10.Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 upoštevalo vse zakonske določbe s tem v zvezi, kar izhaja iz obrazložitve v točkah od 29 do 36. Tako je upoštevalo tožničino starost in njene zdravstvene težave ter ugotovilo, da ima slabše možnosti za ponovno zaposlitev. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je toženka ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala materialnopravno zmotno, ni pa ugotovilo, da bi bila odpoved posledica tožničinih zdravstvenih težav. Upoštevalo je, da je tožnica po prenehanju delovnega razmerja prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, pa tudi delovno dobo pri toženki in njenih pravnih prednikih (17 let). Pravilno ji je skladno s sodno prakso dosodilo 9 mesečnih plač od maksimalnih zakonsko določenih 18 plač. Ta znesek je tudi po stališču pritožbenega sodišča primeren.

Jedro

11.Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bila tožba v zvezi s premoženjskim zahtevkom izločena in se zadeva vodi posebej. V tej zadevi pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in s tem povezanimi denarnimi zahtevki. Tako je sodišče prve stopnje tudi o stroških postopka odločilo pravilno.

V prvem odstavku 1. člena Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. 11. 2008 o delu agencij za zagotavljanje začasnega dela je določeno, da se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja. Kar pomeni, da imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z agencijo za zagotavljanje začasnega dela skladno s prvim odstavkom 60. člena ZDR-1 sklenjeno za nedoločen čas. Napotitev se sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca k uporabniku, zato tudi poslovni razlog ne more biti utemeljen le na okoliščini, da je napotitev predčasno ali redno prenehala le pri določenem uporabniku.

K pritožbi toženke:

Izrek

12.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni navedla razlogov na svoji strani, ampak le razloge na strani uporabnika. Kot izhaja iz sodne prakse in zakonske opredelitve poslovnega razloga, mora biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ugotovljen na strani delodajalca (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZRD-1). Šele tekom postopka pred sodiščem prve stopnje se je toženka sklicevala na posebno določilo v pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi bilo sprejeto v soglasju s tožnico, česar pa toženka ni dokazala in za odločitev ni pomembno. Iz tega namreč izhaja, da je bila tožnica posredovana samo enemu uporabniku brez časovne omejitve za točno določeno delovno mesto.

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

13.Skladno z določbo prvega odstavka 61. člena ZDR-1 se delavec in delodajalec za zagotavljanje dela v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da bo delavec začasno delal pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku. V prvem odstavku 1. člena Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. 11. 2008 o delu agencij za zagotavljanje začasnega dela je določeno, da se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja. Kar pomeni, da imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z agencijo za zagotavljanje začasnega dela skladno s prvim odstavkom 60. člena ZDR-1 sklenjeno za nedoločen čas.

II. Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 274,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje pritožbene stroške pa stranki krijeta sami.

14.Kot izhaja iz komentarja dr. Katarine Kresal Šoltes k 60. členu Zakona o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, 2024, stran 406-411, pri pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas predmet pogodbe ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku. Napotitev se sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca k uporabniku, zato tudi poslovni razlog ne more biti utemeljen le na okoliščini, da je napotitev predčasno ali redno prenehala le pri določenem uporabniku.

Obrazložitev

15.Tako so povsem neutemeljene navedbe toženke, da s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja pod pogoji iz dne 27. 6. 2019 sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Toženka je bila verjetno (v spisu ni listin) registrirana skladno z določbami ZUTD, torej je smela delavce k uporabniku napotiti le za opravljanje začasnega dela. S tožnico je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, torej bi ji morala, kot je že navedeno, pogodbo redno odpovedati šele po tem, ko bi ugotovila, da ji ne more zagotoviti dela pri drugemu uporabniku, tega pa sploh ni ugotavljala.

