Jedro

Tožena stranka se ne more izogniti plačilu stroškov za nepremičnino, če zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, iz njenih trditev podanih med postopkom pred sodiščem prve stopnje in opisanih ravnanj pa istočasno jasno in nedvoumno izhaja, da se je sama štela za lastnico zadevnega poslovnega prostora in si je več let (tudi s sprožitvijo sodnih postopkov) prizadevala zemljiškoknjižno stanje urediti z dejanskim.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 1.935,69 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter plačilo stroškov postopka v višini 389,00 EUR s pripadki (II. točka izreka). Pojasnilo je, da je tožena stranka kot dejanski lastnik poslovnega prostora, ki ima sedaj identifikacijsko oznako ID znak del stavbe 0000-244-40, dolžna tožeči stranki (upravniku) plačati stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za navedeni poslovni prostor za obdobje od oktobra 2021 do novembra 2022. 2. Proti izpodbijani sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Trdila je, da sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila v spornem obdobju lastnica zadevnega prostora in zato v skladu z določilom 115. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dolžna plačati stroške obratovanja, upravljanja in vzdrževanja le-tega. Vztrajala je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati trditev in dokazov iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je predlagala ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Ker v tem primeru ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je skladno z določilom petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločila sodnica posameznica.

6. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da se trditve in dokazi iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke v tem postopku ne smejo upoštevati. Res je, da pravdni stranki v gospodarskem sporu majhne vrednosti v pripravljalnih vlogah ne smeta več navajati novih dejstev in dokazov. Izjema pa je primer, ko je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo ali navedbe v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP).1 V tem primeru je tožeča stranka v tožbi zatrjevala vse pravno odločilne okoliščine, ki so potrebne za sklepčnost tožbe. Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo trditvam tožeče stranke nasprotovala, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi v zvezi z nasprotovanji tožene stranke lahko podala nove trditve in predložila oziroma predlagala nove dokaze. Upoštevajoč navedeno tako zatrjevana kršitev določil pravdnega postopka ni podana.

8. Sodišče pri odločitvi o obstoju posameznega pravno odločilnega dejstva upošteva trditve in dokaze tožeče stranke kot tudi trditve in dokaze tožene stranke. Ni namreč pomembno, katera pravdna stranka je zatrjevala pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih sodišče opravi vrednotenje. Institut trditvenega in dokaznega bremena pomeni, da sodišče odloči v škodo stranke, ki ga nosi, če ta dejstva ne bi bila zatrjevana ali dokazana - ne pomeni pa, da lahko dejstva zatrjuje in dokazuje le tista stranka.2 Tožena stranka je v tem postopku s svojimi trditvami in predloženimi dokazi, čeprav je z njimi želela nasprotovati tožbenemu zahtevku, v bistvu dopolnila trditve tožeče stranke o pravno odločilnih dejstvih in jih v bistvenih delih tudi potrdila.

9. Ne držijo pritožbeni očitki, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in zato odločitve o lastništvu zadevne nepremičnine ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodišča prve stopnje so upoštevajoč trditve pravdnih strank v tem postopku zadostni. Pritožbeno sodišče jim sledi in dodaja.

10. V skladu z določilom prvega odstavka 49. člena SPZ se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (drugi odstavek 49. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da iz Kupoprodajne pogodbe, sklenjene 7. 9. 2004 med A. d. o. o. kot prodajalcem in kupcem B. d. o. o., kot pravnim prednikom tožene stranke,3 izhaja zemljiškoknjižno dovolilo, ki je listina za pridobitev lastninske pravice. Tem trditvam tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni konkretno nasprotovala. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi pravni prednik tožene stranke oziroma tožena stranka morala poskrbeti za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo ter da se tožena stranka le zato, ker njeni predniki oziroma ona ni uredila vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo (torej ker niso izkazali potrebne skrbnosti, 6. člen Obligacijskega zakonika; OZ) ne more razbremeniti plačila stroškov obratovanja, upravljanja in vzdrževanja.

11. V tem primeru med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da stanje lastništva zadevne nepremičnine v zemljiški knjigi do vpisa lastninske pravice tožene stranke na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju P 164/2020 z dne 25. 10. 2022 ni odražalo resničnega stanja. Že iz trditev tožene stranke jasno in nedvoumno izhaja, da je sama sebe štela kot „dejanskega in resničnega lastnika“ zadevne nepremičnine, čeprav v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot njen lastnik. Tožena stranka je namreč v svojih vlogah pojasnila pravni temelj za pridobitev lastninske pravice na nepremični (navedla je verigo kupoprodajnih pogodb, ki izkazujejo njeno lastništvo, pojasnila prenos iz njenega pravnega prednika nanjo zaradi pripojitve). Nadalje je v stečajnem postopku prvotnega lastnika (C. p. o.) v letu 2017 prijavila izločitveno pravico, ki ji je bila priznana. Ker se na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga ji je izdala stečajna upraviteljica, ni uspela vpisati v zemljiško knjigo, je v letu 2020 tudi sprožila sodni postopek za dokončno ureditev svojega lastništva zadevne nepremičnine v zemljiški knjigi.

