Jedro

Obsojencu pravice obrambe, s tem ko je izvedensko mnenje dobil dan pred narokom za glavno obravnavo, niso bile kršene, saj se je njegova zagovornica roku za podrobnejšo preučitev izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo izrecno odpovedala, poleg tega pa je bil po tem naroku opravljen še en narok, na katerem sta bila obsojenec in njegova zagovornica prisotna in bi na izvedensko mnenje lahko podala dodatne pripombe oziroma predlagala ponovno izvedbo tega in drugih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega G.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 22.12.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 24.5.2000 je bil obsojeni G.G. spoznan za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena, poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena ter povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Z upoštevanjem kazni treh mesecev zapora, določene v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 9.3.1998, mu je bila izrečena pogojna obsodba s preizkusno dobo dveh let, v kateri mu je bila določena enotna kazen eno leto zapora.

Obsojenčeva zagovornica je zoper uvodoma navedeni sodbi v delu, ki se nanaša na kaznivi dejanji po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena in po 1. odstavku 325. člena KZ, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter absolutne in relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Meni, da tako sodišče prve, kot tudi sodišče druge stopnje glede kaznivega dejanja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ nista dosledno upoštevali kazenskega zakona in sta kršili določbo 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost. Poleg tega sodišče druge stopnje ob tem, ko je spremenilo zakonski opis in kvalifikacijo kaznivega dejanja, ni na novo odmerilo kazenske sankcije. Glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ navaja, da očitek temelji na določbi 1. odstavka 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) in izpodbija ugotovitve sodišča, na podlagi katerih je prišlo do tega zaključka. Trdi, da obdolžencu nista bila zagotovljena primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, s tem ko je izvedensko mnenje prejel le dan pred glavno obravnavo.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da vložnica v zahtevi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka pa po njenem mnenju ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 22. člena KZ se storilec kaznuje za poskus v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje. Sodišče druge stopnje bi torej ob tem, da je obsojenčevo dejanje kvalificiralo po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena, sankcijo lahko odmerilo nižje, vendar tega ni bilo obvezano storiti. Vložnica ne obrazloži, katera kršitev po 371. členu ZKP, na katerega se sklicuje, naj bi bila s tem, ko tega ni storilo, podana. V nasprotju z njenimi navedbami zaradi spremembe opisa obsojenčevega ravnanja niso podane okoliščine, ki bi izključile njegovo kazensko odgovornost. Obe sodišči sta namreč ugotovili, da je bilo obsojenčevo vozilo izločeno iz prometa, ker ni bilo tehnično brezhibno. Ko vložnica zatrjuje nasprotno, s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Skladno z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo. Enako velja za vložničine navedbe glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ. Kljub temu da vložnica sicer navede, da naj bi sodba sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev o tem kaznivem dejanju ne imela razlogov, iz njenega izvajanja izhaja, da v tem delu zahteve deloma meri na nepopolno, deloma pa na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Obsojencu pravice obrambe, s tem ko je izvedensko mnenje dobil dan pred narokom za glavno obravnavo, niso bile kršene. Njegova zagovornica se je roku za podrobnejšo preučitev izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo dne 1.12.1998 izrecno odpovedala, poleg tega pa je bil po tem naroku dne 22.12.1998 opravljen še en narok, na katerem sta bila obsojenec in njegova zagovornica prisotna in bi na izvedensko mnenje lahko podala dodatne pripombe oziroma predlagala ponovno izvedbo tega in drugih dokazov.

Kršitve, na katere se vložnica sklicuje v zahtevi, niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je deloma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.