Jedro

Za kršitev materialnega predpisa gre, kadar gre za napačno razlago ali uporabo materialnega predpisa. Vendar slednje zadostuje le kot pritožbeni razlog, ne pa kot razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, saj se za uporabo tega izrednega pravnega sredstva zahteva očitna kršitev oziroma očitno napačna uporaba materialnega predpisa. Uporaba pojma "očitno" približa uporabo ali kršitev prava samovolji oziroma arbitrarni odločitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2021 in št. ... z dne 23. 6. 2022. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja s tem, da ga sodišče ni zaslišalo. Naroka za glavno obravnavo se je udeležil iz razloga, da dokaže verodostojnost njegove izjave, da so na Zavodu za zdravstveno zavarovanje zavrnili prijavo v obvezna zavarovanja, upoštevajoč določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju s pojasnilom, da je imel kot tujec začasno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji na podlagi študija. To dovoljenje je bilo veljavno v obdobju od 9. 12. 2019 do 31. 8. 2020. Samostojno dejavnost pa je registriral 27. 5. 2020. Glede navedenega je sodišču predlagal, da se zasliši tudi njegova pooblaščena računovodkinja, preko katere je zahteval prijavo na zavodu. Zaradi zavrnitve prijave tudi ni podal pritožbe na poziv tožene stranke. Kljub navedenemu pa je tožena stranka z odločbo z dne 27. 1. 2027 odločila, da ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti na podalgi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1. Tožnik je 15. 11. 2021 vložil predlog za razveljavitev odločbe z dne 27. 1. 2021 po nadzorstveni pravici. Tožena stranka temu predlogu ni ugodila iz razloga, ker v Sloveniji prebiva od 16. 12. 2014 in s tem izpolnjuje pogoj za vključitev v obvezna zavarovanja tudi na podlagi Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju: ZZSDT)2. Tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je tožnik v času registracije samostojne dejavnosti dne 27. 5. 2020 v Sloveniji prebival na podlagi začasnega dovoljenja za študij z veljavnostjo do 31. 8. 2020 in da za to ni imel prostega dostopa do trga dela, kot to določa 6. člen ZZSDT. Iz navedenega izhaja, da tožnik za opravljanje samostojne dejavnosti v času registracije dejavnosti s.p. dne 27. 5. 2020, ni imel materialnopravne podlage za opravljanje registrirane dejavnosti in da se zato tudi ni mogel vključiti v obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožena stranka je kršila materialne predpise s tem, ko je napačno razlagala določbe ZZSDT, prav tako pa tudi določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTUJ-2)3, ki v 35. členu določa, da tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen če ta zakon določa drugače. V 5. odstavku 44. člena pa je nadalje določeno, da tujec, ki ima v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija, se lahko v času tega dovoljenja v Republiki Sloveniji tudi zaposli ali opravlja delo pod pogoji, določenimi v predpisih, ki urejajo delovna razmerja in delo študentov. Iz navedenih določb izhaja, da tožnik ni imel pravice opravljati samostojno delo na podlagi samozaposlitve, temveč zgolj delo na podlagi študentske napotnice. Za izdajo dovoljenja za samozaposlitev tujca, bi moral tožnik zaprositi pristojno upravno enoto ter predložiti vsa potrebna dokazila, na podlagi katerih bi upravna enota izdala dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi samozaposlovanja tujca. V četrtem odstavku 33. člena ZZSDT je nadalje tudi določeno, da tujec z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki ni izdano zaradi zaposlitve, samozaposlitve ali dela, se lahko zaposli le na podlagi veljavne izkaznice dovoljenja za prebivanje, na kateri je označena pravica do dela. Sodišče se je sklicevalo na navedeno določbo in jo primerjalo z določbo 34. člena istega zakona. Obrazložitev pa je napačna, saj ne obstaja oblika začasnega dovoljenja za prebivanje iz razloga študija, torej študijskega dovoljenja, na katerem bi bila označena pravica do dela. Tožena stranka se je v svoji odločbi sklicevala tudi na navodila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije iz leta 2018, kjer naj bi bilo zapisano, da za prijavo v obvezna zavarovanja kot dokazilo zadostuje že izkaznica dovoljenja za prebivanje. Razen tega navodila tudi ne morejo imeti prednost pred veljavnimi zakoni, ki urejajo materijo zaposlovanja tujcev. Tožnik se nadalje sklicuje tudi na odgovor Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 14. 10. 2021, iz katerega izhaja, da bi tožnik lahko zakonito opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik šele od 9. 12. 2020 (glede na predložene podatke), če bi si pridobil enotno dovoljenje za opravljanje dela kot samozaposlena oseba. To pa pomeni, da kljub enoletnemu bivanju tožnika, bi bilo še vedno potrebno zaprositi za enotno dovoljenje zaradi opravljanja dela kot samozaposlena oseba. Od 25. 5. 2021, ko je tožnik pridobil dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine s slovenskim državljanom, pa ne bi več potreboval posebnega enotnega dovoljenja zaradi opravljanja dejavnosti kot samostojni podjetnik v obliki izkaznice, saj je v tem primeru imel prosti dostop na trg dela kot družinski član slovenskega državljana. Tožnik tudi predlaga, da se v predmetni zadevi pridobi mnenje Ministrstva za notranje zadeve ali drugega pristojnega ministrstva, in sicer za razjasnitev določbe 34. člena ZZSDT. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in da postopa v skladu s svojimi pristojnostmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 23. 6. 2022, s katero je bilo odločeno, da se zahtevi tožnika za razveljavitev po nadzorstveni pravici odločbe ZPIZ OE A., št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 27. 1. 2021, ne ugodi.

6. Iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. dosjeja ..., št. zadeve ... z dne 27. 1. 2021 odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti na podlagi 15. člena ZPIZ-2 v obdobju od 27. 5. 2020 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik na dan izdaje odločbe ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je tožena stranka o lastnosti zavarovanca odločila po uradni dolžnosti. Postopala je po določbi 2. točke 80. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZMEPIZ-1)5, kjer je določeno, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje oziroma če ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovanje. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je bil tožnik od 27. 5. 2020 dalje vpisan v Poslovnem registru Slovenije kot samostojni podjetnik. Navedena odločba je postala pravnomočna.

7. Zoper pravnomočno odločbo je tožnik 15. 11. 2021 vložil predlog za razveljavitev odločbe z dne 27. 1. 2021 po nadzorstveni pravici.

8. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)6 v drugem odstavku 274. člena določa, da izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Kot to izhaja iz sodne prakse7 gre pri opredeljevanju pogoja "očitna kršitev materialnega predpisa" za pravni standard. Za kršitev materialnega predpisa gre, kadar gre za napačno razlago ali uporabo materialnega predpisa. Vendar slednje zadostuje le kot pritožbeni razlog, ne pa kot razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, saj se za uporabo tega izrednega pravnega sredstva zahteva očitna kršitev oziroma očitno napačna uporaba materialnega predpisa. Uporaba pojma "očitno" približa uporabo ali kršitev prava samovolji oziroma arbitrarni odločitvi8. V zvezi z uporabo navedenega izrednega pravnega sredstva že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da gre, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, v primeru razveljavitve za poseg v odločbo, ki učinkuje za naprej. Pravnih posledic, ki so že nastale tako ni mogoče odpraviti. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pa je tožniku pred vložitvijo zahteve za razveljavitev sporne odločbe že prenehala lastnost zavarovanca, saj je bil iz poslovnega registra izbrisan 20. 6. 2021. 9. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati očitne kršitve materialnega prava.

