Jedro

Če se dovolilnice po Odloku o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana izdajo za parkiranje vozil na električni pogon, ki se oddajajo v najem po sistemu ''souporabe'', je, ob odsotnosti drugačnega določila, jasno, da vlagatelj vloge za pridobitev dovolilnic mora biti tisti, ki v takšen najem oddaja takšna vozila, saj se parkiranje dovoli na takšnih parkirnih mestih le takšnim vozilom. Tožnik pa v tožbi niti ne zatrjuje, da bi bil on tisti, ki konkretna vozila oddaja v najem, niti v tej zvezi ne poda nikakršnih dokaznih predlogov (bodisi za ponovno izvedbo že izvedenih dokazov bodisi za izvedbo doslej še neizvedenih dokazov).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnika za uporabo 96 parkirnih prostorov, namenjenih vozilom na električni pogon, ki se oddajajo v najem po sistemu „souporabe avtomobila“ na območju toženke.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v letu 2019 vložil tri vloge za pridobitev dovolilnic, za skupno 101 vozilo, o čemer je že bilo odločeno na prvi stopnji, a je drugostopenjski organ prvotno odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V tem je bilo ponovno negativno odločeno. Odlok o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana ( v nadaljevanju Odlok) v prvem odstavku 21. člena vsebuje določilo o tovrstnih dovolilnicah. Prvostopenjski organ pa je ugotovil, da so vozila, za katera je tožnik prosil za dovolilnice, registrirana na družbo A., d.o.o., ne pa na tožnika, ki je sicer registriran za izvajanje tovrstne dejavnosti. To pomeni, da tožnik ne razpolaga z omenjenimi vozili, zato ni upravičen do izdaje dovolilnic po cit. določilu Odloka, ker dejavnosti oddaje vozil ne more opravljati, če vozil nima v lasti. Poleg tega je Mestni svet toženke sprejel Koncesijski akt za podelitev koncesije za vzpostavitev in upravljanje javnega sistema izposoje in souporabe električnih vozil na območju toženke, na podlagi katerega bo toženka še v letu 2020 podelila koncesijo in vsa predmetna parkirna mesta izbranemu koncesionarju, zaradi česar zanje ne bo mogoče izdati dovolilnic skladno z Odlokom. Na javnih površinah je na 34 lokacijah na voljo 96 parkirnih mest, namenjenih souporabi vozil. Podjetje, ki na območju toženke to storitev opravlja še od leta 2015, pa je v vlogi navedlo, da je bilo 1. 1. 2020 na območju toženke prijavljenih 211 vozil za takšen namen. To pomeni, da bi izdaja dovoljenj za dodatno 101 vozilo pomenila preveliko obremenitev kapacitet, saj bi na eno mesto to pomenilo več kot tri vozila, ki so na voljo, zaradi česar bi bilo tekoče izvajanje storitve vseh ponudnikov onemogočeno, kar bi pomenilo slabo storitev za uporabnike in prehod nazaj na lastniške avtomobile, kar bi bilo v nasprotju s strategijami toženke. Tožnik je bil pozvan na ustno obravnavo, na kateri se je izjavil, na podlagi njegove izjave pa je prvostopenjski organ poizvedel še o zatrjevanih prekrškovnih postopkih zoper tožnika. Na 9. 3. 2020 so se vodili trije (vezano na trajanje parkiranja na mestih, kjer se električne avtomobile polni, ne pa glede parkirnih mest, namenjenih souporabi vozil) in ne 260, kot je trdil tožnik. Glede na navedeno je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja lastništva in torej ne more zagotoviti uporabe vozil po sistemu souporabe.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, enako tudi tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov. Navaja, da je načrtovanje parkirnih površin in nadzor nad njimi v pristojnosti občin, v zvezi s čimer je bil izdan tudi Odlok. V nadaljevanju citira obrazložitev iz prvostopenjske odločbe in ji pritrjuje ter doda, da lastništvo vozila po Odloku sicer ni pogoj za izdajo dovolilnice, bi pa, če bi bili parkirni prostori na razpolago, bilo treba izkazati pravno podlago za tožnikovo uporabo vozil. 4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter samo odloči o zadevi (oz. podredno zadevo vrne toženki v ponovni postopek), zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da prvostopenjsko odločbo izpodbija zaradi nepravilne uporabe Odloka ter bistvene kršitve določb postopka, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Prav tako pa uveljavlja kršitve več ustavnih pravic (do izjave, do enakega varstva pravic, do enakosti pred zakonom in do svobodne gospodarske pobude). V celoti se sklicuje na svojo pritožbo iz upravnega postopka in navedbe iz pritožbe uveljavlja kot svojo trditveno podlago. Meni, da Odlok toženki ne daje diskrecijske pravice, na podlagi katere bi lahko zavrnila izdajo dovolilnic tožniku, temveč tožniku dovolilnice, če izpolnjuje pogoje (kar je po tožnikovem mnenju podano), mora izdati. Argumenti o premajhnem številu parkirnih mest predstavljajo očitno arbitrarno odločanje, ker zanje v Odloku ni podlage. Družbi B., d.o.o. je toženka stalno povečevala število dovolilnic, argument prezasedenosti obstoječih parkirnih mest pa, kot dokazano v postopku, ne drži, toženka pa se do tega sploh ni opredelila. Bodoče dejstvo podelitve koncesije ni relevantno, ker je v času odločanja relevanten Odlok, ki ga je toženka dolžna spoštovati in upoštevati. Prav tako pa je argument o nelastništvu vozil brez podlage v Odloku. Tožnik navaja še, da toženka s postopkom zavlačuje z namenom preferiranja tožnikovega konkurenta, družbe B., d.o.o., saj je tožnik že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe moral urgirati; pri tem pa je pomenljivo, da je tudi toženka uporabnica storitev omenjene družbe. V primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek bi toženka zadevo še dodatno zavlekla, s čimer tožnikov konkurent pridobiva prednost pred tožnikom, tožniku pa nastaja škoda in je ogrožen njegov obstoj. Zato tožnik predlaga, naj sodišče o zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije.

