Jedro

Po sodni praksi so imisije, ki so običajne v vsakem sodobnem mestu (npr. imisije prometa in individualnih kurišč), ki ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, štejejo za dopustne. Za takšne je mogoče šteti tudi imisije vonjav iz lokalov za pripravo prehrane v mestih, pa tudi povečane imisije hrupa gostinskih in drugih lokalov, kolikor ne presegajo običajne oziroma predpisane dopustne meje in nimajo (bistvenega) vpliva na zdravje in kvaliteto življenja ljudi v okolici.

Škoda na zdravju v splošnem nedvomno predstavlja škodo, ki je že po naravi stvari (vsaj praviloma) težko popravljiva. Vprašanje pa je, ali je tožeči stranki z dokazi, ki jih je predlagala v postopku, nastanek te bodoče škode (kot posledice imisij iz prehrambnega obrata investitorja) uspelo izkazati z zahtevano stopnjo verjetnosti.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Tožeča stranka je dne 12. 5. 2025 vložila tožbo zoper odločbo št. 351-441/2024-6246-36 z dne 27. 12. 2024, s katero je Upravna enota Slovenska Bistrica (v nadaljevanju: upravna enota oziroma organ na prvi stopnji) investitorju A. A. (stranki z interesom v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti dela objekta iz šivalnice v okrepčevalnico za del stavbe št. 3 (stavba št. 2161), ki je zgrajen na zemljišču s parc. št. 1479/5, k. o. ... (točka I izreka).

2.Iz opisa vrste objekta glede na namen in zahtevnost gradnje izhaja, da bo objekt po klasifikaciji po spremembi namembnosti predstavljal samostojni prehrambni obrat (CC-SI 12112 - Gostilne, restavracije in točilnice), in da se bo uvrščal med manj zahtevne objekte. Iz opisa objekta je razvidno, da namerava investitor spremeniti namembnost delu obstoječega objekta, ki po podatkih GURS meri 45,10 m2, in se nahaja v pritličju stavbe, zgrajene pred letom 1967. Navedeni del objekta ima svoj ločen vhod. V samo nosilno konstrukcijo objekta in v njegove maksimalne zunanje gabarite se ne bo posegalo. Sprememba namembnosti se bo izvedla z namestitvijo ustrezne opreme znotraj dela objekta ter z namestitvijo manjše dimne tuljave na že obstoječo odprtino. Novih gradbenih posegov na objektu ne bo izvedenih (točka II izreka). V dovoljenju je opredeljeno zemljišče, na katerem je zgrajen objekt, navedena pa je tudi komunalna opremljenost objekta (točka III izreka), mnenja mnenjedajalcev, ki jih je pri gradnji treba upoštevati (točka IV izreka) ter pogoji za izvedbo gradnje, vzdrževanje in uporabo objekta (točka V izreka). Dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja je sestavni del gradbenega dovoljenja (točka VI izreka), investitor je opozorjen na posledico prenehanja veljavnosti gradbenega dovoljenja, če v roku petih let od pravnomočnosti dovoljenja ne bo izvedel spremembe namembnosti (točka VII izreka), ter na dolžnost pridobitve uporabnega dovoljenja (točka VIII izreka). Po ugotovitvi upravne enote med postopkom posebni stroški niso nastali (točka IX izreka).

3.Zoper izdano gradbeno dovoljenje je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za naravne vire in prostor, z odločbo št. 35108-40/2025-2560-2 z dne 3. 4. 2025 kot neutemeljeno, zavrnilo.

