Jedro

Kolektivna pogodba dejavnosti in podjetniška kolektivna pogodba, ki sta v času podaje sporne odpovedi veljali za toženo stranko, sta določali kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev, ne glede na njihovo število. Iz tega razloga bi morala tožena stranka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici oblikovati kategorije primerljivih delavcev in upoštevati kriterije za določitev presežnega delavca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako da se glasi: „Kot nezakonita se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 14. 4. 2005. Ugotovi se, da je tožeča stranka še dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki, delovno razmerje ji ni prenehalo po poteku 150 dni, šteto od dneva vročitve redne odpovedi dne 14. 4. 2005. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu prodajalka I. oz. drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožeče stranke in ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 14. 4. 2005, da se ugotovi, da je tožeča stranka še dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki oz. da ji delovno razmerje ne bo prenehalo po poteku 150 dni, šteto od dneva vročitve redne odpovedi dne 14. 4. 2005, ter da je tožena stranka (v primeru prenehanja delovnega razmerja) dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu prodajalka I. oz. na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožeče stranke ter ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi poudarja, da bi moralo prvostopno sodišče ugotoviti, ali je tožena stranka spoštovala določbe zakona in podzakonskih predpisov, ki urejajo postopek trajno presežnih delavcev, način ugotavljanja trajno presežnih delavcev in prenehanja delovnega razmerja ter se opredeliti do zatrjevanih kršitev v postopku. Nadalje tožeča stranka meni, da samo delovno razmerje tožeče stranke ne more imeti neposrednega vpliva na poslabšanje poslovanja in poslovnega rezultata. ZDR namreč določa, da ni dovolj, če obstoj takega razloga tožena stranka samo zatrjuje, temveč ga mora tudi utemeljiti, poleg tega pa tudi dokazati, da je tak razlog resen in utemeljen ter da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka je priložila samo izkaz poslovnega izida od januarja do decembra 2004, iz katerega pa ni dokazan ekonomski vpliv delovnega mesta, na katerem je delala tožnica, na poslovni izid. Prvostopno sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po zaslišanju priče Andreja Stuška. Po mnenju tožeče stranke bi sodišče moralo zaslišati takratnega direktorja, ki bi moral pojasniti, na podlagi kakšnih kriterijev je sprejemal odločitve. Tožena stranka ni dokazala nobenih aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, niti možnosti dokvalifikacije ali prekvalifikacije.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V skladu z določbo 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR- Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami) se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR).

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 11. 4. 2005 (priloga A5) redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena za nedoločen čas dne 11. 2. 1993 (priloga A3). Odpoved je podala iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla, da se je promet v letu 2004 bistveno zmanjšal, kar vse je razvidno iz Izkaza poslovnega izida za leto 2004 (priloga B2), negativni trend poslovanja pa se je nadaljeval tudi v letu 2005, kar je razvidno iz Izkaza poslovnega izida od I-II 2005 (priloga B3). Zaradi navedenega se je zmanjšal tudi obseg dela. Delodajalec je preveril, ali je mogoče delavko A.S. zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugem delovnem mestu, jo prekvalificirati ali dokvalificirati, vendar te možnosti v družbi ni. Delodajalec je ugotovil tudi, da ni zavezan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi 96. člena ZDR. Tožnica je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, kasneje pa smiselno enako tudi v pritožbi, zatrjevala, da je delodajalec kršil podzakonske predpise, ki veljajo za toženo stranko in ki urejajo postopek trajno presežnih delavcev, način ugotavljanja trajno presežnih delavcev in prenehanje delovnega razmerja. Trdila je, da tožena stranka ni uporabila kriterijev za določitev presežnih delavcev. Vztrajala je pri zaslišanju priče A.T., ki bi kot takratni direktor moral pojasniti, na podlagi kakšnih kriterijev je sprejemal odločitve v zvezi s presežnimi delavci.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno in zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo ne strinja in pritrjuje pritožbi, ki poudarja, da bi prvostopno sodišče moralo upoštevati podzakonske predpise, ki so v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljali za toženo stranko.

Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 10/1998 s spremembami), ki je veljala za toženo stranko v letu 2005, torej v času podane sporne odpovedi, je v 19. členu določala ukrepe v zvezi z določanjem in reševanjem presežnih delavcev, pri čemer teh ukrepov ni vezala na določeno število presežnih delavcev. Komisija za razlago kolektivne pogodbe je v letu 2003 ugotovila, katere določbe kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije se uporabljajo tudi po 1. 1. 2003 in določbe, ki se ne uporabljajo več. Tako je določila, da se ne uporabljajo drugi, štirinajsti in sedemnajsti odstavek 19.člena, vsi ostali odstavki navedenega člena pa se uporabljajo še naprej (Razlaga kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije- Ur. l. RS, št. 35/2003). Navedena kolektivna pogodba je bila torej do njene odpovedi v letu 2006 (Odpoved Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije- Uradni list RS, št. 23/2006) po vsebini, glede problematike presežnih delavcev, ugodnejša od določil ZDR, ki je stopil v veljavo s 1. 1. 2003, saj je določala kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka predložila tudi Podjetniško kolektivno pogodbo M. d.d. z dne 10. 4. 1998 (priloga B7), ki je veljala v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Le ta opredeljuje tehnološke in ekonomske viške v členih od 98 do 105. Med drugim v 102. členu določa, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo kriteriji za ohranitev zaposlitve.

