Jedro

Iz določila prvega odstavka 4. člena ZDIJZ jasno izhaja, da ima zavezanec zakonsko obveznost, da ustrezno posreduje zahtevani dokument, če zahtevani dokument ima, oziroma, če se dokument pri njem nahaja. Če pa organ zahtevane informacije nima, oziroma, če se informacija pri njem ne nahaja, potem prosilec tudi nima pravice zahtevane informacije pridobiti.

Tožena stranka je razumno obrazložila, da nima nobenega dvoma, da bi organ namenoma ali iz malomarnosti v nasprotju z obveznostmi iz ZDIJZ tožniku onemogočil dostop do zahtevane informacije, ki bi se sicer nahajala pri organu v smislu ZDIJZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je pritožbo tožnika (prosilec) z dne 22. 12. 2010 zoper molk organa Mestne občine Ljubljana (organ) zavrnila. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik dne 9. 11. 2011 vložil zahtevo za pridobitev (vpogled in kopije) informacij javnega značaja, in sicer pogodbe o premoženjskih pravicah med stanovanjsko zadrugo A. in Mestno občino Ljubljana po datumih pogodb: 4. 12. 1990 za parcelo št. 476/1, k.o. ...; 13. 12. 1990 za parcelo št. 476/2, k.o. ...; 13. 12. 1990 za parcelo št. 476/3, k.o. ...; 24. 12. 1990 za parcelo št. 476/4, k.o. ...; 23. 12. 1990 za parcelo št. 476/5, k.o. ...; 17. 12. 1990 za parcelo št. 476/6, k.o. ..., z aneksom z dne 4. 6. 1992 in 11. 12. 1992 in 20. 12. 1990 za parcelo št. 476/7, k.o. ... Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka organ prvič pozvala zaradi molka že 7. 1. 2010, kasneje pa še 8. 4. 2010, 7. 5. 2010 in 10. 6. 2010. Organ je 21. 6. 2010 pojasnil, da je v zadevi izdal sklep o zavrženju zahteve. Ker je tožena stranka ocenila, da razlogi za zamudo niso upravičeni, sklep o zavrženju pa irelevanten za konkretno zadevo, je na podlagi 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zadevo prevzela v odločanje. Organ je pozvala, naj posreduje vso dokumentacijo, ki je predmet zadeve, pojasnilo o morebitnih zadržkih glede javne dostopnosti in izjavo o tem, da organ z drugimi dokumenti (razen posredovanih) ne razpolaga, ali izjavo o dejstvih in okoliščinah, iz katerih izhaja, da z zahtevanimi dokumenti sploh ne razpolaga. Dne 7. 3. 2011 je tožena stranka izvedla ogleda in camera. Organ je z dopisi (8. 3. 2011 in 9. 2. 2011) pojasnil, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga. V skladu z 9. členom ZUP je tožnika pozval, da se opredeli do dokazanega gradiva in navede dejstva in okoliščine, iz katerih bi lahko izhajalo, da organ z zahtevanimi dokumenti v resnici razpolaga. Tožnik je odgovoril, da predloženi dokazi ne dokazujejo ničesar in da ima tožena stranka vsa dejstva in okoliščine na voljo v zadevah, ki jih že rešuje, prav tako v pritožbah, ki so bile vložene pri toženi stranki. Priložil je tudi dopis A., naslovljen na Oddelek za lokalno samoupravo MOL z dne 8. 11. 2001, kateremu naj bi bile priložene priloge „pisno pojasnilo“, „kopija vloge na občino za prevzem lastništva parcel“ in „kopije sklepov sodišča o vknjižbi družbene lastnine na parcele hiš“. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da zahtevane informacije ne izpolnjujejo kriterijev za obstoj informacij javnega značaja, ker organ z dokumenti, ki so predmet prosilčeve zahteve, ne razpolaga. To dejstvo je po mnenju tožene stranke prepričljivo potrjeno z navedenim: dne 8. 3. 2011 je ga. B.B., iz Oddelka za ravnaje z nepremičninami pri organu v e-dopisu podala izjavo o tem, da organ z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga. Pri tem je pojasnila, da sta ga. C.C. iz arhiva MOL in g. D.D., vodja arhiva MOL, pregledala razpoložljivo dokumentacijo, vendar zaprošenih dokumentov nista našla. Dne 9. 2. 2011 so podpisniki dopisa št. 090-10/2005-67 (9. 2. 2011) – E.E., načelnica, F.F., vodja Odseka za ravnanje z nepremičninami in B.B. podali izjavo, da v arhivu MOL ne razpolagajo s pogodbami, ki bi se nanašale na predmetne parcele. Navedene izjave po mnenju tožene stranke potrjujejo tudi pojasnila, ki se nahajajo v internih e-dopisih C.C. iz arhiva MOL z dne 16. 