Navedbe tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe

4.Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka sodišču predlagala tudi izdajo ureditvene začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

5.V obrazložitvi predloga tožeča stranka pojasnjuje, da je zemljiškoknjižna lastnica dveh delov stavbe št. 2161, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 1479/5, k. o. ..., in sicer posameznega etažnega dela stavbe s št. X, ki v naravi predstavlja stanovanje, v katerem tožeča stranka živi ter etažnega dela stavbe s št. Y, ki predstavlja manjši trgovski del. Izdajo začasne odredbe predlaga, ker lahko investitor po določbah Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ-1) z gradbenimi posegi začne že pred pravnomočnostjo izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

6.Po navedbah tožeče stranke se stanovanje, katerega lastnica je, nahaja v prvem nadstropju, neposredno nad delom objekta, katerega namembnost naj bi bila z izdanim gradbenim dovoljenem spremenjena. Njeno stanovanje od prostora investitorja loči zgolj leseni tlak brez armirane plošče, kar omogoča neposredni prenos tresljajev, hrupa in vibracij. Zunanje okno stanovanja se na južni strani objekta nahaja neposredno nad vhodom v del stavbe investitorja in neposredno nad mestom stenske odprtine, ki je po gradbenem dovoljenju predvideno za namestitev dimne tuljave za odvajanje vonjav pri pripravi strežbe hrane v okrepčevalnici. Ker iz gradbenega dovoljenja nista razvidni vrsta in potek dimne tuljave, ki jo bo investitor namestil na zunanjo steno objekta, in tudi ne njena višina, obstaja po prepričanju tožeče stranke utemeljena nevarnost neposrednih imisij vonjav v njeno stanovanje.

7.Po zatrjevanju tožeče stranke tako težko popravljivo škodo predstavlja v obravnavani zadevi škodljiva obremenitev okolja z imisijami vonja zaradi priprave hrane, hrupa, vibracij ter prometa okoli stavbe in škoda na zdravju, ki bi ji zaradi izpostavljenosti navedenim imisijam lahko nastala. Kombinacija kontinuiranega hrupa in imisij ob pripravi hrane v objektu, ki ni bil nikoli namenjen opravljanju te dejavnosti, bo znanstveno dokazano imela negativen vpliv na njeno zdravje, kar se bo odražalo v nespečnosti, povišanem krvnem tlaku in težavah s koncentracijo, vse do predvidenih življenjsko ogrožajočih bolezni srčno-žilnega sistema. Kot pojasnjuje tožeča stranka, je za tovrstne zunanje vplive še posebej dovzetna zaradi ugotovljene 50 % telesne okvare 6. stopnje, zaradi katere se uvršča v kategorijo invalidnih oseb, kot izhaja to iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) št. 10338-11783/2022 z dne 20. 1. 2023.

8.Z izdanim gradbenim dovoljenjem je bilo tako po mnenju tožeče stranke poseženo v njeno pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave Republike Slovenije) ter v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah; v nadaljevanju EKČP).

9.Na podlagi opisane izpostavljenosti zdravju škodljivim vplivom in posledične nevarnosti nastanka trajnih zdravstvenih posledic tožeča stranka meni, da je verjetnost nastanka težko popravljive škode na zdravju izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti.

10.Glede pogoja sorazmernosti koristi nasprotnih strank tožeča stranka poudarja, da sodi pravica do zdravja in do zdravega življenjskega okolja med najvišje varovane pravice, implementirane v Ustavi Republike Slovenije in EKČP, zaradi česar, upoštevaje tudi dejstvo, da investitor doslej tovrstne dejavnosti ni opravljal, začasno zadržanje izpodbijanega gradbenega dovoljenja zanj ne bo imelo negativnih posledic.

11.Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov na naroku izda začasno odredbo, s katero naj do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu zadrži spremembo namembnosti dela objekta (Z) iz šivalnice v okrepčevalnico po izpodbijanem gradbenem dovoljenju za del stavbe, zgrajene na zemljišču s parc. št. 1479/5, k. o. ..., in investitorju A. A. za navedeni del stavbe do odločitve sodišča prepove vse aktivnosti za realizacijo gradbenega dovoljenja na način dejanskega spreminjanja namembnosti posameznega dela stavbe iz šivalnice v okrepčevalnico, vključno z izvajanjem sprememb namembnosti in pridobitve uporabnega dovoljenja. Zahteva tudi, da sodišče toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe

12.Tožena stranka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravni spis.