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe, kot izhaja iz pripravljalne vloge tožnice z dne 17. 6. 2024 in naroka za glavno obravnavo dne 18. 6. 2024 (točka I izreka, ki ni pod pritožbo) in razsodilo, da se ugotovi, da delovno razmerje med tožnico in toženko ni zakonito prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 10. 2023, temveč je trajalo od 4. 1. 2024 do 11. 7. 2024, in sicer od 4. 1. 2024 do 22. 1. 2024 za polni delovni čas, od 23. 1. 2024 do 16. 2. 2024 za krajši delovni čas 3 ure tedensko in od 17. 2. 2024 do 11. 7. 2024 za krajši delovni čas 13 ur tedensko ter da se delovno razmerje med tožnico in toženko sodno razveže z dnem 11. 7. 2024 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 5. 1. 2024 do 11. 7. 2024 plačati nadomestilo plače v višini osnove 2.469,21 EUR mesečno, znižano za prejete plače pri drugem delodajalcu za čas od 23. 1. 2024 do 11. 7. 2024 in tudi za prejeta neto nadomestila za brezposelnost za čas od 5. 1. 2024 do 11. 7. 2024 (od 5. 1. 2024 do 22. 1. 2024 v višini 663,83 EUR neto mesečno, od 23. 1. 2024 do 16. 2. 2024 v višini 39,31 EUR neto mesečno, od 17. 2. 2024 do 11. 7. 2024 v višini 170,33 EUR neto mesečno), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca dalje do plačila (točka III izreka); da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 22.222,89 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka, dalje do plačila (točka IV izreka); višji in drugačen zahtevek iz naslova reparacije in denarnega povračila je zavrnilo (točka V izreka); zavrglo je tožbo v delu zahtevka, v katerem tožnica zahteva, da sodišče ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 19. 10. 2023, ki ji jo je izdala toženka, nezakonita (točka VI izreka, ki ni pod pritožbo) in toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.208,72 EUR v roku 8 dni, v primeri zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka VII izreka).

16.Zaključek sodišča prve stopnje, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je zato pravilen.

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

17.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o delni neizvršljivosti točke III izreka v zvezi z obračunom plače v višini osnove 2.469,21 EUR, znižane za prejete plače za čas od 23. 1. 2024 do 11. 7. 2024, ker sodišče naj ne bi jasno navedlo, za koliko se naj znižajo. Sodišče je navedlo vse zneske, ki jih je tožnica do zaključka naroka za glavno obravnavo prejela, ni pa navedlo zneskov za junij in julij do 11. 7. 2024, ker tožnica plačila in plačilnih list še ni prejela. Toženka bo lahko izvedla pravilen izračun za to obdobje, ko ji bo tožnica posredovala podatke tudi za to obdobje.

18.Kot izhaja iz točke 11 obrazložitve sodbe, v kateri pritožbeno sodišče presoja tožničino pritožbo o prenizko dosojenem znesku denarnega povračila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so relevantne za odmero denarnega povračila, ki je dosojeno pravilno v višini 9 povprečnih plač, kar je polovica višine (18) plač, ki jo določa zakon. Zaradi tega so neutemeljene tudi toženkine pritožbene navedbe, da je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmerjeno previsoko, ker naj bi sodišče dalo prevelik poudarek tožničinim zdravstvenim težavam.

3.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del IV. točke izreka v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (pravilno: zoper točko V izreka v zavrnilnem delu v zvezi z denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1) in zoper odločitev o stroških postopka v točki VII izreka iz pritožbenih razlogov po točki 3 prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožnici dosodi višjo odškodnino (pravilno: denarno povračilo). Po njenem stališču sodišče prve stopnje ni natančno presodilo okoliščin, ki jih za odmero določa 118. člen ZRD-1. Poudarja, da je od 23. 7. 2024 spet brezposelna. Da je tožničino zdravstveno stanje slabo, je bilo ugotovljeno tudi v postopku, saj je to potrdil tudi A. A. Tožnica je hendikepirana tudi zaradi svoje starosti, saj bo v januarju 2025 dopolnila 59 let starosti, zato ima majhne možnosti ponovne zaposlitve. Ta okoliščina bi morala vplivati na višje denarno povračilo. Iz postopka izhaja, da direktor toženke z njenim zdravstvenim stanjem ni bil seznanjen, saj je postopek vodila kadrovska služba na podlagi obvestila uporabnika, katerega direktor je hkrati uslužbenec toženke (A. A.). Sodišče prve stopnje je to enostavno prezrlo. Podatke o slabem stanju uporabnika demantira tudi bilanca za leto 2023, ki prikazuje skokovit dobiček v primerjavi z letom poprej. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica preživela polovico svojega življenja pri toženki oziroma njenih pravnih prednikih. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče upoštevalo zgolj osnovno odvetniško postavko 300 tč., vendar pa gre v tem primeru za denarno ocenljivo zadevo, zato bi moralo sodišče upoštevati tudi še 600 tč. iz naslova dosojenega denarnega zneska. Zato predlaga, da ji pritožbeno sodišče v celoti prizna priglašene stroške postopka, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

