Jedro

Postopek zavarovanja z začasno odredbo je namenjen izrednim situacijam, ko je treba koristi otroka zavarovati pred zaključkom nepravdnega postopka, ker bo v nasprotnem primeru otroku nastala nepopravljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, da nasprotni udeleženec prej navedenega ni izkazal. Ni pogojev za začasno vzpostavitev stikov. Podani so razlogi o odsotnosti koristi za vzpostavitev stikov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se postopoma vzpostavili stiki med mladoletno F. in predlagateljem.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta predlagatelj in prva nasprotna udeleženka. Prva nasprotna udeleženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). Opozarja, da dejansko stanje ni ugotovljeno niti s stopnjo verjetnosti. Sodišče je odločilo zgolj na podlagi posrednih informacij o odnosu mladoletne F. do predlagatelja, pri tem pa ni upoštevalo, da je deklica od matične družine odtujena že več kot pol leta. Pri tem je pomembno dejstvo, da je deklica v razvojno občutljivem življenjskem obdobju in zato zelo dojemljiva za informacije in sporočila ljudi okoli sebe. Ugotovitev sodišča, da predlagatelj ni uspel izkazati osebne navezanosti med njim in mladoletno F., je protispisna. Izpodbijani sklep ne pojasni razlogov za nesledenje predlagateljevi izpovedi glede njegovega odnosa s F. Prav tako ni sledilo izpovedi prve nasprotne udeleženke, čeprav je bila smiselno povsem enaka izpovedi predlagatelja. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je F., poleg institucij, v stiku tudi z biološkim očetom B. ter rejniško družino. Razlogi za F. negativno vrednotenje odnosa s predlagatelji so zato lahko različni. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe zagovornice Ž. o tem, da je pri F. šele marca začutila spremembo - odklanjanje stikov s predlagateljem. To pomeni, da zavračanje predlagatelja ni bilo konsistentno. Ni nenavadno, da se pri otrocih, ki so obravnavani s strani različnih institucij in imajo informacije ter vplive s strani različnih oseb, pojavijo dvomi in očitki zoper skrbnike. Obrazložitev sodišča glede odpora po izvajanju stikov je kontradiktorna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je najprej ugotovilo, da je F. že v avgustu 2016 izražala stisko oziroma strah pred predlagateljem, nato pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je šele pred kratkim začela izražati svojo voljo po neizvajanju stikov z njim. Odločitev prvega sodišča je preuranjena, prav tako pa je zmotno tudi stališče sodišča, ki je ugotavljalo zgolj subjektivni dejavnik - voljo otroka, ne pa njegove koristi in koristi njegove matične družine. Neobrazložena in neutemeljena ostaja ugotovitev sodišča, da F. razume namen in posledice svoje odločitve. V skladu z določbo 410. člena ZPP bi moralo sodišče otroka na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Sodišče pa je mnenje F. ugotavljalo na neprimeren način - preko institucij in posrednikov. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Predlagatelj v pritožbi sodišču očita, da je o zadevi odločilo brez predhodnega mnenja sodnega izvedenca, ki bi ugotovil, ali so predlagani stiki pod nadzorom F. v korist. Pritožnik povzema določbo 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in izpostavlja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2141/2015, v kateri je izraženo stališče, da vsak stik otroka s staršem, s katerim ne živi, in vrnitev k staršu, kateremu je zaupan v vzgojo in varstvo, zanj predstavlja določen stres in obremenitev. Čeprav bi stik s predlagateljem za F. predstavljal obremenitev, to še ne pomeni, da bi bil tudi škodljiv. Izvedenec dr. R. predlagatelja ni pregledal, niti ni podal mnenja glede koristnosti stikov, zato se sodišče nanj ne bi smelo sklicevati. Tretji nasprotni udeleženec je opustil aktivnosti v smeri priprave otroka na stik ter nudenja morebitne potrebne pomoči in podpore po stiku. Nasprotni udeleženec je povsem zanemaril odnos mladoletne F. in predlagatelja, čeprav je predlagatelj v njenem življenju edini očetovski lik. Nasprotni udeleženec CSD ... ni naredil prav ničesar v smeri, da bi se stiki med predlagateljem in F. ponovno vzpostavili. Predlagatelj je sodišče posebej opozoril na pomembnost takojšnjega izvajanja vsaj minimalnih stikov, saj predlagatelj in F. mati še vedno živita skupaj v istem stanovanju. Mladoletna F. pa s strani strokovnih delavcev ni dobila nobene vzpodbude ali pomoči v smeri ponovne vzpostavitve stikov s predlagateljem. Nasprotni udeleženec je predlagatelju kršil 8. člen Konvencije, saj po začasnem odvzemu otroka ni začel z ukrepi za vrnitev otroka v matično družino. Vzpostavitev odnosa med F. in predlagateljem je pomembna tudi za dober odnos med materjo A. in F.; ureditev teh odnosov pa vpliva tudi na odnos med A. in predlagateljem. Nadzorovani stiki bi bili povsem varni za mladoletno F. Predlagatelj poudarja, da so bili vsi očitki iz ovadbe, ki vsebujejo isti opis dejanj, kot jih CSD ... navaja v razlogih za začasen odvzem otroka, v celoti zavrženi. Predlagatelj meni, da predlagani stiki za F. ne bi bili škodljivi in da jih je treba začeti izvajati z namenom preprečitve nepopravljive škode, ki družini že nastaja.