Navedbe strank z interesom v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe

13.V odgovoru na tožbo ter v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe stranke z interesom nasprotujejo navedbam tožeče stranke, ki po njihovem prepričanju ne izkazuje pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu, saj izdano gradbeno dovoljenje ne vpliva nanjo in na njeno lastninsko pravico. Zato primarno predlagajo, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

14.Kot navajajo, zaradi spremembe namembnosti dela objekta ne bo prišlo do povečanja vplivov ter imisij na okolje in tudi ne na tožničino zdravje. Tožeča stranka po njihovem stališču svojih pavšalnih navedb ne pojasni in tudi ne predlaga nobenih dokazil, čeprav je breme dokaza o negativnih vplivih imisij na njeno zdravje in okolje na njeni strani.

15.Pred dejavnostjo šiviljstva se je v objektu osem let izvajala dejavnost pekarstva, v okviru katere sta se pripravljali in prodajali hrana ter pijača. Tožeča stranka ima na drugi strani objekta tudi kavarno, katere obiskovalci je ne motijo, kar po prepričanju strank z interesom kaže na to, da želi tožeča stranka z nasprotovanjem izdanemu gradbenemu dovoljenju investitorju zgolj nagajati.

16.V dokaz navedb, da sta etaži objekta ločeni zgolj z lesenim tlakom brez armiranobetonske plošče, zaradi česar naj bi bil prenos hrupa in tresljajev večji, tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil. Kot zatrjujejo stranke z interesom, bi tresljaje tožeča stranka lahko čutila le, če bi se njeni prostori nahajali pod prostori strank z interesom, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru, saj se prostori tožeče stranke nahajajo nad delom objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti.

17.Glede hrupa, ki naj bi ga po zatrjevanju tožeče stranke povzročala okrepčevalnica, je treba po mnenju strank z interesom v ozir vzeti lokacijo objekta, ki se nahaja v središču mesta, ki je obremenjeno s številnimi vibracijami in hrupom (avtomobilov, kamionov, bližnjih lokalov z glasno glasbo...). Ob severni strani objekta namreč poteka zelo prometna cesta, mimo katere pelje vsakodnevno poleg osebnih vozil tudi okoli 50 kamionov, na drugi strani ceste pa se nahaja lokal, kjer se redno vrti glasba. Navedeni lokal dnevno obiskuje veliko število ljudi, zabave pa trajajo tudi pozno v noč, kar ima po prepričanju stranskih intervenientov gotovo mnogo večji vpliv na tožečo stranko kot ga bo nanjo imela investitorjeva dejavnost.

18.Bližina okrepčevalnice tako po prepričanju strank z interesom ne more predstavljati vira škodljive izpostavljenosti imisijam, saj je ob takšni razlagi treba šteti, da so imisijam vonjav škodljivo izpostavljeni tudi vsi drugi, ki se nahajajo v bližini kuhinj, kjer se pripravlja hrana (npr. otroci v šolah, upokojenci v domovih za ostarele ter ostali, ki živijo v bližini okrepčevalnic), kar je po prepričanju strank z interesom absurdno in popolnoma nesmiselno, upoštevaje lokacijo objekta, ki se nahaja sredi mesta, kjer je poleg hrupa v neposredni bližini tudi kar nekaj drugih lokalov, kjer se pripravlja hrana, kar pa nikogar (tudi tožeče stranke) očitno ne moti. Kot poudarjajo stranke z interesom, je tožeča stranka sama sprejela odločitev, da bo živela v središču mesta, za katerega je zaradi slabše kakovosti zraka ter večje obremenjenosti s hrupom ter z drugimi dražljaji značilna slabša kakovost bivanja.

19.Glede trditve tožeče stranke, da je zaradi svojega zdravstvenega stanja bolj dovzetna na škodljive vplive imisij, stranke z interesom menijo, da je izmišljena. Kot poudarjajo, tožeča stranka svojih zdravstvenih težav ni izkazala, njene težave z okončinami, kot izhaja to iz odločbe ZPIZ, pa po prepričanju strank z interesom z večjo dovzetnostjo na dražljaje nimajo nobene zveze.

20.Zaradi neizkazanega nastanka težko popravljive škode stranke z interesom sodišču predlagajo, da predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne in jim prizna zahtevane stroške postopka.