5. Toženka je na tožbo odgovorila in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne ob stroškovni posledici. Navaja, da je tožnikovo sklicevanje na njegovo pritožbo nedopustno, saj je tožba v upravnem sporu samostojno procesno dejanje, o čemer citira tudi sodno prakso, ki potrjuje njeno stališče. Nadalje argumentira, da ima kot občina polno in izključno pooblastilo za odločanje o prometni ureditvi, posledično pa je urejanje in podeljevanje dovolilnic v njeni diskreciji, pogoji za njihovo podelitev pa niso diskriminatorni, temveč zakoniti. Opisuje razvoj svoje prometne strategije ter javne koristi souporabe vozil. Meni, da je pri svojem odločanju upoštevala tudi načelo sorazmernosti, ko je tehtala med pravico tožnika do dovolilnic in pravico uporabnikov, da imajo zagotovljeno učinkovito storitev. V tej zvezi navaja, da je število parkirnih mest omejeno, pri čemer pa je na voljo tudi 51 zasebnih lokacij, ki tudi nudijo parkirišča električnim vozilom in dopolnjujejo javno mrežo. Zasebna mreža tako ponuja še približno 143 parkirnih mest (po vedenju toženke, naj bi jih bilo sicer še več), zato ne drži trditev tožnika, da je nekonkurenčen, njegov obstoj pa ogrožen zaradi neizdanih dovolilnic. Toženka je pristojna za urejanje samo glede javne mreže, s čimer pa že pojmovno ne more preprečevati izvajanja dejavnosti na trgu kot takšne. Dodatni argument je, da aplikacija tožnika ni kompatibilna z obstoječim sistemom, ker ne pridobiva in ne deli podatkov o lokaciji vozil in s tem podatka o zasedenosti parkirnih mest. Tožbeni argument, da se tožnik ni mogel izjaviti glede pogoja lastništva vozil, je neprimeren, saj tudi po vloženi tožbi ni jasno, na kakšni podlagi bi tožnik vozila zagotavljal, oz. tožnik še vedno ni dokazal, da ima materialno podlago za ponujanje vozil. Lastnik vozil je druga pravna oseba, če bi bile dovolilnice izdane tožniku, pa bi lahko prišlo do netransparentne uporabe parkirnih mest. Z vidika toženke je bistveno, da se koristi zagotavlja za občane oz. uporabnike storitev. Tožnik očitno nima vira dohodkov, ki bi mu sploh zagotavljali preživetje, s tem pa je dodatno utemeljeno in dokazano, da vozil nima v lasti, z njimi dejansko ne upravlja in jih dejansko ne daje na voljo uporabnikom, zato do dovolilnic ni upravičen. Poleg tega so vozila, ki naj bi jih nudil tožnik, nevarna. Uslužbenec toženke je v času 2014/2015 v okviru dela pri prejšnjem delodajalcu preizkušal vozila C več mesecev. Izkazalo se je, da so uporabniku neprijazna in celo nevarna, kar toženka obširno argumentira. Meni, da tožnik tudi ni izkazal, da bi bil negativno diskriminiran v primerjavi z družbo B., d.o.o. Slednja je na trgu prisotna že več let in je bila leta 2017, ko je bil sprejet Odlok, prvi in edini ponudnik takšnih storitev. Ne drži, da bi ta ponudnik lahko parkirišča koristil brezplačno niti da toženka zavlačuje s postopki v njegovo korist. Podani so tudi ekološki razlogi za zavrnitev izdaje dovolilnic tožniku. Odločanje v sporu polne jurisdikcije v tej zadevi pa ni primerno, ker bi s tem sodišče poseglo v pristojnost toženke in tudi v javno korist. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma zavrača tožnikov sklic na njegovo pritožbo iz upravnega postopka, ki naj predstavlja del njegove tožbene trditvene podlage. Kot pravilno izpostavlja že toženka, je tožba namreč samostojno procesno dejanje, zato njena trditvena podlaga lahko obsega le navedbe v tožbi; vsaka vloga je procesno sredstvo, ki je podlaga samostojnemu postopku. To pomeni, da se v njej ni dopustno le pavšalno sklicevati na navedbe iz vlog, podanih v predhodnih fazah postopka, ampak je treba te konkretno opredeliti; v sodni praksi pa je bilo tudi že sprejeto stališče, da ni mogoče upoštevati sklicevanja na navedbe v pritožbi v upravnem postopku, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, njeno utemeljenost pa sodišče presoja le na podlagi v njej konkretiziranih kršitev oziroma tožbenih navedb in zato ne zadostuje sklicevanje na druge vloge.1 Glede na navedeno bodo predmet sodne presoje v tem upravnem sporu le tiste navedbe, ki izhajajo iz tožnikove tožbe.

