Jedro

Tožnica, ki je zaposlena in živi v Nemčiji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnica 23.12.1990 sicer imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko živi v tujini, kamor je odšla že leta 1970 iz Republike Hrvatske. Tako ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu. Tožnica v tožbi navaja, da se je rodila v ..., odraščala pa je v Sloveniji pri stari materi. Leta 1970 je odšla na začasno delo v Nemčijo, kjer se je poročila. Vse dopuste in proste dneve preživi doma. V Slovenijo se namerava vrniti v bližnji prihodnosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona (do 25.12.1991) vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Iz upravnih spisov, ki jih je predložila tožena stranka, je razvidno, da je tožnica državljanka Republike Hrvatske, da je poročena z nemškim državljanom, da živi in je zaposlena v Nemčiji, da ima v ... stanovanjsko hišo, ki jo je adaptirala, in da je stalno prebivališče v ... prijavila dne 2.12.1976. Ker tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena citiranega zakona. Dejstvo, da ima v Sloveniji hišo, ki jo vzdržuje, pravno ni pomembno in ne more vplivati na sprejeto odločitev tožene stranke. Izpodbijana odločba je zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).