4. Na pritožbo prve nasprotne udeleženke je odgovor podal predlagatelj, ki pritožbenim navedbam pritrjuje in predlaga, da se pritožbi prve nasprotne udeleženke v celoti ugodi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagatelja

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za postopno vzpostavitev stikov med mladoletno F. in predlagateljem. Pritožbeno sodišče takšni odločitvi v celoti pritrjuje. Predlagatelj ni izkazal obstoja nevarnosti oziroma okoliščin, ki bi kazale, da bi brez izdaje predlagane začasne odredbe mladoletni F. lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Le-ta predstavlja ključni moment za izdajo začasne odredbe še pred izdajo končne odločitve v zadevi. Postopek zavarovanja z začasno odredbo je namenjen izrednim situacijam, ko je treba koristi otroka zavarovati pred zaključkom nepravdnega postopka, ker bo v nasprotnem primeru otroku nastala nepopravljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, da nasprotni udeleženec prej navedenega ni izkazal. 7. V postopku za izdajo začasne odredbe je poudarek na hitri izvedbi, zato sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo in dajejo podlago za končno odločitev. Glede na specifične značilnosti obravnavane zadeve je pravilno postopanje sodišča, ki je odločitev sprejelo brez predhodnega mnenja sodnega izvedenca o koristnosti predlaganih stikov za F. Izvedensko mnenje, ki bo glede na okoliščine primera v zadevi imelo veliko težo, bo predstavljalo podlago za končno odločitev.

8. Predlagatelj v pritožbi minimalizira funkcijo zagovornika - glas otroka. Njegova vloga je zelo pomembna, saj lahko preko njega otrok izrazi svoje mnenje. Zato ni nenavadno, da je sodišče pomembno težo dalo izpovedbi zagovornice, hkrati z mnenjem CSD ... ter zdravniškim potrdilom psihiatrinje J. 9. Pritožbeno razglabljanje o stresu, ki ga normalno doživlja otrok pri stikih, ne vzbuja dvomov v pravilnost odločitve prvega sodišča. V pritožbi izpostavljena zadeva VSL IV Cp 2141/2015 ni primerljiva z obravnavano zadevo. F. je bila namreč odstranjena iz družine zaradi suma neustreznega ravnanja. Prvo sodišče pa je argumentirano pojasnilo razloge za odločitev, da stiki s predlagateljem F. v tem trenutku ne bi bili v korist. 10. Pritožnik očita sodišču, da se je pri svoji odločitvi sklicevalo tudi na izvedensko mnenje dr. R., ki pa predlagatelja ni pregledal in ni podal mnenja glede koristnosti stikov. Navedeno postopanje sodišča ne predstavlja nikakršne kršitve. Izvedensko mnenje dr. R. je bilo uporabljeno v zvezi z ugotavljanjem psihološkega profila mladoletne F., ne pa predlagatelja. Enako velja glede uporabe listin iz spisa z opr. št. N 221/2016. Ker gre za postopek, v katerem se obravnava predlog za izdajo začasne odredba, je tudi dokazni standard nižji.