ZDR institut odpovedi iz poslovnega razloga določa drugače kot ZDR/90. Pri tem izrecno razlikuje med odpovedjo manjšemu in večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga. V nasprotju s prejšnjo ureditvijo je program razreševanja presežnih delavcev kot obvezna sestavina postopka določitve presežnih delavcev predviden le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. - 102. člen ZDR). Samo takrat je predvidena uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev, ki jih ZDR v 100. členu našteva primeroma, pri tem pa za razliko od prejšnje ureditve predvideva tudi pogajanja o kriterijih za določitev presežnih delavcev, ki jih predlaga delodajalec (97. člen ZDR). Ker program in kriteriji v ZDR niso več predvideni pri odpovedi manjšemu številu delavcev, je pri takšni odpovedi odpadla zakonska zahteva po oblikovanju primerljivih kategorij delavcev in primerjavi med njimi po posameznih kriterijih. Vseeno pa novi ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah, kljub drugačnemu izhodišču pa tudi ne preprečuje možnosti novega kolektivnega dogovarjanja o določitvi primerljivih delavcev in kriterijev za primerjavo tudi v primeru odpovedi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga. S pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo se namreč lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše kot jih določa zakon (2. odst. 7.čl. ZDR). Takšno stališče je v svojih odločbah že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za enotno sodno prakso v RS (npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 429/2006, VII Ips 110/2006, VIII Ips 469/2006,...).

Obe navedeni kolektivni pogodbi, tako kolektivna pogodba dejavnosti, kot podjetniška kolektivna pogodba, sta bili sprejeti pred uveljavitvijo ZDR. Obe določata uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev, ne glede na njihovo število. Novi ZDR takšne avtonomne ureditve, kot rečeno, ni razveljavil, zato je tudi pri odpovedi manjšemu številu delavcev potrebno upoštevati določbe omenjenih dveh kolektivnih pogodb, nenazadnje pa navedeno izhaja tudi 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/97 in nadalj. - SKPgd), katere določbe normativnega dela so se uporabljale do vključno 30.6.2006. Avtonomne ureditve pravic in obveznosti delavcev s kolektivnimi pogodbami ne bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, če bi ta ureditev pomenila ureditev v nasprotju z ustavo in zakonom, ali če bi delavcem dajala manj pravic kot zakon.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje potrebe po opravljanju točno določenega dela in ne vseh del, ki morda spadajo v opis nekega delovnega mesta. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. Tožnica je bila po pogodbi o zaposlitvi zaposlena v trgovini na drobno kot Prodajalka I. Priča M.V., ki je bila v prodajalni na P. zaposlena kot poslovodja, je izpovedala, da je tožnica v tej trgovini opravljala vsa dela, t.j. v delikatesi, na blagajni, tudi kot nalagalec, skratka vsa dela, sicer pa je v tej prodajalni običajno, da vsi prodajalci opravljajo vsa dela po potrebi. V času sporne odpovedi je bilo v tej enoti zaposlenih 15 delavcev, danes pa jih v tej prodajalni dela 11 (list št. 35). Očitno je torej, da so tudi drugi delavci (prodajalci), na istem delovnem mestu v prodajalni na P., opravljali enaka dela kot tožnica. Prav zato so bili delavci zamenljivi in primerljivi.

Tožena stranka je bila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, ob upoštevanju določb prej citiranih kolektivnih pogodb, dolžna oblikovati kategorije primerljivih delavcev in upoštevati kriterije za določitev presežnega delavca po kolektivni pogodbi. Kot je navajala tožena stranka, je bilo v mesecu aprilu 2005 pri njej zaposlenih skupno 130 delavcev (list št. 10), enajstim delavcem je bila v aprilu odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da navedeno število delavcev ne predstavlja večjega števila delavcev v smislu 1. ali 2. odst. 96. čl. ZDR, zato ni bila zavezana izdelati program razreševanja presežnih delavcev (list št. 10). Tožena stranka, na kateri je dokazno breme (82. čl. ZDR), ni dokazala, da bi v postopku sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala podzakonske predpise, ki so jo zavezovali in v skladu s katerimi bi morala uporabiti kriterije iz 19. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije oz. 102. in 103. člena Podjetniške kolektivne pogodbe za izbiro presežne delavke, na podlagi katerih bi lahko tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Nasprotno je namreč, kot rečeno, ves čas postopka na prvi stopnji trdila, da jo ZDR k takšnemu ravnanju ni zavezoval. Iz navedenega razloga je njena odločitev nezakonita in jo je bilo potrebno razveljaviti.

Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo, za kar je imelo podlago v 4. točki 358. člena ZPP. Pri tem je v izreku upoštevalo, da je tožeči stranki 150-dnevni odpovedni rok že potekel. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, zato bi ji bila tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Tožeča stranka je priglasila stroške sodnih taks. Ker v skladu s 3. odst. 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST- UPB1, Ur. l. RS št. 20/2004) delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja sodnih taks ne plača, stroški za tožečo stranko niso nastali. Posledično pritožbeno sodišče o njih ni odločilo.

Pritožbeni stroški niso bili priglašeni, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.