12. Vsa navedena ravnanja tožene stranke ob predhodnih pojasnilih glede kupoprodajnih pogodb so navzven jasno in nedvoumno izkazovala, da se tožena stranka sama šteje kot „_dejanska in resnična lastnica_“ zadevne nepremičnine. Prav tako tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni konkretno prerekala trditev tožeče stranke, da nepremičnina z ID znakom stavba 0000/244 ni bila v celoti etažirana, da bi moralo biti pri nepremičnini ID znak del stavbe 0000-244-28 vpisano solastništvo tožene stranke, D. D. in E. in niti trditev tožeče stranke, da se je to stanje zemljiškoknjižno uredilo s sklenitvijo sodne poravnave v postopku P 164/2020, kjer je bila tudi izvedena delitev nepremičnine del stavbe 0000-244-28 na tri dele (del stavbe 0000-244-39, del stavbe 0000-244-40 in del stavbe 0000-244-41). Nadalje tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da zadevne nepremičnine ne bi imela v posesti (neposredni ali posredni), je ne bi uporabljala ali da bi ji kdo onemogočal njeno uporabo. Trdila je le, da nepremičnine ni imela v neposredni posesti na podlagi pogodb z lastniki (glej odgovor na tožbo z dne 27. 2. 2023, list. št. 15), ne pa tudi, da nepremičnine sploh ne bi imela v posesti (posredna ali neposredna lastniška posest), je ne bi uporabljala ali da bi ji bila njena uporaba onemogočena. Zato pavšalne pritožbene trditve, da ni bila uporabnik zadevne nepremičnine predstavljajo pritožbeno novoto. Ker tožena stranka ni pojasnila, zakaj teh trditev ni podala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da le neuporaba posameznega poslovnega prostora lastnika še ne razbremeni plačila stroškov za ta poslovni prostor.

13. Upoštevajoč vse navedeno le dejstvo, da zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno (ni odražalo resničnega stanja) in da je bil del časa (tudi v obdobju za katerega tožeča stranka vtožuje stroške obratovanja, upravljanja in vzdrževanja) kot lastnik zadevne nepremičnine očitno nepravilno in neutemeljeno vpisan D. D., pri čemer se je tožena stranka ves čas od prijave izločitvene pravice v stečajni postopek trudila urediti zemljiškoknjižno stanje, ne zadostuje za zaključek, da tožena stranka ni dolžna plačati stroškov obratovanja, upravljanja in vzdrževanja zadevne nepremičnine. Takšen zaključek bi bil v tem primeru v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in bi lahko privedel do zlorab in neplačil stroškov povezanih z nepremičnino.

14. Tožena stranka se namreč ne more izogniti plačilu stroškov za nepremičnino, če zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, iz njenih trditev, podanih med postopkom pred sodiščem prve stopnje in opisanih ravnanj pa istočasno jasno in nedvoumno izhaja, da se je sama štela za lastnico zadevnega poslovnega prostora in si je več let (tudi s sprožitvijo sodnih postopkov) prizadevala zemjiškoknjižno stanje urediti z dejanskim. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka, na katero je prešlo procesno trditveno in dokazno breme o obstoju razlogov za razbremenitev dolžnosti plačila stroškov obratovanja, upravljanja in vzdrževanja zadevnega prostora, tega ni zmogla. Kot je že bilo pojasnjeno, namreč ni zatrjevala, da prostora v obdobju na katerega se nanašajo vtoževani stroški ne bi imela v posesti (neposredni ali posredni) ali da bi ji bila zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja onemogočena njegova posest ali uporaba. Prav tako med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala nobenih pravno odločilnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je bil D. D. v spornem obdobju utemeljeno vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik zadevne nepremičnine (ni pojasnila, kaj je bila podlaga za priznanje izločitvene pravice D. D. na celotni nepremičnini del stavbe 0000-244-28, ni trdila, da bi njen pravni prednik ali ona na D. D. prenesla lastninsko pravico na zadevni nepremičnini niti ni zatrjevala nobenih pravnih odločilnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je D. D. na zadevni nepremičnini pridobil lastninsko pravico po zakonu).

15. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi stroške s pritožbo.

17. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 1.935,69 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (7,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 466,65 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 279,99 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

1 Primerjaj: VSL sodba II Cp 342/2023 z dne 3. 5. 2023 in VSL sodba II Cpg 626/2022 z dne 27. 2. 2023. 2 Primerjaj: VSL II Cp 125/2019 z dne 15. 5. 2019. 3 Družba B. d. o. o. je bila k toženi stranki pripojena v letu 2016 na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 4. 4. 2016.