Jedro

Odhod s kraja prometne nesreče res lahko včasih pomeni, da se povzročitelj škode hoče izogniti ugotovitvi alkoholiziranosti, vendar pa je za takšno ugotovitev potrebna vsaj trditev, da je bilo dejanje storjeno pod vplivom alkohola. V prvostopnem postopku kaj takega tožeča stranka niti zatrjevala ni. Že samo dejstvo, da je toženec odšel s kraja prometne nesreče, za tožečo stranko zadošča za izgubo pravic iz zavarovalne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da odhod s kraja prometne nesreče sam po sebi ne more pomeniti, da je bilo dejanje storjeno pod vplivom alkohola in da je storilec z odhodom s kraja dejanja želel preprečiti ugotovitev svoje alkoholiziranosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec plačati tožeči stranki 113.193,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da ni dvoma o tem, da je toženec povzročil nezgodo in nato odpeljal s kraja nezgode. Trdi, da je sodišče storilo bistveno kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodb ni mogoče preizkusiti, ker ugotavljata, da ni prepričljiva toženčeva izjava v delu, ko opisuje, kako je pustil svoje osebne podatke na oškodovančevem vozilu, istočasno pa ugotavljata, da je toženec upravičeno odpeljal s kraja nezgode. Kljub pravilno ugotovljenim dejstvom je po mnenju tožeče stranke prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izvedena dejstva namreč ne dopuščajo sklepa, da je toženec upravičeno zapustil kraj nezgode ter da se ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti in tako domnevna alkoholiziranost s strani toženca ni izpodbita. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti ter ji prisodi tudi nadaljnje pravdne stroške oziroma da prvostopno in drugostopno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitana kršitev ZPP v postopku ni bila storjena. Nobenega nasprotja ni med ugotovitvijo, da toženec na poškodovanem vozilu ni pustil listka s svojim imenom in naslovom, in ugotovitvijo, da zapustitev kraja prometne nesreče še ne pomeni, da se je izmaknil presoji alkoholiziranosti. Dejstvo, da ni pustil listka na kraju prometne nesreče, ne potrjuje dejstva, da je bil pod vplivom alkohola. To pomeni, da med obema ugotovitvama ni nikakršnega nasprotja.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Tožeča stranka tudi v revizijskem postopku vztraja pri zmotnem materialnopravnem izhodišču, ko enači odhod s kraja prometne nesreče z izmaknitvijo ugotovitvi alkoholiziranosti. Vendar teh dveh dejanskih stanov ni mogoče povezovati na takšen način. Odhod s kraja prometne nesreče res lahko včasih pomeni, da se povzročitelj škode hoče izogniti ugotovitvi alkoholiziranosti, vendar pa je za takšno ugotovitev potrebna vsaj trditev, da je bilo dejanje storjeno pod vplivom alkohola. V prvostopnem postopku kaj takega tožeča stranka niti zatrjevala ni. Že samo dejstvo, da je toženec odšel s kraja prometne nesreče, za tožečo stranko zadošča za izgubo pravic iz zavarovalne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da odhod s kraja prometne nesreče sam po sebi ne more pomeniti, da je bilo dejanje storjeno pod vplivom alkohola in da je storilec z odhodom s kraja dejanja želel preprečiti ugotovitev svoje alkoholiziranosti. Da je tako, kaže tudi ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženec ni bil pod vplivom alkohola ter da je odpeljal s kraja prometne nesreče zato, ker je želel odpeljati domov svojo mater, ki je trpela bolečine. Ugotovili sta tudi, da v času škodnega dogodka ni bil vinjen. Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji vezano. Po 3. odstavku 385. člena ZPP izpodbijanje dejanskega stanja ni revizijski razlog.

Glede na vse navedeno sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, ko sta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnili. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene kršitve ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).