Jedro

Sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26. 10.2009 spoznalo obsojenega B. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo pripor od 27. 6. 2009 dalje. Oprostilo ga je plačilo vseh stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16. 3. 2010 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 28. 5. 2010 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navajajo, da je sodišče z zavrnitvijo dokaza kršilo obsojenčevo pravico predlagati dokaze v svojo korist. Sodišče je glede opredelitve časa storitve kaznivega dejanja na škodo E. Š. v izrek sodbe vključilo podatek, ki je v nasprotju z listinami v spisu. Obrazložitev krivde je pavšalna in ni sposobna dejanske in pravne presoje. Sodišče, ki ni zaslišalo T. Š., je s tem obšlo 17. člen ZKP, obrazložitev sodišča druge stopnje s tem v zvezi pa je nerazumljiva. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da je dokazano, da je obsojenec po roki porezal E. Š. Kršitev kazenskega zakona uveljavljajo z navedbo, da obsojenec ni izpolnil znakov kaznivega dejanja po 191. členu KZ-1, ker ni izkazano, da je poškodoval E. Š. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 16. 6. 2010, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenec dne 18. 6. 2010 in njegovi zagovorniki dne 21. 6. 2010 seznanjeni ter so se zagovorniki o odgovoru izjavili z vlogo z dne 28. 6. 2010. B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2

5. Neutemeljeno zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo z navedbami: da je sodišče v sodbi zapisalo, da naj bi obdolženec dejanje storil v času med 28. 1. 2009 in 31. 1. 2009, vendar pa je oškodovanka E. Š. na zaslišanju v preiskavi navajala, da je bilo ravnanje obdolženca v februarju 2009 in je sodišče tako v izrek sodbe vključilo podatek, ki je v nasprotju z listinami v spisu; da je sodišče zaključilo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, to pa je pavšalna ocena, ki ni sposobna dejanske in pravne presoje in po mnenju vložnikov ne zadošča zakonskemu kriteriju obrazložitve sodbe in, da niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista obrazložili, zakaj štejeta, da je dokazano, da je obsojenec po roki porezal E. Š. in sodbi v tem delu nimata razlogov.

6. V izpodbijani pravnomočni sodbi ni neskladja med izpovedbo oškodovanke E. Š. in ugotovitvijo sodišča o času storitve dejanja na škodo te oškodovanke. Iz izpovedbe oškodovanke v preiskavi, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki, izhaja, da je do kritičnega dogodka prišlo v februarju 2009, datuma se ne spominja, kritičen dogodek pa sovpada z časom po obisku veterinarja zaradi poškodbe mačke. Zaslišana na glavni obravnavi pa je oškodovanka povedala, da je do dogodka prišlo januarja ali februarja 2009. Ker iz računa veterinarja izhaja, da je mačko oskrbel dne 28. 1. 2009, zaključek sodišča, da je dejanje na škodo E. Š. obsojenec storil med 28. in 31. 1. 2009, ni v nasprotju z izpovedjo oškodovanke, niti z listinami v spisu, katerih zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne konkretizirajo.

7. Sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo (sodba sodišča prve stopnje peti odstavek na 12. strani) krivdno obliko, s katero je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje nasilja v družini. Presodilo je, da je v obeh primerih (tako na škodo žene E. Š., kot na škodo mladoletne hčerke T. Š.) ravnal z direktnim naklepom, se zavedal svojih dejanj in njihove protipravnosti in jih hotel storiti, kar pokaže (v nadaljevanju v sodbi tudi opisan) način izvršitve dejanj. Zagovoru obsojenca, ki je (tudi) dejanje na škodo E. Š. zanikal, sodišče ni sledilo ter je v obrazložitvi sodbe (sodba sodišča prve stopnje str. 6. - 8.) navedlo razloge, iz katerih zaključuje, opirajoč se na izpoved oškodovanke, da je obsojenec mačko z rokami stisnil za vrat in jo zadavil, zatem pa njej zagrozil, da bo tudi z njo naredil enako kot z mačko ter vzel nož in jo porezal po roki, ki jo je ocenilo verodostojno in potrjeno z izpovedbami prič (socialnega delavca Z. G., G. B. in listinsko dokumentacijo Centra za socialno delo Maribor), da je obsojenec oškodovanko ob kritičnem dogodku v januarju 2009 z nožem porezal. Takšni presoji je ob zavrnitvi zagovornikovih pritožbenih navedb pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (sodba sodišča druge stopnje str. 3. in 4.). Iz teh razlogov sledi, da je sodišče postopalo skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, ker je v sodbi obrazložilo tako zavestno kot tudi voljno sestavino obsojenčevega naklepa ter navedlo tudi razloge o verodostojnosti oškodovankine izpovedi. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o obsojenčevi krivdi oziroma razlogov o dokazanosti, da je obsojenec oškodovanko porezal. 8. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje pritožbeno navedbo glede neposrednega zaslišanja mladoletne T. Š. kot priče zavrnilo z nerazumljivo razlago, in sicer, da državni tožilec in zagovornik glede na uspeh dokaznega postopka očitno ugotavljanja časa storitve kaznivega dejanja na škodo E. Š. nista več štela za potrebno, kar naj bi bil razlog umika dokaznega predloga, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti citira le en stavek iz tretjega odstavka na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje, kjer je sodišče druge stopnje obrazloženo odgovorilo na pritožbene navedbe glede neposrednega zaslišanja mladoletne oškodovanke in da zahteva niti ne zatrjuje, da je „nerazumljiva razlaga“ sodišča druge stopnje vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je sodišče zaobšlo 17. člen ZKP, ki narekuje sodišču, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, to okoliščino pa bi sodišče ugotovilo tudi z zaslišanjem T. Š. Iz tako nedoločnih navedb Vrhovno sodišče ni moglo razbrati, katerih odločilnih dejstev sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ugotovilo, niti katero odločilno dejstvo bi sodišče z neposrednim zaslišanjem mladoletne oškodovanke moralo ugotoviti. Zato tako nedoločnih navedb o kršitvah postopka Vrhovno sodišče ni moglo niti preizkusiti. Ugotavlja pa na podlagi podatkov spisa, da je mladoletna oškodovanka T. Š. bila zaslišana v preiskavi dne 23. 7. 2009 in da sta na glavni obravnavi dne 8. 10. 2009 zagovornik in državni tožilec umaknila predlog za njeno neposredno zaslišanje ter je sodišče njeno izpoved iz preiskave, na katero je v izpodbijani pravnomočni sodbi v povezavi z drugimi dokazi tudi oprlo svoje dokazne zaključke, na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankami.

10. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti očitajo, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za izdelavo izvedenskega mnenja o psihološkem statusu E. Š., kršilo obsojencu pravico do poštenega sojenja, ker je bil dokaz namenjen ugotovitvi prispevka E. Š. k nastalemu položaju med obema zakoncema. Kljub temu, da je bilo evidentno izkazano, da je E. Š. psihiatrično tretirana, obrambi ni bilo dopuščeno dokazati, da je tudi ta okoliščina povezana s konfliktno situacijo. Sodišče prve stopnje, ki je dokaz zavrnilo kot nepotreben, se je sklicevalo na argument, da je bilo stanje v družini razvidno iz listinskih prilog spisa in izvedenskega mnenja.

11. Zavrnitev dokaznega predloga za izdelavo izvedenskega mnenja o psihološkem statusu oškodovanke E. Š. je sodišče prve stopnje v sodbi utemeljilo, kar izhaja tudi iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti. Sodišče je izhajalo iz dejstva, da je stanje v družini Š. razvidno iz listinskih prilog (vsebino prilog A1 – A3 v nadaljnjih razlogih sodbe tudi podrobno predstavi na straneh 7. in 13.) in izvedenskega mnenja izvedenca psih. dr. A. P. (list. št. 433-439, 448-452), ki je podal mnenje, da obsojenec kaže znake emocionalne neuravnovešene osebnostne motnje, zaradi česar je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje, zmanjšana. Sodišče je mnenju izvedenca, ki je bil zaslišan tudi na glavni obravnavi in iz mnenja katerega izhaja, da gre pri obeh starših mladoletne oškodovanke za patološko simbiozo, zaradi katere ju je potrebno razdružiti, sledilo, saj je navedene ugotovitve upoštevalo kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni. Z zaslišanjem izvedenca psihiatra in ostalimi izvedenimi dokazi je stanje v družini in vpliv le-tega na mladoletno oškodovanko zanesljivo ugotovilo in zato izdelava izvedenskega mnenja o psihološkem statusu oškodovanke E. Š. ni bila potrebna. Po ustaljeni ustavnosodni praksi (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 92/2001 z dne 3. 4. 2003, I Ips 177/2002 z dne 20. 5. 2004 in druge) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Z navedbo, ki je brez vsebinske utemeljitve, zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni izkazala verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko odločilno vplivala na presojo verodostojnosti izpovedb oškodovank in izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra o odnosih in stanju v družini. Zato sodišče z zavrnitvijo predlaganega dokaza pravice obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni prekršilo.

12. Zahteva obsojenčevih zagovornikov ne obrazloži, kateri konkretni zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ni opredeljen v izreku pravnomočne sodbe. Trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da „kolikor sodišče v sodbi ni izkazalo, da je obdolženec poškodoval E. Š., bi lahko šteli zgolj, seveda ob spregledu pomanjkanja dokazov ter da je ravnanje z živaljo neprimerno, nikakor pa ne bi moglo sodišče na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja le-to subsumirati pod normo 191. člena KZ“ ne izhajajo iz dokazne ocene, ki jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi z ravnanjem obsojenca z oškodovanko E. Š. in oškodovanko T. Š. sprejelo sodišče. To je, da je obsojenec, potem ko je v prisotnosti E. Š. z rokami zadavil mačko, zgrabil kuhinjski nož ter z njim oškodovanko porezal po roki, pri tem pa ji zagrozil, da bo z njo naredil isto kot z mačko, temveč ponujajo svojo dokazno presojo, v kateri izražajo dvom v ugotovljeno dejansko stanje. S tem pa v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP po vsebini uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.