Jedro

Priznanje zahtevka je možno analogno šteti kot izpolnitev zahtevka; čeprav res še ni plačala s priznanjem, je treba upoštevati, da tožena stranka kot stečajni dolžnik priznane terjatve ne more izplačati takoj, ko jo prizna, ampak se upnik poplača iz stečajne mase v skladu z določbami, ki veljajo za poplačilo terjatev stečajnega dolžnika. Glede na to, da pomeni priznanje terjatve »izpolnitev zahtevka«, bi morala tožeča stranka takoj umakniti tožbo, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (priznala terjatev v stečaju), da bi si tožeča stranka zagotovila priznanje pravdnih stroškov po pravilih o povrnitvi stroškov pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46594/2010 z dne 22. 4. 2010 v I. in III. točki izreka glede plačila glavnice 540.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnih stroškov 51,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila ter ustavilo pravdni postopek (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka ni podala umika tožbe takoj, ko ji je bila terjatev priznana, ampak šele 18. 10. 2013. Sklep o končnem seznamu preizkušenih terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic je bil objavljen na A. že 14. 6. 2012 in je postal pravnomočen 29. 10. 2012. Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je šele po začetku stečajnega postopka bila obvezana poravnati sodno takso 6.114,00 EUR, kar je storila 20. 12. 2010, saj v tistem trenutku še ni vedela kakšen bo izid oziroma odločitev o njenih prijavljenih terjatvah do tožene stranke v stečaju, zlasti zato, ker se je toženka protivila plačilu v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima pravno naravo priznanja terjatve oziroma pripoznave zahtevka, zato je očitno, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen. Zgolj zaradi okoliščin, ki so izven sfere tožeče stranke (začetek stečajnega postopka nad toženko in priznanje terjatve v stečajnem postopku nad toženko, ki je šele sledilo prvotnemu ugovoru toženke zoper sklep o izvršbi in posledičnemu plačilu sodne takse 6.144,00 EUR že 20. 11. (prav: 12.) 2010), slednja ni mogla več uveljavljati svoje terjatve v pravdi. Izključno izjava tožene stranke, da priznava terjatev v stečajnem postopku, zadostuje, da upnik pridobi pravico do plačila. Ker je bila terjatev priznana, bo v stečajnem postopku, kolikor bo sploh prišlo do delitve stečajne mase, v skladu s pravili in pod pogoji stečajnega postopka tudi poplačana. Vendar do same izpolnitve zahtevka še ni prišlo, tega tožnica ni trdila, zato ni mogla nastati situacija iz 158. člena ZPP.

Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da tožeča stranka spregleda, da je tožbo umaknila še preden je sodišče razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, zato je upravičena do vračila 2/3 sodne takse, saj se bo sodna taksa zaradi umika tožbe odmerila po tar. št. 1112 ZST-1 in tako ne more zahtevati plačila celotne sodne takse, ampak kvečjemu plačilo sodne takse, ki jo bo po zaključku postopka morala plačati, to je 2.075,00 EUR. Če bi tožeča stranka želela doseči nastop pravne posledice iz prvega odstavka 158. člena ZPP, da bi sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene potrebne pravdne stroške, bi morala tožbo umakniti takoj, ne šele 522 dni po objavi sklepa o preizkusu terjatev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: (-) da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi VL 46594/2010 z dne 22. 4. 2010, zoper katerega je tožena stranka vložila obrazložen ugovor in sodišče je s sklepom z dne 5. 5. 2010 razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku, (-) da je tožeča stranka z vlogo z dne 18. 10. 2013 umaknila tožbo in navedla, da je bilo o vtoževani terjatvi v celoti odločeno v stečajnem postopku in da nima več pravnega interesa za nadaljevanje te pravde in posledično umika svoj zahtevek v pravdi v celoti, (-) da je tožena stranka z vlogo z dne 4. 11. 2013 podala soglasje k umiku tožeče stranke, vendar je ugovarjala zahtevi po povrnitvi pravdnih stroškov, (-) da je bil sklep o končnem seznamu preizkušenih terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic objavljen na A. 14. 6. 2012 in je postal pravnomočen 29. 10. 2012. Sporno je pravno vprašanje, po kateri materialnopravni podlagi mora odločiti sodišče o zahtevi tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov. Šlo je za stroške sodne takse za redni postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 6.114,00 EUR, ki jo je plačala 20. 12. 2010 (l. št. 40, 41 spisa). Torej so stroški nastali po začetem stečajnem postopku nad toženo stranko 6. 10. 2010 in ne gre za stroške, ki bi jih morala tožeča stranka prijaviti v stečajnem postopku v skladu s 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