10. V primeru, ko gre za zavarovanje samozaposlene osebe je ključen 1. odstavek 15. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se obvezno zavarujejo osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. V 1. odstavku 22. člena pa je nadalje določeno, da če ta zakon ne določa drugače, traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega razmerja. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da obvezno zavarovanje oseb iz 15. člena tega zakona traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco, ki je predpisana za določeno dejavnost. 11. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik v Poslovnem registru Slovenije od 27. 5. 2020 dalje vpisan kot samostojni podjetnik. Prav tako ni sporno, da je tožnik tujec. V Republiki Sloveniji prebiva od 16. 12. 2014 dalje, najprej zaradi združitve družine, nato pa od 30. 11. 2017 dalje zaradi študija. 26. 8. 2020 pa je vložil vlogo za pridobitev dovoljenja za prebivanje iz razloga združitve družine.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje očitno kršilo materialne predpise, in sicer določbe ZZSDT in pa ZTUJ-2. Tožnik namreč stoji na stališču, da kot tujec, ki je prebival v Sloveniji na podlagi začasnega dovoljenja iz razlogov študija, ni imel prostega dostopa na trg dela. Iz odločbe z dne 27. 1. 2021 podrobno izhaja, katere določbe je uporabila tožena stranka pri svoji odločitvi. Naslonila se je na 1. odstavek 34. člena ZZSDT, kjer je določeno, da se tujec z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki ni izdano zaradi zaposlitve, samozaposlitve ali dela, lahko samozaposli po enoletnem neprekinjenem zakonitem prebivanju v Republiki Sloveniji. Omenjeni pogoj je bil izpolnjen. Tožnik si določbe ZZSDT in določbe ZTUJ-2 razlaga drugače, kot pa tožena stranka, vendar pa je pri tem potrebno poudariti, da je lahko nepravilna uporaba materialnega prava pritožbeni razlog. Kot pa je bilo že pojasnjeno, je potrebno pri odgovoru na vprašanje ali gre za očitno kršitev materialnega predpisa, zadevo presojati strožje, kot je to že bilo pojasnjeno. Za očitano kršitev materialnega predpisa pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre. Gre za razlago predpisov, kar nenazadnje izhaja tudi iz tožnikovih navedb.

13. Tudi iz Navodil za obvezno zavarovanje tujcev, ki jih je izdal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izhaja, da v primeru tujca z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki ni izdano zaradi zaposlitve, samozaposlitve ali dela, lahko samozaposlena oseba, ki je priglasila s.p. opravlja dejavnost po preteku enoletnega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji9. Tudi v primeru, če je ZZZS zavrnil prijavo v zavarovanje, omenjeno ni odločilno. Presoja se namreč ravnanje tožene stranke, ne pa ZZZS. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za njegovo zaslišanje in pa za zaslišanje računovodkinje. Podlago za zavrnitev predlaganega dokaza je imelo v določbi 287. člena ZPP, kjer je določeno, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in obrazloži, zakaj jih je zavrnil. Sodišče je izvedbo dokaza zavrnilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V tej zadevi namreč niso bila sporna dejstva, temveč je bilo odprto vprašanje uporabe materialnega prava. V tem primeru zaslišanje prič k rešitvi zadeve ne bi v ničemer prispevalo.

14. Glede odgovora Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 14. 10. 2021, na katerega se sklicuje tožnik, pa je že tožena stranka v odločbi pojasnila, da očitno ministrstvo ni razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki, potrebnimi za odločitev v zadevi. Razen tega tudi omenjeno mnenje potrjuje že zavzeto stališče, da gre v tem primeru za razlago prava, ki pa ni vodila k očitni kršitvi materialnega predpisa.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 47/2015 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 50/2011 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 7 Glej Psp 249/2022 z dne 5. 10. 2022. 8 Omenjeno hkrati pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (sodna praksa Ustavnega sodišča RS, US RS odločba Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 in Up 1381/08 z dne 23. 9. 2009). 9 Glej 8. poglavje Navodil.