11. F. je bila odvzeta iz družine in nameščena v krizni center, zato je bila primarna naloga pristojnega CSD poskrbeti za njene temeljne potrebe in njeno varnost. Šele po tem, ko bi se ugotovilo, da so stiki predlagatelja F. v korist, nastopi njegova dolžnost, da pomaga pri vzpostaviti stikov. Pritožbeno zatrjevanje, da je F. od strokovnih delavcev in zagovornice dobivala o predlagatelju enostranske informacije, ki niso bile podane v smeri ponovne vzpostavitve stikov, ni z ničemer izkazano. Zmoten je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena Konvencije, ker pristojni CSD ni takoj po odvzemu otroka začel z ukrepi za vrnitev v matično družino. Ponovna združitev otroka in staršev pride v poštev šele takrat, ko se ugotovi, da otrok ni ogrožen in da je združitev oziroma stik otroku v korist, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Da bi bili nadzorovani stiki za F. koristni, je zgolj predlagateljevo videnje, ki pa v predstavljenem gradivu in ugotovitvah sodišča prve stopnje nima podlage.

O pritožbi nasprotne udeleženke

12. Sodišče prve stopnje je izpostavilo vsa najpomembnejša pravnorelevantna dejstva in navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev. Pritožba opozarja na protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede osebne navezanosti med predlagateljem in mladoletno F. Vendar pa iz nadaljnjega pritožbenega razlogovanja izhaja, da pritožnica dejansko ugovarja dokazni oceni sodišča o obstoju osebne navezanosti. Sodišče je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z vprašanjem osebne navezanosti izpostavilo mnenje dr. R. z dne 24. 2. 2017, ki je F. pregledal in podal tudi ugotovitev o njenem odnosu do predlagatelja. Sodišče prve stopnje je tako imelo močan argument za sprejeto ugotovitev o neobstoju osebne navezanosti. O prostispisnosti pa ni moč govoriti, saj je ta podana le v primeru, če so nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. To pa ni značilnost konkretnega primera.

13. Glede zavračanja stikov mladoletne F. s predlagateljem je sodišče sledilo izpovedbi zagovornice Ž., da je F. že v avgustu 2016 (pred namestitvijo v krizni center) izražala stisko oziroma strah pred predlagateljem in jo prosila, da ji pomaga pri odhodu v dom. Tudi iz mnenja CSD ... izhaja, da F. od 22. 9. 2016 dalje ni izražala želje po stikih s predlagateljem. Tako je zmoten pritožbeni očitek, da pri F. zavračanje ni bilo konsistentno. Prav tako ni nobenih kontradiktornosti v obrazložitvi sodišča glede odpora mladoletne F. do izvajanja stikov. Sodišče je v 9. točki obrazložitve ugotovilo, da je F. že v avgustu 2016 izražala stisko oziroma strah pred predlagateljem, v 10. točki obrazložitve pa, da je F. šele pred kratkim pričela odločneje izražati svojo voljo po neizvajanju stikov s predlagateljem. F. je torej že pred odvzemom iz družine izražala stisko in strah pred predlagateljem ter željo po odhodu od doma, v času bivanja v kriznem centru pa je pričela jasneje izražati svojo voljo, kot prepričljivo ugotavlja sodišče v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in se je začela odločneje upirati stikom s predlagateljem.

14. Prvo sodišče je skrbno ocenilo izpovedbo pritožnice glede F. izjave, da bi rada videla predlagatelja. Prepričljivo je pojasnilo, da je mati F. na stikih zastavljala neprimerna vprašanja in ji s tem povzročala stisko, kar je potrdila tudi zagovornica Ž.

15. Neupravičena je pritožbena navedba, da je sodišče ugotavljalo zgolj subjektivni dejavnik - voljo otroka, ne pa njegove koristi in koristi njegove matične družine. Sodišče prve stopnje je napravilo izčrpno oceno vsega dokaznega gradiva in prepričljivo pojasnilo razloge o odsotnosti koristi za vzpostavitev stikov med F. in predlagateljem. Sodišče je ugotovilo, da bi stiki s predlagateljem F. obremenjevali in ji povzročali čustveno stisko, saj jih dekle jasno in odkrito zavrača. To izhaja tudi iz zdravniškega potrdila J., psihiatrinje. Pomembna pa je tudi ugotovitev izvedenca dr. R., da je F. odnos do predlagatelja ambivalenten - med drugim ji njegovo impulzivno in nepredvidljivo vedenje povzroča strah.

16. Sodišče je v skladu z določbo 410. člena ZPP upoštevalo tudi mnenje otroka. Ni razloga, da otrok ne bi mogel izraziti mnenja preko zagovornika, izvedenca ali pristojnega CSD, še posebej v tovrstnih zadevah, ko zadošča dokazni standard verjetnosti.

17. Ker ne obstaja izredna situacija, ki bi narekovala izdajo začasne odredbe - ta je izjemen ukrep v postopku - pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.