Jedro

Skupni lastniki lahko nasproti tretjim varujejo lastninsko pravico le v celoti in na celi stvari. Zato pritožba zmotno meni, da bi moral imeti tožnik soglasje bivše žene za vložitev tožbe z izpraznitev in izročitev stanovanja. V sodni praksi je utrjeno stališče, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva. V postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari, skupni lastniki niso nujni sosporniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo toženčev predlog za prekinitev postopka zavrnilo (I. točka izreka) in tožencu naložilo, da se v roku 30 dni izseli iz stanovanja št. 8 – nepremičnina z ID znakom del stavbe 0000-35 – nahajajoča se v stavbi na naslovu ..., Ljubljana (II. točka izreka). V III. točki izreka je tožencu naložilo povračilo 851,98 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec takšne odločitve ne sprejema in v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga ugoditev njegovi pritožbi in vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugemu sodniku Okrajnega sodišča v Ljubljani. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Toženec poudarja, da tožnik ni izključni lastnik stanovanja, katerega izpraznitev zahteva. Stanovanje predstavlja skupno premoženje tožnika in njegove nekdanje žene. Ta mu je brez dvoma podala soglasje za prebivanje v stanovanju in soglasja ni nikoli preklicala. Opozarja na določbo 69. člena Družinskega zakonika (DZ), po kateri tudi bivša zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno. Vložitev tožbe presega redno upravljanje, zato mora imeti zakonec, ki tožbo vloži, soglasje drugega zakonca, kar izhaja tudi iz odločbe I Cp 1398/2017. Bivša tožnikova žena ni podala soglasja za vložitev tožbe, zato v predmetni zadevi ni podana aktivna legitimacija tožnika; sodišče pa bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Že sam preklic dovoljenja za prebivanje v nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje, dan le s strani enega od skupnih lastnikov, presega redno upravljanje z nepremičnino in je pravno neupošteven. Tudi iz odločbe II Ips 91/2019 izhaja, da tožnik ni aktivno legitimiran za samostojno vložitev tožbe na izselitev. Takšno tožbo bi bila upravičena vložiti izključno oba skupna lastnika. Tožnik in njegova nekdanja žena se nista nikoli dogovorila, da lahko le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali njegov del. Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog za zaslišanje stranke in priče A. A. Sodišče je navedlo, da je izvedba dokaza nepotrebna. To predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, kar z vidika 22. člena Ustave ni dovoljeno. S tem je bil tudi prikrajšan za obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena tožniku. Nanjo je podal odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev odločbe prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu: - tožnik je v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik nepremičnine z ID znakom del stavbe 0000-35, v naravi stanovanje v izmeri 90,40 m2; - v stanovanju prebiva tožnik, toženec pa z občasnimi prekinitvami; - tožencu je bila dovoljena brezplačna uporaba stanovanja brez določenega roka za izpraznitev; - tožnik je tožencu preklical dovoljenje za prebivanje v stanovanju.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik tožencu dovoljenje za bivanje v spornem stanovanju preklical. Sodišče prve stopnje je razmerje pravilno opredelilo kot prekaristično in se pri tem oprlo na določbo 583. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožencu je bila dovoljena brezplačna uporaba stanovanja; takšen dogovor pa lahko lastnik nepremičnine kadarkoli prekliče. Prekaristično razmerje – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – vselej traja do preklica lastnika. To pomeni, da lahko lastnik kadar koli zahteva izselitev uporabnika, ne da bi mu za to določil kakršen koli rok.

7. Tožniku pravico do vložitve tožbe za varstvo lastninske pravice podeljuje določba 100. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Skupni lastniki lahko nasproti tretjim varujejo lastninsko pravico le v celoti in na celi stvari. Zato pritožba zmotno meni, da bi moral imeti tožnik soglasje bivše žene za vložitev tovrstne tožbe. V sodni praksi je utrjeno stališče, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva. V postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari, skupni lastniki niso nujni sosporniki1. Res je, da so skupni lastniki, kadar so toženi ali tožijo v zvezi s skupnim premoženjem, enotni sposporniki. Vendar pa nujnega sosporništva ni na aktivni strani, saj vseh udeležencev materialnopravnega razmerja ni mogoče prisiliti k tožbi ali drugačnemu aktivnemu ravnanju.2

8. Po ustaljenem stališču sodne prakse tako ni mogoče odreči pravnega varstva enemu izmed udeležencev materialnopravnega razmerja, ki nastopa v pravdi na aktivni strani, če so drugi udeleženci pasivni3. Zmotna so zato pritožbena zatrjevanja, da tožnik brez soglasja bivše žene tožbe ne bi smel vložiti. To posledično pomeni, da vprašanje skupne lastnine glede na okoliščine konkretnega primera niti ni bistveno. Zato je bil toženčev predlog za prekinitev tega postopka do rešitve pravdne zadeve, v kateri se presoja, ali predmetno stanovanje sodi v skupno premoženje tožnika in A. A., utemeljeno zavrnjen.

9. Toženec dogovora med tožnikom in njegovo bivšo ženo o načinu uporabe spornega stanovanja ni zatrjeval. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da dovoljenje zgolj enega izmed skupnih lastnikov za brezplačno uporabo skupne stvari ne zadošča. Prekarij, ki predstavlja podlago za toženčevo bivanje, se lahko kadarkoli prekliče. In to lahko uveljavlja vsak skupni lastnik na podlagi določila 100. člena SPZ.

10. Pritožba zmotno meni, da sodba II Ips 91/2019 pritrjuje njenim zaključkom o odsotnosti tožnikove aktivne legitimacije. Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 45/2019 z dne 9. 5. 2019 dopustilo revizijo glede dveh pravnih vprašanj: - ali je solastnik oz. skupni lastnik upravičen samostojno zahtevati varstvo lastninske pravice na celotni stvari, skladno z določilom 100. člena SPZ, neodvisno od drugih solastnikov oz. skupnih lastnikov na isti stvari; - ali dejanje vložitve tožbe na izpraznitev nepremičnin pomeni tudi dejanje preklica nadalje uporabe nepremičnin za toženo stranko.

11. Iz obrazložitve izhaja, da se sodišče s prvim dopuščenim vprašanjem sploh ni ukvarjalo, ker niso bile revizijsko sporne oz. na pritožbeni stopnji izpodbijane trditve, da ni bil upravičen izvrševati upravičenj v zvezi upravljanjem nepremičnin. Posle upravljanja s spornimi nepremičninami je konkludentno prenesel na drugo osebo. Zato odločba revizijskega sodišča ne odgovarja na v tem postopku izpostavljene dileme.

12. Trditvena podlaga pravdnih strank in njeno materialnopravno vrednotenje pritrjujeta pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje pravdnih strank in priče A. A. Njihovo zaslišanje je za odločitev nebistveno, kar jasno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Tožnik je upravičen do varstva lastninske pravice na celotni skupni stvari, ker na aktivni strani ni nujnega sosporništva. Zato sodelovanje tožnikove nekdanje zakonske partnerke oz. njeno soglasje za vložitev tožbe ni potrebno. Ker gre za prekaristično razmerje, lahko preklic dovoljenja za prebivanje izvrši vsak izmed skupnih lastnikov, saj nobena od pravdnih strank ni zatrjevala dogovora o načinu uporabe domnevne skupne lastnine.4

13. Pritožbeno sodišče je glede na pojasnjeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti.

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi tožnik sam (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Primerjaj sodba in sklep II Ips 71/2011. 2 Ibidem. 3 Primerjaj VSL sklep I Cp 54/2013. 4 Primerjaj VSK sodba Cp 1077/2007.