Nadaljnje navedbe strank v postopku

21.V vlogi z dne 17. 6. 2025 stranke z interesom vztrajajo pri svojih navedbah. Ker tožeča stranka po njihovem mnenju zlorablja pravice, sodišču predlagajo, da jo sankcionira s tem, da ji ne prizna pravnega interesa za vložitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Stranke z interesom navajajo, da je imela tožeča stranka sama kar devet let sklenjene najemne pogodbe s številnimi subjekti (na primer s pekarno B. in družbo C., d.o.o.), ki so v objektu opravljali dejavnost pekarstva, v stavbi na južni strani objekta pa je imela tožeča stranka najmanj 20 let gostilno oziroma bar. Ker okrepčevalnica, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje, še ne obratuje, se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na hipotetične imisije. Glede odvajanja zraka iz kuhinjske nape stranke z interesom pojasnjujejo, da bodo odvod zraka uredile z inox tuljavo, na način, kot je to urejeno v vseh klasičnih kuhinjah v gospodinjstvih. Možna pa je tudi namestitev raznih filtrov.

22.V vlogi z dne 26. 6. 2025 tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah glede vpliva imisij iz okrepčevalnice na okolico. Glede navedb strank z interesom v zvezi z namestitvijo ogljičnih filtrov pa navaja, da so pavšalne. Sodišču tudi predlaga, da po potrebi v postopku imenuje sodnega izvedenca s področja gradbene stroke in ekologije, ki bo potrdil obstoj ter vrsto opisanih imisij s vplivom na tožečo stranko in okolico.

Datum odločitve

23.Sodišče je na naroku snemalo navedbe in zaslišanje strank, zaradi česar je izdajo sklepa pridržalo do dokončnosti prepisa zvočnega posnetka. Stranke so prejele prepis posnetka naroka obravnave dne 8. 7. 2025, pri čemer so imele, skladno z določilom četrtega odstavka 125.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pet dni časa za ugovor zoper prepis posnetka, torej do dne 14. 7. 2025, ki pa ga stranke niso podale, v posledici česar je prepis zvočnega posnetka postal dokončen tega dne. Sodišče je predmetni sklep izdalo prvi delovni dan po dokončnosti prepisa zvočnega posnetka, to je dne 15. 7. 2025.

Sodna presoja

Narok za obravnavo začasne odredbe

24.Sodišče je opravilo narok za obravnavo predlagane začasne odredbe, ki so se ga udeležile tožeča stranka ter stranke z interesom skupaj z njihovima pooblaščencema. Tožena stranka se naroka ni udeležila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila.

25.V okviru dokaznega postopka obravnave in odločanja o predlagani začasni odredbi je sodišče o trditvah strank izvedlo dokaze z vpogledom v gradbeno dovoljenje Upravne enote Slovenska Bistrica št. 351-441/2024-6246-36 z dne 27. 12. 2024 (dokaz A2), v zemljiškokjnižni izpis posameznih delov stavbe X, Y, Z s priloženimi izpisi podatkov o stavbi (dokaz A3 in A4), v pritožbo zoper gradbeno dovoljenje št. 351-441/2024-6246-36 z dne 27. 12. 2024 (dokaz A6), v odločbo Ministrstva za naravne vire in prostor št. 35108-40/2025-2560-2 z dne 3. 4. 2025 (dokaz A7), v pripombe pred izdajo odločbe v upravnem postopku z dne 10. 12. 2024 (dokaz A11), v fotografijo južnega dela zunanje stene stavbe št. ..., k. o. ... (dokaz A12), v odločbo ZPIZ št. 10338-11783/2022 z dne 20. 1. 2023 (dokaz A 14), v fotografije stavbe št. ..., k. o. ... (dokaz C2), v izjavo D. D. z dne 5. 2. 2020 (dokaz C3), v dopis tožeče stranke z dne 19. 12. 2018 (dokaz C4), v pogodbo o najemu in upravljanju poslovnih prostorov tožeče stranke s podjetjem C., d.o.o. z dne 25. 7. 2014 (dokaz C5), v gradbeno dovoljenje št. 351-58/2007 z dne 23. 4. 2007 (dokaz C6), v vlogo tožeče stranke z dne 18. 11. 2021 (dokaz C7), v izpis iz kataloga filtrov podjetja E., d. o. o. (dokaz C8), v fotografijo notranjosti prostora, ki je predmet tega postopka (dokaz C9), v pogodbo o najemu in upravljanju prostorov tožeče stranke s Pekarno B., s.p. z dne 1. 2. 2011 (dokaz C10) ter v vse ostale listine in priloge sodnega ter upravnega spisa. Sodišče pa je na naroku obravnave zaslišalo tudi tožečo stranko ter stranke z interesom.