Gledano skupaj pravdni in stečajni postopek je možno razlagati priznanje terjatve v stečajnem postopku kot pripoznavo zahtevka, kar pomeni, da je bil zahtevek tožeče stranke utemeljen, kar ta navaja v pritožbi in se sklicuje na sklep VSL I Cpg 169/98. Vendar je sodna praksa zavzela tudi stališče, da je možno priznanje zahtevka analogno šteti kot izpolnitev zahtevka; čeprav res še ni plačala s priznanjem, je treba upoštevati, da tožena stranka kot stečajni dolžnik priznane terjatve ne more izplačati takoj, ko jo prizna, ampak se upnik poplača iz stečajne mase v skladu z določbami, ki veljajo za poplačilo terjatev stečajnega dolžnika (1). Četudi do dejanske izpolnitve zahtevka še ni prišlo in tožeča stranka tega ni trdila, v pritožbi zmotno navaja, da (po analogiji) ni mogla nastati situacija iz 158. člena ZPP. Glede na to, da pomeni priznanje terjatve »izpolnitev zahtevka«, bi morala tožeča stranka takoj umakniti tožbo, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (priznala terjatev v stečaju), da bi si tožeča stranka zagotovila priznanje pravdnih stroškov po prvem odstavku 158. člena ZPP (2). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka priznala (izpolnila) zahtevek s sklepom o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, objavljenem na A. 14. 6. 2012, ki je postal pravnomočen 29. 10. 2012. Tožeča stranka je umaknila tožbo 18. 10. 2013, kar ni takoj v skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP. Pravilno je zaključilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pravdnega postopka.

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na Komentar ZPP, drugo knjigo, stran 4, kjer je le kazalo. Sklicuje se tudi na stališče B. B. v članku »Nadaljevanje zaradi stečaja prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve in pravdne stroške«, čeprav ne pove konkretno na kateri zapis v njem. Iz tega članka med drugim izhaja, da kadar je terjatev upnika v stečajnem postopku priznana, v izreku končne odločbe po nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka ni sklepa o povrnitvi pravdnih stroškov oziroma je treba vedno zavrniti zahtevek za povrnitev bodisi tožeče bodisi tožene (razen izjemoma ob obstoju ustrezne trditvene podlage v skladu s 157. členom ZPP), ali kadar gre za po začetku stečajnega postopka nastale pravdne stroške po 156. členu ZPP. Slednji ureja stroške, ki jih mora stranka povrniti ne glede na izid pravde, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Tožeča stranka v pritožbi zgolj omenja, da stroški niso nastali po njeni krivdi v smislu prvega odstavka 156. člena ZPP. Ne navaja v čem naj bi bila krivda tožene stranke za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji, da bi morala kriti stroške na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP. Tožena stranka je s priznanjem terjatve v stečaju naredila vse, kar je lahko. Tudi sklep VSK Cpg 242/99, na katerega se tožeča stranka sklicuje v pritožbi, ni uporaben, ker je obravnaval po krivdi nastale stroške na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP, ki jih je morala nositi tožeča stranka, ker kljub v stečajnem postopku priznani terjatvi ni umaknila tožbe, ter je morala toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki so nastali po tem, ko je bila njena terjatev priznana v stečajnem postopku. Sklep VSL I Cpg 333/2010 ni primerljiv, ker je obravnaval stroške tožene stranke za privolitev v umik tožbe in sodišče je sklenilo, da ni upravičena do povračila stroškov, če je priznala tožnikovo terjatev v stečajnem postopku in je zato tožeča stranka umaknila tožbo.

Sicer je tožeča stranka šele v pritožbi določno opredelila stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). V vlogi z umikom tožbe z dne 18. 10. 2013 je zgolj zapisala, da vsi sodni stroški tega pravdnega postopka bremenijo toženko, saj je le-te tudi sama povzročila (tudi vsi stroški toženke, s katerimi dosedaj tožnica niti ni seznanjena, saj jih toženka ni priglasila).

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako sklepa VSL II Cpg 5415/2005, VDSS Pdp 1141/2012. Op. št. (2): Prim. sklepe VSL I Cpg 148/2000, VSL I Cpg 776/2012, VDSS Pdp 103/2012.