12. 2010 in 7. 3. 2011. Tožena stranka je vpogledala tudi v informatizirano zemljiško knjigo in ugotovila, da lastnik parcel št. 476/1-476/7 (vse k.o. ...) ni organ, pač pa so že od leta 1990 dalje lastniki različne fizične osebe. Kot podlaga za vknjižbo je pri vseh parcelah sicer navedena „pogodba o premoženjskih pravicah in obveznostih“ v zvezi z nekdanjim Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, vendar to dejstvo dokazuje zgolj (verjeten) obstoj zahtevanih dokumentov, ne pa tudi, da z njimi razpolaga prav organ. Tožena stranka se je opredelila tudi do navedb tožnika v dopisu z dne 20. 3. 2011 in ocenila, da niso relevantne oziroma v ničemer ne nakazujejo na možnost, da organ z zahtevanimi dokumenti v resnici razpolaga. Tožena stranka namreč v nobenem od predhodnih pritožbenih postopkov ni obravnavala enake zahteve oziroma enakih dokumentov, ki so predmet presoje v tem postopku. Tudi dopis A., naslovljen na Oddelek za lokalno samoupravo MOL z dne 8. 11. 2001, kateremu naj bi bile priložene priloge „pisno pojasnilo“, „kopija vloge na občino za prevzem lastništva parcel“ in „kopije sklepov sodišča o vknjižbi družbene lastnine na parcele hiš“ v ničemer ne izkazujejo verjetnosti obstoja zahtevanih dokumentov. Enako velja tudi za priložen izpisek iz zemljiške knjige z dne 30. 10. 2009 za parcelno št. 474 k.o. ..., katere lastnik naj bi bil organ. Gre namreč za drugo parcelo in drugo podlago za prenos lastninske pravice. Na podlagi navedenega tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni izkazal dejstev in okoliščin, ki bi vzbujale dvom v resničnost navedb organa o tem, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga. V podporo dejstvu, da organ v resnici ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti, sta tudi odločbi tožene stranke št. 021-103/2007/7 in 021-157/2008/6, iz katerih izhaja, da organ ne razpolaga niti z vsebinsko podobnimi dokumenti, ki se nanašajo na bližnje parcele in celo na parcelo št. 476 k.o. ... v času pred parcelacijo. Tožena stranka še dodaja, da ji niso znane niti druge okoliščine, ki bi kakorkoli utemeljevale dvom v resničnost navedb organa v tem, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da je družbena lastnina vl. št. 704 z imetnikom pravice A., ki ni vpisana v zemljiško knjigo, razdeljena na z.k. telo I in II na podlagi pogodb o premoženjskih pravicah in obveznostih, kar izhaja iz nepravnomočnega sklepa vl. št. 704, vl. št. 761, dn št. 5769/91 in drugih nepravnomočnih sklepov. Nobena pravna ali fizična oseba z vknjižbo lastninske pravice za z.k. telo I in pravico uporabe telesa II ni vpisana v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočnih sklepov sodišča. Nepravnomočnost sklepov izkazuje tudi plomba z dne 27. 10. 2009. Nepravnomočni sklepi dokazujejo, da lastninska pravica fizičnih oseb za parc. št. 476/1 do 476/7 ne temelji na veljavnih sklepih in pravnih naslovih. Tožena stranka tudi nepravilno navaja, da iz vpogleda v informatizirano zemljiško knjigo izhaja, da so lastniki parcel št. 476/1 do 476/7 različne fizične osebe vse od leta 1990 dalje. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka nepravilno oprla na neresnične navedbe oziroma izjave in pojasnila uradnih oseb. Meni, da tožena stranka opušča dolžna ravnanja glede na pristojnost in deluje v nasprotju z namenom in vsebino ZDIJZ. V izreku tudi ne navaja, ali s predmetno odločbo odpravlja molk organa zaradi pritožbe prosilca z dne 22. 12. 2009 ali jo tožena stranka dopolnjuje oziroma nadomešča z izdano izpodbijano odločbo z dne 21. 4. 2011. Meni tudi, da se tožena stranka ni opredelila do dokazov, predloženih s strani tožnika. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi organ prve stopnje o zadevi ni odločil, zato je tožena stranka pravilno postopala, ko je štela, da je bila izdana zavrnilna odločba in je o zahtevi tožnika odločila na podlagi tretjega odstavka 255. člena ZUP.