26.Sodišče pa je kot nepotreben dokaz za odločitev zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za neposredni ogled kraja oziroma stavbe št. 2161, saj so priložene fotografije zadosti nazorne in zadostujejo za odločitev o predlagani začasni odredbi. Prav tako je sodišče zavrnilo predlagano zaslišanje priče D. D., ki naj bi izpovedal o parkiranju svojega vozila v preteklih letih neposredno ob objektu, saj njegovo pričanje za odločitev o predmetni začasni odredbi ni potrebno glede na vsebino odločanja. Kot nepotreben je sodišče ocenilo tudi dokaz v zvezi s predlaganim imenovanjem sodnega izvedenca s področja gradbene stroke in ekologije, saj izvedenec navedene stroke ni strokovno usposobljen za presojo vplivov imisij na zdravje tožeče stranke. Sodišče je kot nepotrebna zavrnilo tudi dokazni predlog za vpogled v fotografije prostorov v stavbi, kjer so se nekoč nahajale peči za peko, ter predlog za zaslišanje prič F. F. in G. G., ki naj bi izpovedala o lokaciji peči, saj dejstvo, ki naj bi se dokazovalo s predlaganima dokazoma (v katerem prostoru stavbe natančno so se nahajale peči), za odločitev o predmetni začasni odredbi ni pomembno. Navedeni priči pa o morebitnem vplivu imisij na zdravje tožeče stranke tudi ne moreta izpovedati, saj tožeča stranka, ki je predlagala njuno zaslišanje, ne zatrjuje, da bi bili za to ustrezno strokovno usposobljeni.

Glede vprašanja aktivne legitimacije tožeče stranke

27.Stranke z interesom sodišču primarno predlagajo zavrženje tožbe in posledično tudi predloga za izdajo začasne odredbe, ker menijo, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe, saj z izpodbijanim gradbenim dovoljenem, po njihovem prepričanju, tožeča stranka ni z ničemer prizadeta v svojih pravicah, z vloženo tožbo pa zgolj zlorablja procesne pravice.

28.Glede navedenega ugovora, ki zadeva vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke, sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka kot etažna lastnica dveh ločenih delov stavbe s št. ..., ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 1479/5 v k. o. ... (to je dela s št. X, ki v naravi predstavlja stanovanje in dela s št. Y, ki v naravi predstavlja poslovni prostor), nedvomno izkazuje pravni interes in s tem upravičenje za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, v katerem izpodbija gradbeno dovoljenje, izdano investitorju A. A. za namen spremembe namembnosti dela navedene stavbe (s št. Z) iz šiviljstva v okrepčevalnico. Tožeči stranki je bil status stranske udeleženke priznan že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki se ga je kot lastnica delov stavbe udeležila zaradi varstva svojega pravnega položaja, ki bi lahko bil s posegom, ki ga na skupnem objektu dovoljuje izdano gradbeno dovoljenje, prizadet. Oseba, ki je v postopku izdaje izpodbijanega akta imela status stranskega udeleženca, pa lahko po izrecni določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 zoper izdani upravni akt, v upravnem sporu vloži tudi tožbo.

29.Ker je vložena tožba v obravnavani zadevi dopustna, po presoji sodišča ni razloga, da se vloženi predlog za izdajo začasne odredbe ne bi obravnaval po vsebini.