8. Odlok (verzija ULRS 8/2017 in 14/2019) je v prvem in drugem odstavku 21. člena vseboval pravilo, da pristojni organ lahko določi, da se posamezni parkirni prostori na javnih parkirnih površinah na in ob vozišču občinske ceste _uporabijo za parkiranje vozil na električni pogon, ki se oddajajo v najem po sistemu »souporabe avtomobila«_, parkiranje na teh površinah pa je _dovoljeno le s parkirno dovolilnico, ki jo na podlagi vloge izda_ pristojni organ za čas enega leta.

9. Sodišče tožniku sicer pritrjuje, da iz cit. določila Odloka ne izhaja diskrecija toženke pri izdajanju dovolilnic. Prvi odstavek po naziranju sodišča toženki sicer daje diskrecijo glede tega, ali bo posamezna parkirna mesta namenila električnim avtomobilom, ki so v souporabi, na kar kaže dikcija „pristojni organ lahko določi /.../“. Nasprotno pa drugi odstavek, ki ureja izdajo dovolilnic, ne podeljuje pooblastila pristojnemu organu, da odloči na način, kot po prostem preudarku šteje, da je najbolj primerno. Jasno je uporabljena dikcija, da pristojni organ parkirno dovolilnico na podlagi vloge izda.

10. Prav tako pa ima po naziranju sodišča tožnik prav, ko navaja, da toženka svoje odločitve ne more opreti na načrtovano prihodnjo izdajo koncesijskega akta, saj je skladno z načelom zakonitosti (praviloma) relevantno pravno stanje ob izdaji izpodbijane odločbe (in ne hipotetična bodoča pravna podlaga). Obenem pa v Odloku, kot to zatrjuje tudi tožnik, ni zaslediti podlage za maksimiranje števila izdanih dovolilnic glede na število razpoložljivih parkirnih mest. 11. Vendar pa je toženka tožnikove vloge za izdajo dovolilnic zavrnila prvenstveno, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za njihovo pridobitev, saj ni izkazal razpolaganja z vozili na električni pogon, ki se oddajajo v najem po sistemu souporabe, ker so ta vozila, za katera je tožnik zaprosil za dovolilnice, v lasti družbe A., d.o.o. Ravno to pa med strankama ostaja sporno tudi v upravnem sporu. Tožnik v tožbi sicer trdi, da argument toženke o nelastništvu vozil nima podlage v Odloku, čemur sodišče pritrjuje. Vendar pa je drugostopenjski organ že ob odločanju o tožnikovi pritožbi ta argument spremenil, rekoč da lastništvo vozil po Odloku ni pogoj, bi pa bilo treba izkazati pravno podlago za tožnikovo uporabo vozil. Kot toženka izpostavlja tudi v odgovoru na tožbo, to ostaja nerazjasnjeno tudi v upravnem sporu, saj tožnik ni pojasnil, na kakšni podlagi bi zagotavljal oddajo v najem za električna vozila, ki so v lasti druge pravne osebe. Tožnik v tožbi le pavšalno trdi, da izpolnjuje pogoje za pridobitev dovolilnic, prav tako pa le površno zatrdi, da mu glede nelastništva vozil ni bila v postopku dana pravica do izjave. Sodišče ta dva tožbena argumenta zavrača, kajti dejstvo, da tožnik ni lastnik spornih vozil, tožniku ne more biti neznano, gre za dejstvo v njegovi sferi, ki ga je tožnik sam izkazal ob vložitvi svojih vlog za izdajo dovolilnic. Prav pa ima toženka tudi, da tožnik še vedno, tudi v svoji tožbi vloženi pred sodiščem, ni pojasnil (niti izkazal) kako on, kot vlagatelj vloge za pridobitev dovolilnic, ki jo je vložil v svojem imenu, v najem oddaja električna vozila, ki niso njegova. Če se dovolilnice po Odloku izdajo za parkiranje