19.Iz navedenega izhaja, da sta pritožbi neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

4.Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 336. člena ZPP zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v tem delu razveljavi ter jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženka odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretizirano utemeljevala zgolj s poslovnimi razlogi na strani uporabnika in da je že zaradi tega odpoved nezakonita. Ta ugotovitev temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično je tudi materialnopravno zmotna. Ker je toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih in drugih strukturnih razlogov na strani uporabnika. Tožnica je nedvomno vedela, da ji pogodba o zaposlitvi omogoča zgolj delo pri uporabniku B. d. o. o. in da je s prenehanjem potrebe po njenem delu pri tem uporabniku prenehala potreba po njenem delu iz pogodbe o zaposlitvi pri toženki. To dejstvo med strankama ni bilo tekom postopka nikoli sporno, saj ga tožnica ni prerekala. Zapisano je bilo izključno na njeno zahtevo, kar je v zaslišanju izrecno potrdila. Šlo je za njeno korist, saj pri drugih uporabnikih ni hotela delati. Tako je po pritožbenem stališču odpovedni razlog ustrezno obrazložen. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pogodbeno določilo v uvodu tožničine pogodbe o zaposlitvi, da bo toženka tožnici zagotavljala samo delo pri uporabniku B. d. o. o., ob dejstvu, da je pri uporabniku potreba po njenem delu prenehala, ne predstavlja zadostne podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pri toženki. Nadalje navaja, da je točka III izreka sodbe neizvršljiva v delu, kjer toženki nalaga obračun plače v višini osnove 2.469,21 EUR znižane za prejete plače za čas od 23. 1. 2024 do 11. 7. 2024, ker sodišče ni jasno navedlo, za koliko naj se višina zniža. Previsoko je tudi odmerjeno denarno povračilo v višini 9 plač. Preveliko težo je dalo tožničinim zdravstvenim težavam. Te so bile z njene strani le opisane in ne podprte z dokazi, do njenih zdravstvenih podatkov pa toženka ne more priti. Omejitev zaradi zdravstvenih razlogov bi morala biti ustrezno obrazložena s konkretnimi primeri in ne le pavšalno. Dejstvo je, da je tožnica uveljavljala pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti za 6 mesecev, zato po toženkinem mnenju denarno povračilo ne bi smelo presegati 7 plač. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

20.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165., 154. in 155. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, toženka pa je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado za pritožbo 375 točk po OT in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 274,50 EUR .

5.Stranki sta na pritožbi nasprotne stranke odgovorili in predlagali, da ju pritožbeno sodišče zavrne.

-------------------------------

6.Pritožbi nista utemeljeni.

Zveza:

7.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, stranki pa se v pritožbah na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicujeta. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela - člen 1, 1/1

8.Tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2019 (A2) za nedoločen čas od 1. 7. 2017 zaposlena pri toženki, ki je vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku, da ji bo toženka zagotavljala delo samo pri gospodarski družbi B. d. o. o., da bo pri uporabniku opravljala delo "novinarka specialistka" in da se ji kot neprekinjena upošteva delovna doba, ki jo je dosegla pri toženki in njenih pravnih prednikih do 1. 7. 2017. Tožnica je vložila tožbo, saj ji je toženka dne 19. 10. 2023 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ga utemeljujejo predvsem ekonomski, organizacijski, strukturni ter drugi podobni in upoštevni razlogi na strani uporabnika, s katerim ima toženka kot tožničin delodajalec sklenjeno pogodbo o zagotavljanju delovne sile z dne 22. 6. 2017.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 60, 60/1, 61, 61/1, 89, 89/1, 89/1-1, 118, Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 155, 165, 353

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici pri toženki delovno razmerje dne 19. 10. 2023 prenehalo nezakonito in da ji je trajalo tudi od 4. 1. 2024 do dne sodne razveze 11. 7. 2024 ter toženki naložilo, da tožnici izplača za to obdobje nadomestilo plač znižanih za prejete plače pri drugem delodajalcu in prejeta nadomestila za brezposelnost. Toženki pa je tudi naložilo, da je dolžna tožnici plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 22.222,89 EUR.

Pridruženi dokumenti:

K pritožbi tožnice:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.