Glede utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe

30.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

31.Tožeča stranka predlaga izdajo t. i. ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero naj sodišče zadrži učinkovanje izdanega gradbenega dovoljenja in investitorju prepove vsa ravnanja za njegovo realizacijo, upoštevaje dejstvo, da lahko investitor pod pogoji, določenimi v četrtem odstavku 5. člena GZ-1, z gradnjo začne že po dokončnosti gradbenega dovoljenja.

32.Pravne učinke izpodbijane upravne odločbe, ki za realizacijo ne potrebuje izvršitve, je v upravnem sporu mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe o ureditvi stanja. Tako začasno odredbo je mogoče izdati na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da se iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko zahteva tudi izdaja začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožeči stranki težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Po ustaljeni sodni praksi lahko sodišče ureditveno začasno odredbo izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže tudi predpisane zakonske pogoje.

33.Glede na obrazloženo, tožeča stranka sodišču pravilno predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero naj se med strankami sporno pravno razmerje začasno uredi tako, da se zadrži izvršitev dejanj, ki bi imele podlago v izpodbijanem gradbenem dovoljenju.

34.Za presojo utemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe pa je treba presoditi še, ali so ob tem izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo začasne odredbe po navedenem 32. členu ZUS-1. Temeljni pogoj je, ne glede na vrsto predlagane začasne odredbe, da stranka izkaže škodo, ki ji bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Šele v kolikor sta ti dve predpostavki izkazani, sodišče pri odločanju presoja tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

35.Sodišče tako na tem mestu najprej pojasnjuje, da je težko popravljiva škoda pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, upoštevaje konkretne okoliščine primera. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožeči stranki neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.

36.Iz uveljavljene upravnosodne prakse izhaja, da odločanje o predlagani začasni odredbi zahteva restriktiven pristop že zaradi same pravne narave postopka. Skladno z navedenim zato stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, nosi v celoti tako trditveno kot tudi dokazno breme glede obstoja težko popravljive škode. Stranka mora sodišče tako prepričati ne le s svojimi trditvami pač pa tudi s predloženimi dokazi, in sicer o nujnosti zadržanja učinkovanja sicer izvršljivega izpodbijanega akta oziroma začasne ureditve stanja.

37.Nastanek škode, ki bi stranki nastala in bi bila zanjo težko popravljiva, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe, mora stranka izkazati s stopnjo verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Verjetnost nastanka težko popravljive škode pa mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice tako ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi stranka utemelji potrebo po izdaji začasne odredbe, pa morajo biti konkretizirani na realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče ustrezno ovrednotiti.

38.Tožeča stranka kot težko popravljivo škodo, ki bi naj nastala kot posledica izpodbijanega gradbenega dovoljenja, navaja škodo na zdravju, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela, odražala pa naj bi se v trajnem poslabšanju zdravja, to je v povišanem krvnem tlaku, težavah s koncentracijo zaradi nespečnosti ter v nastanku življenjsko nevarnih srčno-žilnih bolezni. Navedena škoda naj bi tožeči stranki, kot zatrjuje, nastala zaradi imisij hrupa in vibracij v stavbi ter okoli nje, zaradi povečanega prometa ter vonjav ob pripravi hrane, ki se bodo v okolje sproščale pri obratovanju okrepčevalnice, ki jo namerava investitor, na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja, urediti v delu objekta stanovanjske stavbe s št. 2161 v k. o. ... Kot zatrjuje v predlogu tožeča stranka, je na navedene vplive imisij še posebej dovzetna zaradi ugotovljene 50 % telesne okvare, zaradi katere se uvršča v kategorijo invalidnih oseb.

39.Sodišče na tem mestu ugotavlja, da med strankama ni spora o tem, da se del objekta, ki ga namerava investitor, na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja, preurediti v okrepčevalnico, namenjeno strežbi hrane in pijače, nahaja v pritličju objekta (enostanovanjske stavbe na naslovu ...), na njegovi južni strani, neposredno pod stanovanjem tožeče stranke, v katerem ta tudi prebiva. Prav tako ni spora o tem, da je po izdanem gradbenem dovoljenju na zunanjem južnem delu fasade objekta, neposredno pod oknom spalnice tožeče stranke, na že obstoječo odprtino predvidena namestitev dimne tuljave, ki naj bi služila za odvod dima in vonjav, ki bodo nastale ob pripravi hrane v okrepčevalnici. Med strankama tudi ni sporna lokacija navedenega objekta, ki se nahaja v centru Slovenske Bistrice, v neposredni bližini ceste ter drugih lokalov v središču mesta.