vozil na električni pogon, ki se oddajajo v najem po sistemu „souporabe“, je, ob odsotnosti drugačnega določila, jasno, da vlagatelj vloge za pridobitev dovolilnic mora biti tisti, ki v takšen najem oddaja takšna vozila, saj se parkiranje dovoli na takšnih parkirnih mestih le takšnim vozilom. Tožnik pa v tožbi niti ne zatrjuje, da bi bil on tisti, ki konkretna vozila oddaja v najem, niti v tej zvezi ne poda nikakršnih dokaznih predlogov (bodisi za ponovno izvedbo že izvedenih dokazov bodisi za izvedbo doslej še neizvedenih dokazov).

12. Tožnik trdi še, da je toženka v postopku zavlačevala, da bi tožnikovemu konkurentu omogočila konkurenčno prednost. Vendar pa glede na časovno dinamiko ponovljenega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ki je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu, sodišče zavlačevanja ne zaznava. Drugostopenjski organ je zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z odločbo z dne 5. 3. 2020, prvostopenjski organ pa je nato 8. 6. 2020 opravil ustno obravnavo in odločbo izdal dva dni kasneje, kot to oboje izhaja iz izpodbijane odločbe. Rok 30 dni po tretjem odstavku 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku je bil sicer pri tem res prekoračen, vendar tožnik v tožbi ne pojasni konkretno, ali in kako naj bi to vplivalo na izid v izpodbijani odločbi. V ostalem pa tožnikove navedbe o preferiranju konkurentov s strani toženke presegajo obseg sodne presoje v tej zadevi in upravni spor zoper izpodbijano odločbo ni ustrezno pravno sredstvo, temveč so za takšne primere na voljo drugi pravni postopki.

13. Tožnik je v tožbi naštel še nekatere ustavne pravice, ki naj bi mu bile kršene (do enakega varstva pravic, do enakosti pred zakonom in do svobodne gospodarske pobude). Vendar pa kršitev, do katerih naj bi prišlo pri izdaji izpodbijane odločbe ni konkretiziral, zaradi česar teh navedb ni mogoče presoditi. Zgolj posplošeno sklicevanje na kršitve ustavnih pravic namreč ne zadošča, temveč je treba vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.

14. Navedbe toženke iz odgovora na tožbo, ki presegajo razloge iz izpodbijane odločbe oz. tiste, s katerimi jih je drugostopenjski organ dopolnil oz. spremenil, pa sodišče zavrača kot neupoštevne. Gre za navedbe o zasebnih lokacijah parkirišč za električna vozila, o nekompatibilnosti aplikacije tožnika z obstoječim sistemom, neustreznosti vozil C (o čemer toženka predloži celo listine v dokaz svojih navedb) in utemeljenosti zavrnitve izdaje dovolilnic tudi z ekološkimi razlogi. Obrazložitve upravne odločbe po ustaljeni sodni praksi namreč z odgovorom na tožbo v upravnem sporu ni mogoče dopolnjevati.

15. Glede na navedeno tožba torej ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je v zadevi lahko odločilo na seji, saj tožnik dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (tj. da tožnik ni lastnik spornih vozil oz. da ni niti obrazložil niti izkazal pravice do njihove uporabe), s tožbo ne osporava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), temveč tožbo vlaga iz materialno- in procesnopravnih razlogov.

16. O stroških je sodišče odločilo po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. tudi VSRS Sodba in Sklep I Up 476/2013, tč. 32.