirana za vložitev tožbe za plačilo neplačanih stroškov za investicijsko vzdrževanje stavbe (to bi lahko storila zgolj v imenu lastnikov stanovanj). Če kateri od lastnikov stanovanj ne bi plačal svojega dela stroškov in bi zanj te stroške poravnali drugi lastniki stanovanj, bi slednji bili aktivno legitimirani za vložitev tožbe. Zadevni stroški namreč sodijo med sredstva lastnikov stanovanj v stavbi, zato si teh stroškov tožnik kot upravnik ne more prilaščati. V skladu s 118. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 50. členom SZ je upravnik pooblaščen da zastopa etažne lastnike v imenu preostalih lastnikov. Tudi v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše ni nikjer navedeno, da tožnik kot upravnik stavbe lahko v svojem imenu zahteva plačilo stroškov, ki pripadajo lastnikom stanovanj v stavbi. Presoja sodišča, da gre za verzijski zahtevek, je popolnoma napačna, saj če lastniki stanovanj ne bi predhodno zbrali denarja za popravilo strehe, pogodbe o izvajanju del ne bi sklenili. Verzijsko povračilo bi bilo mogoče zgolj v primeru, če bi toženka bila dolžna ponovno plačati znesek, ki ga je že plačala. Ni mogoče govoriti o tem, da je toženka neopravičeno okoriščena za sporni znesek, saj je toženka ta znesek že plačala. Pritožnica izpostavlja tudi 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer, da tožnik ni podal izjave lastnikom stanovanj, da bo zahteval povračilo izplačanega zneska, niti ni bilo plačilo izvršeno v sili. Tožbeni zahtevek je v celoti zastaran, saj se sporni znesek nanaša na plačilo prispevkov v času od 1. 12. 1993 do 16. 10. 1996. Uporabiti bi bilo potrebno tri letni zastaralni rok.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da se sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti ne sme izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (458. člen Zakona o pravdnem postopku (1)). Pritožnica sicer tega pritožbenega razloga izrecno ne navaja, dejansko pa z večino pritožbenih navedb graja ravno s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Ker je sodišče druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje vezano, teh navedb ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka postala lastnica stanovanja v oktobru leta 1996, tožnik pa je bil v spornem obdobju upravnik večstanovanjske stavbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnik za toženko iz svojih sredstev založil del, ki je odpadel na toženko, pa ni bil pokrit s sredstvi, ki jih je toženka zbrala za namen obnove strehe, sredstva, ki jih je založil, pa je tudi specificiral. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je podana aktivna legitimacija tožnika, saj je vtoževane stroške iz svojih sredstev za toženko založil, zato je na podlagi določb Obligacijskega zakonika (2) o neupravičeni pridobitvi upravičen do njihove povrnitve. Navedeno stališče je v skladu z ustaljeno sodno prakso in ne držijo pritožbeni očitki, ki trdijo nasprotno. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno in popolno opredelilo do ugovora zastaranja, tako da se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje na razloge sodišča prve stopnje sklicuje in jim pritrjuje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 14. 1. 1997 do 18. 7. 2003 prostovoljno zbiral sredstva za obnovo strehe, preostanek, ki ga toženka do zaključka investicije ni zbrala (gre za vtoževani znesek 627,46 EUR), pa je za toženko založil tožnik. Sodišče prve stopnje se je po presoji sodišča druge stopnje pravilno opredelilo do ugovora toženke (ki je ponovno izpostavljen v pritožbi), ki je vztrajala, da je vtoževani znesek že poplačala v znesku plačila neprofitne najemnine. V tem okviru je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v času nastanka terjatve lastnica predmetnega stanovanja toženka, da se terjatev nanaša na stroške obnove, ki je bila začeta in končana po tem, ko je toženka že postala lastnica stanovanja in v posledici toženko vtoževana terjatev bremeni kot lastnico in ne kot najemnico in se toženka svoje obveznosti plačila stroškov ne more razbremeniti s sklicevanjem na (po njeni oceni) napačna ravnanja prejšnjega lastnika. Že iz tega razloga je po presoji sodišča druge stopnje tožbeni zahtevek neutemeljen, sicer pa sodišče druge stopnje stališčem, ki jih je v zvezi z obravnavano zadevo navedlo sodišče prve stopnje v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, saj je sodišče prve stopnje v zadevi ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in se do njih tudi pravilno in izčrpno opredelilo. Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ni mogoče in concreto uporabiti zakonski dejanski stan 191. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve (na katere, kot že navedeno, je sodišče druge stopnje vezano) pravilno uporabilo materialno pravo in so neutemeljene pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo zmotno uporabo materialnega prava.

Po presoji sodišča druge stopnje glede na navedbe pritožnice v zvezi s poravnalnim narokom sodišče prve stopnje ni zagrešilo (sicer v pritožbi nespecificiranih) kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje pritožnici pojasnjuje, da mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 305. a člena ZPP na poravnalnem naroku odprto razpravljati o dejanskih in pravnih vidikih spora, da se opredelijo sporna in bistvena vprašanja, in preučiti možnosti za sodno poravnavo ter si prizadevati za njeno sklenitev. Pritožbene navedbe vsebovane v 2. točki na strani 3 pritožbe so sodišču druge stopnje nerazumljive in se do njih ni opredelilo. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi bilo tekom postopka pred sodiščem prve stopnje storjena kakšna od očitanih kršitev postopka oziroma kakšna od kršitev postopka, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je v zadevi odločila sodnica posameznica.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.