40.Glede imisij iz lokala, za katere tožeča stranka zatrjuje, da ji bodo povzročile škodo na zdravju, sodišče uvodoma pojasnjuje, da se po sodni praksi imisije, ki so običajne v vsakem sodobnem mestu (npr. imisije prometa in individualnih kurišč), ki ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, štejejo za dopustne. Za takšne je po presoji sodišča mogoče šteti tudi imisije vonjav iz lokalov za pripravo prehrane v mestih, pa tudi povečane imisije hrupa gostinskih in drugih lokalov, kolikor ne presegajo običajne oziroma predpisane dopustne meje in nimajo (bistvenega) vpliva na zdravje in kvaliteto življenja ljudi v okolici.

41.Glede pogoja zatrjevane težko popravljive škode sodišče pojasnjuje, da škoda na zdravju v splošnem nedvomno predstavlja škodo, ki je že po naravi stvari (vsaj praviloma) težko popravljiva. Vprašanje pa je, ali je tožeči stranki z dokazi, ki jih je predlagala v postopku, nastanek te bodoče škode (kot posledice imisij iz prehrambnega obrata investitorja) uspelo izkazati z zahtevano stopnjo verjetnosti.

42.Nastanek težko popravljive škode na zdravju, ki predstavlja temeljni pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, je tožeča stranka v postopku dokazovala s predloženo odločbo ZPIZ št. 10338-11783/2022 z dne 20. 1. 2023 ter s svojim zaslišanjem na naroku za obravnavo predlagane začasne odredbe.

43.Po ugotovitvi sodišča je iz navedene odločbe ZPIZ, s katero je bila tožeči stranki priznana pravica do invalidnine, razvidno, da ima tožeča stranka ugotovljeno 50 % telesno okvaro 6. stopnje, ki je posledica bolezni spodnjih okončin. Dejstvo, da tožeča stranka trpi zaradi bolezni nog, je sicer potrdila tudi na zaslišanju na naroku obravnave. Kljub navedenemu pa zatrjevane zdravstvene težave tožeče stranke same po sebi, po presoji sodišča, ne dokazujejo večje občutljivosti na imisije in tudi ne nastanka zatrjevanih posledic, ki naj bi jih tožeča stranka utrpela na zdravju zaradi izpostavljenosti imisijam iz okrepčevalnice. Tožeča stranka namreč, razen z zatrjevanjem domnevnega vpliva imisij na njeno zdravje, zatrjevanih posledic ni izkazala z nobenimi dokazili o svojem morebitnem slabem zdravstvenem stanju.

44.Tožeča stranka pa prav tako v postopku odločanja o izdaji začasne odredbe po presoji sodišča prekomernega povečanja imisij iz okrepčevalnice ni dokazala, prav tako pa tudi ne zatrjevane negativne posledice (škode, ki je težko popravljiva), ki naj bi jo imisije imele na njeno zdravje. Zakaj konkretno naj bi sprememba namembnosti dela objekta vplivala na tožničino zdravje - tudi zaradi ugotovljene bolezni nog, zaradi katere naj bi bila po lastnem zatrjevanju bolj občutljiva na vpliv imisij hrupa, tresljajev in vonjav - tožeča stranka tudi na zaslišanju, kljub izrecnemu vprašanju sodišča, ni pojasnila, v dokaz zatrjevanega negativnega vpliva imisij za njeno zdravje (razen odločbe ZPIZ) pa tudi ni predložila nobenega drugega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče z zahtevano stopnjo verjetnosti sklepati o obstoju vzročne zveze med izpostavljenostjo imisijam iz okrepčevalnice in možnostjo nastanka škode. Možnost nastanka škode na zdravju se lahko v postopku pred sodiščem dokazuje predvsem s predložitvijo strokovnega mnenja izvedenca ustrezne (medicinske) stroke, ki pa ga tožeča stranka ni predložila oziroma tudi ni predložila nobene zdravstvene dokumentacije o morebitnih srčno-žilnih boleznih ali visokem krvnem tlaku, na podlagi katere bi lahko izvedenec podal mnenje, ki bi sodišču služilo za odločitev.