Pravno vprašanje v zadevi je, ali je tožnik upravičen do pridobitve zahtevane informacije. Prosilec je do pridobitve informacije upravičen, če gre za informacijo javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, po kateri je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentiranega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz tega določila jasno izhaja, da ima zavezanec zakonsko obveznost, da ustrezno posreduje zahtevani dokument, če zavezanec zahtevani dokument ima, oziroma, če se dokument pri zavezancu nahaja. Če pa organ zahtevane informacije nima, oziroma, če se informacija pri organu ne nahaja, potem prosilec tudi nima pravice zahtevane informacije pridobiti.

Po presoji sodišča je tožena stranka razumno obrazložila, da nima nobenega dvoma, da bi organ namenoma ali iz malomarnosti v nasprotju z obveznostmi iz ZDIJZ tožniku onemogočil dostop do zahtevane informacije, ki bi se sicer nahajala pri organu v smislu ZDIJZ. Sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za utemeljitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožnik v tožbi ne navaja prepričljivo, zakaj meni, da bi tožena stranka z navedenim dokumentom lahko razpolagala. Tožbo osredotoča na utemeljevanje, da vpisi v zemljiško knjigo temeljijo na neveljavnih sklepih in pravnih naslovih, v tožbi se torej sklicuje predvsem na to, da vpisi v zemljiško knjigo niso veljavni. To po presoji sodišča ne kaže na to, da bi organ z zahtevanimi podatki (pogodbami) tudi razpolagal, ravno nasprotno, podlaga za vpis v zemljiško knjigo so predložene, v tem primeru, za tožnika sporne listine. Listine, ki so podlaga za vpis v zemljiško knjigo, ki se vodi pri pristojnem okrajnem sodišču, pa se nahajajo v zemljiški knjigi v „zbirki listin“, kar kaže na pravilnost odločitve tožene stranke, da organ, Mestna občine Ljubljana, v tem primeru ni zavezanec, da posreduje zahtevane pogodbe. Zato za odločitev v zadevi ni pomembno, ali so sklepi okrajnega sodišča o vknjižbi v zemljiško knjigo (morebiti ne)zakoniti. Poleg tega tožnik v tožbi argumentirano ne navaja, zakaj meni, da so izjave uradnih oseb, da se sporne listine pri organu ne nahajajo, neresnične. Sodišče pa, prav tako kakor tožena stranka, za to ne vidi razumnega razloga. Tožnik tudi ni podal utemeljenega dvoma zakaj meni, da bi organ namenoma v nasprotju z obveznostjo iz ZDIJZ tožniku onemogočil dostop do zahtevane informacije.

Neupravičeno tožnik tudi očita toženi stranki, da se do njegovih izjav in navedb ni opredelila. Tožena stranka se je opredelila do dokazov, ki jih je tožnik predložil s tem, ko je ugotovila, da navedbe prosilca v dopisu z dne 20. 3. 2011 niso relevantne oziroma ne nakazujejo na možnost, da organ z zahtevanimi dokumenti v resnici razpolaga. Pojasnila je, da v nobenem od predhodnih pritožbenih postopkov ni obravnavala enake zahteve oziroma enakih dokumentov, ki so predmet presoje v tem postopku. Prav tako se je opredelila do dopisa A. z dne 8. 11. 2011, in sicer, da v ničemer ne izkazuje verjetnosti obstoja zahtevanih dokumentov. Opredelila se je tudi do izpiska iz zemljiške knjige z dne 30. 10. 2009 za parcelno št. 474 k.o. ..., in sicer, da se nanaša na drugo parcelo in drugo podlago za prenos lastninske pravice.

Ker je sodišče ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.