45.Tako tožnica trditev o nastali škodi, ki naj bi jo utrpela zaradi imisij iz okrepčevalnice, ni konkretizirala, še manj pa izkazala. Zgolj zatrjevanja stranke o domnevnem ali morebitnem nastanku škode na zdravju zaradi negativnih vplivov (vonja, hrupa in tresljajev) iz okrepčevalnice tako po presoji sodišča pomenijo zgolj hipotetično možnost nastanka bodoče škode, ki pa ni z ničemer izkazana.

46.Ker tožeči stranki glede na obrazloženo ni uspelo izkazati, da bi ji na zdravju nastala težko popravljiva škoda, če predlagana začasna odredba ne bi bila izdana, kar je temeljni pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, je sodišče predlog zavrnilo, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem prizadetosti javne koristi ter koristi strank z interesom.

Glede priglašenih stroškov

47.Ker so stroški postopka odločanja o predlagani začasni odredbi del stroškov celotnega postopka, je sodišče odločitev o stroških pridržalo do končne odločitve.

-------------------------------

1. Tako npr. Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017, 9. točka obrazložitve.

2. Po četrtem odstavku 5. člena GZ-1 lahko investitor na lastno odgovornost prijavi začetek gradnje objekta in začne gradnjo po dokončnosti gradbenega dovoljenja, če ne gre za objekt z vplivi na okolje ali gre za objekt, ki ne potrebuje presoje sprejemljivosti po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave. Navedena določba je izjema od prvega odstavka tega člena, ki kot pogoj za gradnjo poleg prijave del določa tudi pravnomočnost gradbenega dovoljenja.

3. Tako npr. Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017, 5. točka obrazložitve.

4. Izdano gradbeno dovoljenje, s katerim se investitorju dovoljuje gradnja, se ne izvršuje po določbah upravnega postopka, zaradi česar lahko tisti, ki gradbenemu dovoljenju nasprotuje, v upravnem sporu predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 - tako npr. tudi Upravno sodišče RS v sklepih II U 247/2018-8 z dne 29. 8. 2018, 7. točka obrazložitve ter II U 240/2021-8 z dne 8. 9. 2021, 6. točka obrazložitve.

5. Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 730/2007 z dne 13. 12. 2007, I Up 223/2011 z dne 19. 5. 2011, X Ips 237/2014 z dne 10. 7. 2014, I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017, I Up 162/2018 z dne 19. 9. 2018 in druge.

6. Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017, 9. točka obrazložitve ter Upravno sodišče RS v sklepu II U 240/2021-8 z dne 8. 9. 2021, 7. točka obrazložitve.

7. Glej npr. sklep Upravnega sodišča RS št. IV U 15/2024-9 z dne 7. 2. 2024.

8. Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 145/2018 z dne 26. 7. 2018, 9. točka obrazložitve in Upravno sodišče RS v sklepu II U 247/2018-8 z dne 29. 8. 2018, 9. točka obrazložitve.

9. Glej na primer sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1004/2006 z dne 6. 2. 2008. Kot je poudarilo tudi že Vrhovno sodišče RS (v sodbi II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007), življenje v urbanem okolju zahteva od posameznika ustrezno prilagoditev in določeno toleranco do imisij (npr. hrupa, vibracij in onesnaževal zraka), vendar le do normalnih meja. Enako izhaja iz sodne prakse ESČP pri razlagi pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP, katere sestavni del je po sodni praksi ESČP tudi pravica do zdravega življenjskega okolja - glej primer López Ostra proti Španiji, številka pritožbe 16798/90, A/303-C, 9. december 1994.

10. Primerjaj s sklepom Upravnega sodišča RS II U 247/2018-8 z dne 29. 8. 2018 in sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 162/2018 z dne 19. 9. 2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.